Slovenske novice, 20.11.06 – Boštjan Fon: Finalno tekmovanje najboljših svetovnih športnih plezalcev
Slovenske novice, ponedeljek, 20. novembra 2006
Vertikala
Kranjsko ometanje pajčevine
Finalno tekmovanje najboljših svetovnih športnih plezalcev v gorenjski prestolnici je za domače pomenilo škiljenje v žensko smer, kjer smo v polfinalu imeli skoraj popolno posadko naših pajkovk
Če bi bistroumneži pregledovali ocene nastopajočih v športni dvorani na Zlatem polju v Kranju, bi ugotovili, da so zagotovo vsi študentje in da imajo povprečne ocene. Nič drugega. Toda poznavalcem naših nastopajočih na koncu svetovnega pokala v športnem plezanju imena Paieda, Campo amango ali Hoy me voy, še bolj pa nam nekam znani Osapski pajek ter številčne kombinacije 8a+, 8a+/b ali 9a izdajo kakovost in sposobnost deklic in fantov, ki delajo konkurenco pajkom na stenah in pod stropi. Zakoni gravitacije pri športnih plezalkah in plezalcih delujejo drugače, kajti prav po pobalinsko jih vsi premagujejo, čeprav so mršavih teles in bolj kot ne drobnih postav.
Letošnjo sezono je kljub popotovanjih po svetu, tekmovanja so bila po evropskih državah, štiri celo v Aziji, pred dokončno odločitvijo v domači steni naša ženska postava brez sramu pogledovala proti vrhu skupnega seštevka. Preden se je zavijačil prvi oprimek v naši steni, je bila Avstrijka Angela Eiter že zmagovalka svetovnega pokala, toda dve Francozinji za njo še nista bili varni pred domačim ženski triom Natalija Gros, Maja Vidmar in Mina Markovič.
Trojica damic pa ni bila edina, za katero so domači navijači v dvorani stiskali pesti. Martino Čufar so nenehno spraševali, kdaj bo šla v Himalajo, sama pa je potrpežljivo razlagala, da športno plezanje in alpinizem oziroma himalajizem nimata veliko skupnega. Dekle iz Mojstrane, ki je prva v Sloveniji prikazala vse lepote športnega plezanja in bila svetovna prvakinja leta 2001 v Winterthurju, je sporočila, da bo leto 2006 njeno zadnje tekmovalno. Kranjska tekma je pomenila slovo od vrhunske športnice, kakršnih je malo pod Triglavom. V sobotnem polfinalu, ko je bil nedeljski finale že doplezan, se je Martina tik pod vrhom ustavila, obrnila proti publiki in se široko nasmehnila. Uspeh, pa ne le na tej tekmi. Uspeh, ki se mu reče življenje vrhunske športnice.
Malce pred njo je v moški smeri stene dosegel finale edini slovenski pajek Matej Sova. Če bi starši vedeli, s čim se bo njihov potomec ukvarjal, bi šli na prvi urad spremenit priimek. Poba obvlada oprimke in še bolje gravitacijo, ki se ji je izmuznil čez previse in dosegel nadvse spodobno uvrstitev že s tem, ko je priplezal v finale. Žal med slovenskimi junaki letos ni imel pravega sparingpartnerja, tudi njegovi kolegi iz matičnega tržiškega kluba so bili ali poškodovani ali kako drugače zasedeni, zato se je Matej bodel s tujci in se znašel, kot je le vedel in znal.
Trenutne razmere v svetovnem športnem plezanju so za razmah discipline ugodne, saj so mladi naveličani tradicionalnih športov. Stena pod streho in poleg varovalna vrv je dovolj velik izziv in hkrati adrenalin za novo generacijo smrkolinov in pobalink, ki se raje kot lovljenja z vrstniki za žogo postavijo pod vertikalo in jo poskušajo premagati. In če jim na steno v domovino pripelješ vse najboljše, kar jih premore svet, potem ni razloga, da se za veliko Martino Čufar ne bi vila vrsta novih pajčic in pajkov, ki namesto svoje mreže atraktivno ometajo pasti za muhe pravih pajkov.
Boštjan Fon