Dejan Grm: ... Veliko vprašanj sem že dobil, ali si bom upal še na takšne zimske vzpone?
Četrtkova najtoplejša napoved zadnjih dni me je premamila in moral sem nekam višje. S Stašo se peljeva proti Mojstrani. Lahko bi odšla proti Dovški babi, a me je vleklo drugam.
Peljeva se proti Krmi in ker je bil zgornji parking poln sva morala nazaj do korita. Glede na uro sva bila pozna, predvsem zato da bo čimprej sonce. Ob pol deveti uri začneva hoditi kar hitro, da ne občutiva nobenega hlada, saj je bila začetna temperatura -11°C. Nekaj jih prehitiva in po lepo shojeni poti nadaljujeva proti prvi strmini.
Prvi sončni žarki so naju objeli pod Prgarco in bilo je neznansko vroče. Meni je zaradi rok to zelo ugajalo. Nekaj počitka s prigrizkom je zelo prijal.
Na mestu, kjer se že vidi proti Malem Triglavu in Kalvariji je bilo neznansko vroče. S čela je kapljalo kot noro. Ni bilo niti sapice in v Kalvariji je bilo še topleje. Bil je dan, ki bi se lahko primerjal s kakšnim v poletnem mesecu.
Srečevala sva pohodnike, ki so se že vračali in vsi so mi zaželeli srečo pri nadaljevanju okrevanja. Povzpel sem se na Snežno konto in opazoval proti očaku kako so nekateri odhajali proti njem. Že kar pošteno lačna prispeva do Triglavskega doma. Tukaj je bilo mnogo poznanih ljubiteljev gora, ki so me bili neznansko veseli.
Z Branetom, Matejem s Simono in Anjo smo naredili kar nekaj slik. Vremenar, ter vojak Frenk sta bila tudi presenečeno vesela in sta me kar povabila v svojo kuhinjo, kje je dišalo z njihovih loncev.
Pogovor je veliko potekal v smeri kaj se je dogajalo konec januarja. Zunaj je bila nekakšna plaža, saj je bilo toplo in tudi ležalnikov je bilo kar nekaj. Po malici sem odšel malo bližje proti steni in premišljeval, da me nekdo resnično pazi. Nekaj se jih je še povzpenjalo na vrh, večinoma so pa prihajali proti domu.
Malo pred drugo uro sva se poslovila z vsemi in jo previdno mahnila proti Kalvariji. Ni mi bilo žal za obisk našega najvišje ležečega doma, čeprav bi večina verjetno mislila drugače. Veliko vprašanj sem že dobil, ali si bom upal še na takšne zimske vzpone? Strah me ni ničesar in tudi sedaj ga nisem dobil.
Leva roka se mora zaceliti, da lahko v njo podam cepin in tedaj bom zagotovo nekje. To zimo imam željo, predvsem obiskati Ivačičevo jamo v kateri še nisem bil. Spusti so nama kar dobro šli od rok, zelo pohvalno za Stašo. Zanimivo je bilo pri Lesi, saj sva zjutraj prišla med zadnjimi, zdaj pa bova odhajala med prvimi.
Nekaj minut čez dve uri in bila sva pri koritu ob avtu. Pojeva nekaj Kinder čokolade in še ostali krof, ter se odpeljeva domov na pravo večerjo.
Drugo leto pa razmišljam, da bi preizkusil turne smuče, kajti z njimi bi bili vzponi lažji ob ugrezajočem snegu. Spusti pa malo zastrašujoči, za katere bi potreboval veliko vadbe.
Dejan Grm