Na Velikem Rogatcu že skoraj dve desetletji stoji leseni križ. Tja ga je postavil Peter Podbrežnik. Mož, ki se je letos poleti ponesrečil ravno pod to goro. Usoda se poigrava z nami, mi pa z njo.
Zacingljajte z zvončkom na križu in ustavljeno srce bo slišalo to zvonjenje.
Savinjske novice
Planina, ki jo je oboževal, ga je obdržala v svojem naročju
Veliki Rogatec je bil za Petra Podbrežnika sveta gora. Žal je usoda hotela, da zadnje poti na svojo ljubljeno planino ni dokončal. Usodnega petka popoldan je na poti, na katero je povabil prijatelja Janeza Mavriča, želel opraviti dve stvari. Posaditi planike pod vrhom Velikega Rogatca in očistiti določene dele pohodne poti, ki je vodila do tja. Toda planike, namenjene pod goro, so ostale posajene na mestu, od koder je Peter zadnjič uzrl vrh planine ...
S planikami na poslednjo pot
Že od jutra je Peter klical prijatelje in svaka, vendar je bil edini, ki si je ta dan vzel čas za pot na planino, Janez Mavrič. Ko sta po kosilu sedla v avto in se odpeljala na pot proti Lepenatki, je med vožnjo mimo svoje rojstne hiše iz avta še pomahal domačim.
Že med potjo je razlagal sopotniku, da ga motijo neočiščene in neurejene poti. Na to je opozarjal tudi planince, vendar bi bilo po njihovem mnenju prenevarno čistiti dele poti, ki sicer za pohodnike niso bili nevarni. Poleg tega registrirano planinsko pot proti Lepenatki in Velikemu Rogatcu planinci redno vzdržujejo in podrte smreke, ki so ležale na poti, so bile bolj varne tam, kjer so, kot pa da bi se lotili odstranjevanja. Toda Peter je bil perfekcionist in je želel samoiniciativno urediti te poti.
Usodna nesreča
Med žaganjem hloda z motorno žago se je zgodila usodna nesreča. Ko je Peter odžagal drevo in odložil motorno žago, se je nad njim sprožil panj in ga stisnil ob podrto drevo. Janez Mavrič pravi, da ni videl, kdaj se je nesreča zgodila. Zaslišal je le Petrov krik in takoj je zaslutil, da se je zgodilo nekaj hudega. Ko je zagledal svojega prijatelja v veliki strmini pod planinsko potjo, je lahko le še odhitel do njega in kot je povedal, si je želel le, da bi mu pomagal, da bi udobneje pričakal reševalce, ki jih je takoj poklical.
Toda kljub hitremu ukrepanju in prihodu gorske reševalne službe in helikopterja nujne medicinske pomoči je mlado Petrovo življenje že prej ugasnilo v rokah prijatelja. Gorski reševalec, ki je prvi prišel do ponesrečenca, skoraj ni mogel verjeti, da je to isti planinec, ki ga je le nekaj dni prej spoznal na Korošici in vse, kar je še lahko storil, je bila priprava na pot s helikopterjem v dolino ...
Križ na gori
Mnogi se bodo Petra spominjali tudi po tem, da je na Veliki Rogatec sam prinesel vse surovine za križ, ki že od leta 1991 krasi vrh planine. Križ je tudi postavil in pet let pozneje ga je blagoslovil takratni gornjegrajski župnik Branko Brezovnik. Križ na planini, ki mu je toliko pomenil, bo njegovo družino, njegove prijatelje in znance večno spominjal na nasmejanega, prid nega in dobrega prijatelja, moža in očeta, ki je odšel mnogo prekmalu in za sabo pustil veliko praznino.
Štefi Sem
Celoten zapis s Petrovo in drugimi slikami je v Savinjskih novicah. op. o.