Delo, Trip - Boris Skalin: Tudi če se odpraviš na goro brez družbe, nisi na njej nikoli sam
Kum (1220 m) je najlepši vrh v Zasavsko-Posavskem hribovju – Paradiž za ljubitelje in poznavalce rastlinja in predvsem cvetja – Osemnajst zakonsko varovanih rastlin – Veliko napisanega, a malo objavljenega
Kum je znamenita slovenska gora, ki ji ni para. Zleze ti pod kožo in ne moreš si pomagati, da ga ne bi vsakič, ko stopaš nanj, doživljal kot prvič, pa naj bo v katerem koli letnem času. Tako ne mislijo samo Kumljanci in Zasavci, temveč tudi tisti, ki so vsaj enkrat stopili nanj. Domačin Aleš Gulič, recimo, pravi, da hodi (oziroma se pelje – z motorjem) na Kum polnit baterije, vendar ne motorjevih, ampak svoje. Akademik dr. Matjaž Kmecl pa nobeno leto ne zamudi cvetenja kronc oziroma velikih zvončkov.
Doživetij, zgodb in še česa je v zvezi s Kumom nešteto. Tudi Valvazor jih je nekaj opisal. Sam se spomnim, kako smo trboveljski gimnazijci kmalu po drugi svetovni vojni, na nedeljo, prenašali deske za obnovo planinskega doma – od tam, kjer se je nehal kolovoz, pa do vrha. Ceste ni bilo, je bilo pa doživetje gore močnejše.
S Kuma oziroma z višine 1220 metrov, kolikor meri, lahko ob lepem vremenu vidimo vso Slovenijo. Je najlepši vrh v Zasavsko-Posavskem hribovju. S svojo okolico nam ponuja veliko lepega, zanimivega in edinstvenega. Ponosno in ostro je vrezan med Štajersko (levi breg Save) in Kranjsko (desni breg Save). Kumska gmota si prisvaja prostor od Litije do Radeč po desnem bregu reke Save, kjer si »umiva noge«. Tako sem si predstavljal Kum, ko sem kot prvošolček trgal hlače na starih klopeh v ljudski šoli Podkraj in popoldne pasel kozo ob Savi.
Raj za botanike
Več deset poti pripelje popotnika iz doline na vrh Kuma in na vsaki ga spremljajo nepozabni pogledi na vse strani. Povsod se ti »nasmihajo« in »priklanjajo« redke rastline, cvetlice. Tudi če greš na Kum brez družbe, nisi na poti nikoli sam. Poleg zanimivega cvetja so na Kumljanskem posebno lepe in veličastne vrtače; nešteto jih je. Tu so z rastlinjem pokrite kotanje. V podrasti dreves, ki segajo do vrha Kuma, se je v stoletjih nabrala zajetna plast humozne prsti, v zavetju katere preživijo neugodne letne čase različne rastline.
Zasavje s Kumom je na meji med predalpskim in preddinarskim svetom. Glede na zelo razgiban relief, različne talne razmere in podnebne razmere je rastlinje, ki pokriva to območje, zelo pestro. Kum je z izjemno lego malce izoliran in prirodoslovci so tu našli zanimiva rastišča.
Spomladi, ko so drevesne krošnje še gole, poženejo nežne rastline z lepimi cvetovi, recimo veliki in mali zvonček. Mali (Galanthus nivalis L.) požene na najjužnejšem pobočju, veliki zvonček, kronca (Leukojum vernum L.), pa na severnem. Območje Kuma je edinstveno, saj je na razmeroma skromni površini veliko zakonsko varovanih rastlin. Našteli smo jih kar osemnajst. Verjetno niso pogosta območja, kjer bi bilo na tako majhnem prostoru, na nekaj kvadratnih kilometrih, toliko varovanih rastlin. Večine ne smemo trgati, le nekaj je takšnih, ki jih lahko, a le toliko, kolikor jih lahko držimo s palcem in kazalcem. »Kruncam«, kakor se reče v Zasavju velikemu zvončku, lahko na primer utrgamo nekaj cvetov. Kumljansko je že od nekdaj zanimalo botanike. Zdaj jim je na tem območju znanih več kot 220 vrst rastlin. Pred kratkim preminuli akademik botanik prof. Ernest Mayer je, denimo, opisal dolgo prezrto endemično rastlino, redko formo opojne zlatice (Ranunculus thora L. f. pseudoscutatus E. Mayer). Našel jo je pri Župi in Čimernem na Kumljanskem.
Menda je o rastlinju s Kuma veliko napisanega in malo objavljenega. Kaj bi to pomenilo? Morda: botanik, veš svoj dolg? Objaviti bo treba!
Boris Skalin