Zahodna vogalna kamna Lepe Komne sta sicer višinska dvojčka, vendar sta po pojavi povsem različna
Zahodna vogalna kamna Lepe Komne sta sicer višinska dvojčka, vendar sta si po pojavi različna, da bi si bolj ne mogla biti. Kadar je, tako kot te dni, vse naokrog veliko snega, je prva kot mogočen bel val na obzorju, drugi pa s svojim zaobljenim vrhom spominja na kepo sladoleda. Stojita v grebenski gmoti, ki kot visoka pregrada stoji med planotasto Komno in Trento globoko spodaj ob smaragdnih koritih Soče, kamor se zahodna pobočja naših gora spuščajo preko razgibanega sveta Planine za Črnim vrhom, Doline za Bajarjem in Planine za Skalo. Zrasla sta vsaksebi, mednju pa so tektonske sile vrinile komaj omembe vredno vzpetino Nad Krnico, menda le zato, da so lahko oblikovale dvoje udobnih prehodov z bohinjske na primorsko stran, gorski sedli Oslovo škrbino in Mala vrata.
Lanževica (2003 m) in Kal (2001 m)
Vrh Kala z Lepe Komne. Foto: Mitja Košir
Rdeče bela znamenja nas pripeljejo le na Lanževico, medtem ko je Kal povsem brezpotna gora. Kogar bo zamikala Lanževica, bo od Koče pod Bogatinom (1513 m) vzel pot pod noge bodisi proti Vratcem (Bogatinskem sedlu, 1803 m) in se svojega cilja lotil po grebenu preko Vrha nad Gracijo (1916 m), ali pa se bo podal na Lepo Komno do opuščene planine Poljanice (1678 m) in od tam po vzhodnih, z gostim rušjem poraslih pobočjih na vrh. S Poljanice lahko markacijam sledimo še na Oslovo škrbino (1825 m) in navzdol na Planino za Skalo, potem pa je civilizacijskega ugodja in udobja nepreklicno konec.
Vse okrog Malih vrat (1855 m) in Kala je ena sama divjina, ki le najboljšim poznavalcem sem ter tja postreže s kakšno opustelo in zaraščeno pastirsko potjo ali stečino divjadi, predvsem gamsje, ki tod uživa blažen mir in brezskrbnost. Kdor pa ima zvrhano mero poguma in volje, spopasti se z zeleno iglasto nadlogo, ki od daleč deluje neizmerno lepo in pomirjujoče, se bo podal, najbolje da v kakšnem skrbnem, strokovnem vodstvu, v vznemirljivo pustolovščino, s katere pa bo s seboj poleg raztrgane obleke in popraskane kože prinesel zvrhano mero neprecenljivo lepih doživetij in gorniške samozavesti.
Kadar pa tod naokrog zavlada zima z dovolj debelo snežno odejo, se ves svet med Lanževico in Kalom spremeni v rajsko smučišče, ki vabi turne smuke vešče zanesenjake z vsem bogastvom, kar ga premore zasnežena Komna. Posvečeni celo zagotavljajo, da prav Lanževica sodi med sanjske smučarske vrhove nad Bohinjem. Seveda vsi ti presežniki veljajo tudi za sosednji Kal in za vse belo prostranstvo tja do sosednjega, vendar znatno višjega Čela (2228 m), ki pa v vsej svoji mogočnosti že sodi med vrhove nad Zgornjo Komno. Ko se sem gor odpravimo s smučmi na nogah in imamo hkrati vsaj spodobne snežne razmere, se ne moremo načuditi drugačnosti pokrajine. Tam, kjer smo poleti rinili skozi nepregledne zelene goščave ruševja, zdaj udobno drsimo po belih kristalih in nas le kakšen osamljen viharnik spomni na razburljivih »zabav« polne poletne dogodivščine.
Ko razgreti in zadihani stojimo na oblem temenu Lanževice ali pa na visoko nad strma pobočja postavljenem vrhu Kala in je okrog nas en sam preliv sončne svetlobe in modrega neba, nam pogled seže v komaj umljive daljave, kjer se niza vrh za vrhom, gorovje za gorovjem, preko domačih Julijcev in Grintovcev tja do Visokih Tur in Dolomitov na severnem in zahodnem obzorju. Toliko vsega in tako na en mah.
Poglejte v knjigi Tineta Miheliča Bohinjske gore in Igorja Jenčiča Turno smučarski vodnik (obe Sidarta 1995, 1998) ter na zemljevid Julijske Alpe – Bohinj 1: 25.000.