Slovenske novice - Lovro Kastelic: ... Počasi vse crkuje.
Umrl je Štajerec Mirko Lebar, ki se je na vozičku povzpel na Mont Blanc.
PTUJ, GEREČJA VAS – V soboto zgodaj zjutraj nas je pretresla tragična novica. Zapustil nas je Mirko Lebar. In to le nekaj dni zatem, ko smo ga obiskali v ptujski bolnišnici. Takrat je nastal naslednji zapis, ki ga posvečamo temu neustrašnemu bojevniku, ki se ni nikoli predal.
Življenje je sestavljeno iz nešteto stisk; ko izplavamo iz ene, zdrknemo v naslednjo. Na to smo pomislili, ko nam je Lebar, eden glavnih junakov Slovenskih novic v 90. letih, človek, ki je brez nog rušil tabuje in kljuboval zli usodi, takrat povedal tole: »Prav na tem hodniku so mi pred 40 leti odrezali noge.«
Bili smo na kirurškem oddelku v ptujski bolnišnici. Mirku je za hip zastal dih. Krutega dejstva, ki je radoživemu Hajdinčanu in uspešnemu telovadcu življenje povsem prekucnilo, ni mogel pozabiti. »To se je zgodilo 20. decembra, ob pol devetih zvečer. Evo, tukaj sem ležal, bil sem čisto fertik.« Zimski večer. Šel je po svojo prvo odraslo obleko. Z vlakom. Nerodno je stopil ... in ostal brez obeh nog, prav na tem hodniku, ki ga je moral po toliko letih spet gledati od blizu.
»V klincu sem,« je tedaj zaklel. Za njim je bilo že 29 obsevanj, rak ga je žrl. »Če obstaja bog,« smo pomislili, »no, če res obstaja, potem se zagotovo znaša nad Mirkom.« Tudi njegova žena Aleksandra je namreč nerodno stopila, udarila z glavo v škarpo in bila sedem let v komi. Leta 2007 je umrla. Odtlej se s športnimi podvigi – brez nog je Mirko splezal na Triglav pa na Mont Blanc, plaval je ob Strelu, tekel ob Mravljetu, bil del verige, ki je leta 1996 olimpijski ogenj pripeljala vse do Atlante – ni več ukvarjal. Kmalu po ženini tragediji ga je napadel še hepatitis C, najbrž ga je pred toliko leti dobil s krvjo, ko so mu odstranjevali noge. No, pred dvema letoma pa ga je dokončno spodrezal – rak. Najprej tumor na pljučih, tega je sicer premagal, zdelo se je, da je ta, ki se mu je pojavil na sedmem vretencu, precej trdovratnejši, domala nepremagljiv. »Boj s to boleznijo je zagotovo najtežji doslej.« Pogovarjali smo se z bojevnikom, ki je izgubljal boj. Pogovarjali smo se z bojevnikom, ki so mu hromele roke, njegovo edino orodje. »Če ju izgubim, sem mrtev.«
Izčrpavajoča obsevanja
Pred tremi tedni ga je mama prosila, ali jo lahko pelje na pokopališče, da bi uredila očetov grob. Komaj je zlezel v avto. Že naslednji dan, ko je želel vstati iz postelje, pa je ugotovil, »da od tukaj dol nič ne čutim«, kot se je spominjal in pokazal par mrtvih rok. Na pomoč je moral priskočiti sosed Jože, ki je poklical rešilca. S Ptuja so ga potem prepeljali naravnost v Ljubljano, na onkologijo. Čakalo ga je pet močnih obsevanj. Napovedi so bile slabe, češ da bo otrdel, da mu bo odpovedala hrbtenica, prav tako živčevje. »Najbolj se bojim, da me bo bolelo. Veš, roke me bolijo kot hudič!« je potarnal. Videlo se je, Mirko je bil povsem zdelan, razumljivo, daleč od najboljše forme. »Obsevanja človeka hudo izčrpajo, živci odpovejo.« Obsevanja so mu uničila, denimo, pletež pod pazduho, zaradi česar sploh ni čutil bolečine, ko se je prislonil ob pečico, v kateri se je cmarila pečenka. »Šele ko sem se šel pozneje stuširat, sem opazil ogromen nabrekel mehur ...« Zrli smo v utrujenega Mirka, čigar krivulja takrat dejansko ni imela pozitivnega trenda. »Menda sem se vdal v usodo ...« je sprva obupano priznal, potem pa se zdrznil, zbistril in postal tisti dobri stari Mirko. »Ne, nisem se vdal! Trudil se bom živeti, trudil po najboljših močeh. Obdan sem z ljudmi, zaradi katerih se resnično izplača živeti. Imam fajn ženo – Marijo –, fajn hčerko – Rene –, super vnuka – Žigo – kaj bi hotel še več?«
Brez predaje
Mirko se ni nikoli predajal, ne, predaje Mirko Lebar preprosto ni poznal. Večnega borca upanje niti pred smrtjo ni zapuščalo. »Nikoli! Veš, vedno sem stremel, da to, kar si zadam, tudi storim. Ne bom hodil v hribe, če ne bom potem prispel na sam vrh. Šele ko prideš na vrh, v takšnem ali drugačnem smislu, je vse poplačano. Ni denarja na tem svetu, ki bi lahko nadomestil ta občutja,« je pripovedoval vzneseno, z žarom v očeh, človek, ki je nekoč gore premikal, nazadnje so gore njega. Želel si je le eno: »Da bom do konca življenja čim manj obremenjeval ženo!« Mislil si je, da bo obsojen na posteljo, na tisto elektronsko, ki preprečuje preležanine. Želel si je, da bi bila povsem njegova, da mu ne bi bilo treba Soči plačevati še za dodatno obrabo postelje – 38 evrov na mesec. »Ne sliši se veliko, toda ob tako nizki penziji je številka kar luštna, kajne?« Želel si je, da bi jo odkupil, pojma ni imel, koliko bi ga to stalo. »Takrat bi lahko rekel: 'To je pa moje!' To bi bil potem tudi dejansko moj svet, kamor bi se zatekel s to boleznijo. Ki me tako žre.«
Podivjani zobarčki
»Aua!« je v tistem zaječal. V telo so se mu naselili nekakšni zobarčki, ki so s svojimi svedri nepretrgoma vrtali v njegove kosti, njegovo kožo. »Ta pokostnica, pa to je noro, kako boli!« Valjal se je v bolečinah. »Počasi vse crkuje ...« Živčevje je šlo k vragu, njegov rak je imel zares ogromne klešče. »Aua!« je spet zaječal. »Šesto in sedmo vretence mi žre.« Govoril je z bolečino v glasu. »Zaradi tega mi bodo šle roke k vragu ...« Tedaj se je spet spomnil Marije. V jedru neznosnih bolečin je govoril zmedeno. »Le kako me bo lahko dvignila? Pa saj me ne more! Toda kako, če sem vsak dan vse slabši? Res, ne vem, kako bo.« Zobarčki so v tistem spet srdito napadli in zarezali. »U, kura!« je trpel, pogledal kvišku, v njegovih očeh je bilo mogoče videti le še beločnico. V zadnjih dveh tednih, kot nam je zaupal sicer večni optimist, ni bil ponosen na nič. »Stvari se ne odvijajo po mojih načrtih,« je bil iskren. Lažje mu je bilo, ko je pomislil na preurejeno in obnovljeno sobo – da bi le bila čim bolj svetla, si je želel –, a ni mu je uspelo videti, lažje mu je bilo, ko je pomislil na novo kopalnico, po idejni zasnovi njegove hčere, »prostor je izkoristila do zadnjega milimetra«, v katero prej ni mogel, »zdaj pa se v njej lahko po mili volji obračam«.
Junak Slovenskih novic se je tudi med našim obiskom pokazal v herojski luči. Bolečino je delil z nami. Zaželeli smo si, da takšnega bojevnika ne bi nikdar pozabili. Mirko Lebar bi moral biti zgled vsem nam, kako kljubovati zli usodi. In da, videli smo: po 40 letih se je Mirko s svojim vozičkom spet zapeljal po hodniku, po hodniku groze. Še zadnjič.
Mirko, počivaj v miru.
Lovro Kastelic