Polet.si - Gregor Šket: Sodelovala je s številnimi slovenskimi vrhunskimi športniki, med drugim z Iztokom Čopom in Luko Špikom. Poleg tega je športna zasvojenka, tekačica, triatlonka, kolesarka, hribolazka ...

Ko ti gospa pove, da je polmaraton pretekla v uri in dvaindvajsetih minutah, da je dvainštiridesetko premagala v treh urah in devetih minutah, da je uspešno opravila s triindvajsetimi triatloni Ironman, ti ne preostane drugega, kot da obmolkneš, se prikloniš in se predaš spoštovanju. Za Nado Rotovnik Kozjek so ti dosežki življenjsko dejstvo. Je ženska, ki ima obsedenost in vztrajnost dobesedno v krvi. In to ne glede na to, ali ima v mislih šport ali medicino. Je perfekcionistka, ki ničesar ne prepušča naključju. O tem bi vedeli marsikaj povedati njeni pacienti in tudi številni vrhunski športniki, s katerimi je sodelovala. Naš legendarni olimpionik Iztok Čop namreč prav njej pripisuje precej zaslug za svoje športne uspehe.
Nada Rotovnik Kozjek je vrhunska strokovnjakinja na področju klinične in športne prehrane. Kot splošno odlično pripravljena športnica šport pozna tudi na uporabniški strani. Njeni pogledi na šport, rekreacijo, trening in prehrano so vedno zelo zanimivi.

V svoji karieri ste sodelovali s številnimi vrhunskimi športniki, javnost najbolje pozna vaše delo z Iztokom Čopom, ki ga spremljate že od olimpijskih iger v Sydneyju. Kaj je za sodelovanje vrhunskega športnika in zdravnika najbolj pomembno?
Gre za sklop pomembnih dejavnikov. Z zdravnikovega zornega kota je ključno, da športnika, njegovo zdravstveno stanje in presnovne zahteve športa, s katerim se ukvarja, zelo dobro pozna. Za to je potrebnega dovolj časa (let), da se mu lahko stoodstotno posvetiš, da si mu na voljo, takrat ko te potrebuje. Iz tega izhaja, da se zdravnik sočasno ne more ukvarjati z večjim številom športnikov. Vrhunski športniki namreč lahko z napačnimi potezami in pristopi v razmeroma kratkem času, tudi v enem samem tednu, izgubijo tisto, za kar so si prizadevali pol leta ali več. Na drugi strani pa mora športnik zdravniku zaupati. Le tako lahko zdravnik pride do pomembnih podatkov, ki jih nujno potrebuje pri svojem delu. Nikakor ne sme nastati situacija, ko športnik ‘pametuje’ o stvareh, na katere se ne spozna.

Sta s Čopom prijatelja?
Ja, z leti sva razvila tudi prijateljski odnos. Predvsem pa sva najino sodelovanje od začetka gradila na vzajem­nem spoštovanju in zaupanju.

Kako pomembno je, da zdravnik športnika dojema kot zunajserijskega pozameznika? Ne nazadnje se s to težavo srečuje precej dobrih rekreativcev. Njihovi osebni zdravniki namreč pogosto ne razumejo, da je šport za njih bistvena sestavina življenja. In če nekomu odvzameš 'osnovno substanco', ni več enak?
To je najbolj pomembno. Vrhunski športniki in tudi dobri rekreativni športniki pač niso enaki kot navadni pacienti. Ne samo da so telesno nadpovprečni, ampak so tudi osebnostno zelo posebni ljudje. Ponavadi so zelo resni in predani in to pričakujejo tudi od vseh, ki z njimi tako ali drugače sodelujejo. Vrhunskih športnikov se ne da obravnavati z ustaljenimi pristopi in recepti, ampak zahtevajo individualno obravnavo. Poleg tega je pri njih treba upoštevati tudi, da je šport za njih življenje, njihovo telo pa nekakšen stroj, osnovno sredstvo. Zato športniku tudi ob določenih zdravstvenih težavah ne moremo enostavno prepovedati ukvarjanja s športom ali udeleževanja tekmovanj, ampak moramo najti način, da ga čim prej spravimo v prvotno stanje.

Naš urednik pogosto omeni, da ste ena telesno najbolje pripravljenih Slovenk, predvsem v celostnem, holističnem pomenu. Ali svoje »recepte« najprej preizkusite na sebi?
Glavne zakonitosti športne prehrane seveda podrobno poznam. Poznam tudi svoje telesne zmogljivosti in kako se odzivam na treninški stres. Če mi življenjske okoliščine to omogočajo, jih tudi čim bolj upoštevam. A velikokrat ne gre, ker šport pač ni najpomembnejša stvar v mojem življenju. In ravno v takšnih okoliščinah sem se naučila največ. Dobro vem, da brez ustreznega bencina, torej zadostnega vnosa sladkorjev ob športni aktivnosti, in brez uravnotežene osnovne prehrane, ki vsebuje tudi dovolj kakovostnih beljakovinskih virov, telo začne škripati. Slabše si opomore, in ko od njega hočemo več, se hitro se pojavita poškodba ali bolezen.
Hkrati sem imela doma zelo primerno testno osebo. Moj soprog Pavle je ves čas svoje kariere navdušeno sprejemal moje znanje in ideje ter športne in prehranske predloge učinkovito vpletel v vrhunske športne dosežke v visokogorju in razmeroma dobre rekreativne rezultate. V starosti več kot 40 let je mimogrede pretekel maratonsko razdaljo v manj kot treh urah. Verjetno je bil ravno on zaradi zaupanja in izjemne notranje motivacije k vrhunskim dosežkom moj najboljši »pacient«.
Treba se je zavedati, da je področje športne klinične prehrane v zadnjih petnajstih letih izjemno napredovalo. Čedalje bolje znamo razbrati znake presnovnega stresa in s koncepta splošnih ukrepov smo skoraj popolnoma prešli na individualni pristop. Imamo nove metode za spremljanje procesov, ki se dogajajo v športnikovem telesu med treningom, počitkom in tekmovanjem. Po teh podatkih lahko presnovno podporo športniku individualno prilagodimo in mu iz njegovega telesa pomagamo izstisniti največ glede na njegov genski potencial. Zato program, ki je dober za Iztoka Čopa, ni nujno, da bo deloval tudi pri kom drugemu. Ta individualni način se je zelo poznal pri delu z veslaškim dvojcem.
Poznavanje presnovnih značilnosti posameznega športa prav tako omogoča izvajanje takšne prehranske podporne strategije, ki telesu omogoči, da lahko dolgo deluje na razmeroma visoki ravni zmogljivosti. Ob tem pa se zavedaš, da se čudežev na da dosegati, da štejejo predvsem sistematičnost in majhni koraki, ki vodijo do končnega cilja. Tega sem se naučila tudi na sebi. Če odštejem ortopedske težave zaradi davne poškodbe kolena, sem še vedno dokaj stanovitna v svojih športnih zmogljivostih, čeprav leta tečejo.

Od kod pravzaprav izvira vaša »obsedenost« s športom?
Obsedenost je kar primerna beseda za opis mojega značaja. Sem človek, ki vse počne zelo zagnano, naj gre za šport, profesionalne izzive, vzgojo otroka, medosebne odnose. Stvari se vedno lotim z žarom in strastjo ali pa se jih raje ne lotim. Na redno gibanje, ki je pozneje prešlo v rekreativni šport, sem se navadila med rehabilitacijo po tisti hudi nesreči, po kateri sem bila tako rekoč invalidka.
V mladosti sem sicer tekla, a le občasno. Z rekreativnim športom se ukvarjam od tridesetega leta. K temu sta nedvomno najbolj pripomogla partnerstvo z vrhunskim športnikom in klub Novice Extreme, ki me je zelo močno potegnil v tekmovalni šport na več ravneh. V klubu nas je v zelo zanimivo, in kot se je pozneje izkazalo, tudi izjemno kreativno mešanico različnih vrhunskih športnikov in navadnih rekreativcev zdru­žil Primož Kališnik in klub je počasi prerasel svoje ime. Predvsem smo si izjemno pomagali in rasli skupaj, tako športno kot tudi osebnostno. Zaradi mojega zdravniškega poklica so od mene pričakovali športnomedicinska znanja, od prehrane in regeneracije do zdravljenja poškodb. Ker sem se sama ukvarjala s športom, sem njihova vprašanja laže razumela, in tako so bila to leta intenzivnega učenja. Zelo veliko smo se naučili drug od drugega. Vrhunski športniki, kot so bili Uroš Velepec, Jani Tomšič, Beno Piškur pa seveda Iztok in Pavle, in številni vrhunski rekreativci so bili neizčrpen vir praktičnih informacij, ki sem jih skozi leta preverjala z znanstvenimi ugotovitvami. Še danes sem jim hvaležna za številna vprašanja in povratne informacije, ki so mi odprle popolnoma novo strokovno področje in me spodbudile tudi k poznej­še­mu poglobljenemu raziskovalnem delu in podiplomskemu študiju športne klinične prehrane. Osebno mislim, da je ravno ta klubski entuziazem, ki je zdru­­­žil toliko različnih športnih znanj, v Sloveniji sprožil izjemen premik v slovenski rekreativni miselno­sti. Navzven, predvsem v Poletu, smo svoje znanje ponudili laični javnosti prek cele pale­te spodbudnih strokovnih in­forma­cij in tudi organizacijskih oblik, ki so mno­­gim pomagale, da so sprejeli miselnost aktivnega življenjskega sloga.
A ne samo to. Bogata dediščina tega kluba je še danes izjemna povezanost in spoštovanje, ki je ostalo med nami ter nas povezalo v trdno prijateljsko socialno mrežo. Uroš je na primer postal trener biatloncev in tako že veliko let sodelujem z našo biatlonsko ekipo.

V čem je po vašem mnenju glavna razlika med vrhunskimi športniki in rekreativci, med katerimi se jih kar nekaj ukvarja s športom na način, ki je zelo podoben vrhunskemu?
Glavna razlika je v tem, da rekreativec lahko v nekem obdobju pride do razmeroma visoke ravni, ki pa je zaradi različnih drugih življenjskih obremenitev ne more vzdrževati dolgoročno. Za vrhunskega športnika pa je šport prva stvar v življenju, nekakšna služba, ki ima prioriteto in se ji lahko posveti stoodstotno. Zato je v tem tudi tako dober.

Kako vam uspe usklajevati šport in medicino?
Zame je gibanje način življenja. Telesna aktivnost je tista kakovost, ki mi pomaga živeti in zaradi katere tudi službene obveznosti opravljam bolje. Pravzaprav pa službenih in športnih trenutkov niti ne ločujem: tako v službi kot tudi pri delu s športniki se srečujem s presnovnim odzivom telesa na stresne dražljaje ter poskušam pomagati bolnikom in športnikom, da z ustrezno prehransko podporo optimalno podprejo svoje telo ob zdravljenju rakastih bolezni in med različnimi oblikami športnih aktivnosti.

S športom se že veliko let ukvarjate na precej visoki ravni, ste tekačica, triatlonka, kolesarka ... Koliko vam je šport pomagal pri določenih spoznanjih o sami sebi?
Pravzaprav me eksistencialna filozofska vprašanja spremljajo že od otroštva in za osnovna spoznanja o sebi športa nisem potrebovala. Dejstvo je, da sem zelo vztrajna. Večino stvari, ki sem se jih lotila, sem pripeljala do konca. In to z veseljem in navdušenjem, ne z muko in prisilo. Pri športu se je pokazalo, da sem pripravljena na poti do cilja preživeti tudi fizične bolečine. Šport je posebna šola življenja, ki te nauči discipline, samokontrole, sistematike. Od tega imamo verjetno največ v odraslih letih, ko nas šport opominja, kako pomembne so življenjska osredotočenost in prioritete. Če v športu tega nimaš, ti ne bo uspelo. V življenju velja enako. Prav tako nam športne preizkušnje nenehno potrjujejo, da je treba vztrajati do konca. Pogosto se zdi, da je cilj drugačen, kot se je zdel na začetku, a se na poti do tja ves čas učiš.

Imeli ste tudi nekaj težkih in žalostnih trenutkov, kako se poberete in najdete energijo za naprej?
Šport je imel pri tem gotovo zelo po­­membno vlogo. Predvsem z njim povezano socialno okolje, ki mi je vedno ponudilo občutek zavetja, ki ga v takšnih trenutkih najbolj potrebujemo. A določene situacije so spremenile tudi moj odnos do športa. Ko je umrl Pavle, enostavno nisem mogla teči in nisem si upala na kolo. Takrat je bila moja edina aktivnost plavanje. Še sama ne vem, zakaj, a le v vodi sem se v tistih trenutkih počutila dovolj varno.
Nasploh pa velja, da če se s športom ukvarjaš razmeroma intenzivno, hitro spoznaš, da je to tudi sredstvo, s katerim se odklopiš in nekako resetiraš glavo. Tako pogosto pravim, da je zame šport sredstvo, ki mi pomaga preživeti službo, kjer sem vsak dan priča zares tragičnim človeškim usodam. Včasih me ima, da bi se ob teh zgodbah kar zjokala. Velikokrat se zavem, kakšen privilegij je na primer tek na Golovec.

Ob številnih dopinških primerih, ki so v zadnjem času zamajali ugled nekaterih športov, se ni mogoče znebiti vtisa, da medicina in zdravniki pogosto ne delujejo v pravo smer?
Vprašanje je vsekakor zelo na mestu. Na zdravniških srečanjih ob športnih tekmovanjih tudi sama pogosto dobim občutek, da se pogovarjamo le o dopingu, na zdravnike pa v mnogih primerih gledajo skoraj kot na zločince. Že nekajkrat sem omenila, zakaj se ne bi raje pogovarjali o zdravju športnikov, saj je to navsezadnje naša osnovna naloga. Zdravnik, ki varuje športnikovo zdravje, ne bo nikoli posegel po dopingu. To je sredstvo, ki umetno povečuje­ sposobnosti, a pri tem spremeni delovanje organizma. Zato se odgovoren zdravnik temu izogiba. Pravzaprav sploh ni potrebe, da bi zašel na to področje.

Kako velika se vam zdi nevarnost, da bi se doping množično razširil v rekreativne vode?
O tem se v zadnjem času precej govori, čeprav osebno ne poznam niti enega rekreativca, ki bi posegal po dopingu. Mogoče sem naivna, a tudi to ni slabo, ker me pač doping nikoli ni posebej zanimal. Verjetno pa tega problema ne bomo rešili z uvajanjem dopinških kontrol na rekreativne prireditve. Bolj pomembno je, da se rekreativni športniki zavedajo, da si z dopingom ne morejo veliko pomagati, le svoje zdravje ogrožajo. Ob poseganju po nedovoljenih sredstvih pozabijo na pravilno prehrano in na druge osnovne zdravstvene ukrepe, s katerimi bi varovali svoje zdravje in ki veliko bolj pomagajo k izboljšanju telesnih zmogljivosti kot različne tabletke.

Bi se strinjali, da se gredo številni rekreativci šport kar nekoliko preveč zares in da se s treningom, prehrano in izborom opreme pogosto povsem približajo profesionalcem?
Ja res. Razumljivo je, da bi ljudje radi bili najboljši, če ne drugače, vsaj v svojih očeh. Če nisi poklicni športnik, to seveda ni potrebno. Šport mora biti zabava, užitek in predvsem nekaj, kar izboljšuje kakovost življenja. To je vredno več kakor vsa priznanja. Če se s športom ukvarja­mo po pameti, bodo tudi rezultati opti­malni. Pri tem ni pomembno, ali si na cilju prvi, šesti ali šestdeseti. Vsak, ki v premagovanje neke športne izkušnje vloži veliko truda, je zmagovalec. Na primer, pred kratkim sem se prvič udeležila teka na Grintovec. Ko sem pritekla na vrh, me je prevzel občutek izjemnega veselja in zadovoljstva. Pa tistih, ki so v resnici tekli, sama sem bolj hodila, sploh videla nisem …

Lahko kot zdravnica naštejete nekaj najpogostejše zablod, ki si jih privoščijo nespametni rekreativci?
Največja zabloda je vsekakor nekritično ukvarjanje s športom, ko za nekatere šport postane praktično življenjska prioriteta. Šport je treba vključiti v življenje in se mu posvetiti do stopnje, ki še zagotavlja dodano vrednost, kar zadeva kakovost življenja. Tudi tako lahko vadimo zagnano in kakovostno. Takrat je nujno, da se poučimo o osnovnih zakonitostih treninga in prehrane. Sama sem pogosto presenečena, ko vidim inteligent­ne ljudi, ki nasvete kupujejo od šarlatanov in jim slepo zaupajo. V tem pogledu dela internet precejšno škodo. Ljudje z neverjetnim številom preparatov v telo vnašajo substance, ki jim lahko tudi škodijo, koristi pa je od čudežnih tabletk bolj malo. Informacije je treba črpati iz preverjenih in kredibilnih virov. To so predvsem tisti, za katerimi stojijo uveljavljene športne in zdravstvene organizacije. Športna klinična prehrana je zahtevna medicinska veda in od ljudi, ki nimajo dobrega znanja o presnovi, športni fiziologiji in ne poznajo delovanja človeškega telesa na molekularni ravni, ne moremo pričakovati strokovnega nasveta. Tudi avta ne gremo popravljat k frizerju, ki si je prebral katalog o tem, kako avto deluje.
Prav tako prepogosto opažam, da rekreativci pogosto zamenjujejo pojma zdrave in pravilne prehrane. K temu je nekaj pripomogla tudi zdravstvena politika, ki bolj kakor uravnoteženo prehrano, ki jo prilagodimo potrebam posameznika, propagira predvsem sadje in zelenjavo ter preganja sol in sladke pijače. Če od telesa zahtevamo nekaj več v smislu telesnega napora, je zdrava uravnotežena prehrana nujna osnova, dodajanje bencina za telesni napor predvsem v obliki hitrih virov sladkorjev, ki so tudi v sladkih pijačah, pa nujna finesa športne prehrane. Le tako se izognemo temu, da nam zmanjka goriva za obnovo organizma, imunski sistem. Zato je prav bizarno, da se ljudje, ki se veliko ukvarjajo s športom, bojijo kave s sladkorjem, ki bi ga morali pravzaprav ob športu jesti z žlico. Ali da tlačijo v svoja prebavila visoko polnovredno hrano, ki je polna vlaknin, in se nato odpravijo na intenzivne treninge, ki so danes pravzaprav aktualni trend športnega treniranja. Ne zavedajo se, da so prebavila med visokointenzivno obremenitvijo slabše prekrvljena in niso niti približno sposobna dostojno prebaviti vlakninske hrane, še manj, da se telo tako ne more oskrbeti s hitrimi viri energije v obliki enostavnih sladkorjev. Ti so potrebni za delovanje mišic in živčnega sistema ter neposredno varujejo pred pretreniranostjo in poškodbami.
Naslednja zelo pogosta napaka je pre­tiravanje s proteinskimi regeneracijskimi dodatki. Ta neposredno odslikava naš čas, ko določene industrije, v tem primeru industrija fitnesa, prodaja ideje, ki nosijo denar in ne strokovnega znanja. Za regeneracijo po naporu je namreč predvsem pomembno čim prej dopolniti tank goriva, to pa je glikogen v mišicah, ki ga obnovimo z vnosom sladkorjev in to čim prej in v najbolj enostavni obliki po športni aktivnosti. Zadostuje že navadna športna ali druga sladka pijača. Beljakovine praviloma dodamo sladkorjem le po zelo intenzivni vadbi in vadbi moči.
Zanimivo je tudi, da zgodbe o športni prehrani lahko postanejo najbolj zapletene takrat, ko se posameznik najbolj trudi in upošteva različne nasvete ter preizkusi različne diete. Zapletati se ponavadi začne že pri sladkorjih. Če kompliciramo in poskušamo sladkorje v telo vnesti z najbolj »kakovostnimi« viri, za katere velja predvsem sadje, zelo hitro pristanemo pri prevelikem vnosu fruktoze. Fruktoza je za telo v večjih količinah zelo neugod­na. Med drugim v jetrih preprečuje oksidacijo maščobnih kislin, zamaščuje jetra in siromaši energijske zaloge celic. To pomeni, da telo maščobe slabše uporablja, kar za vzdržljivostni šport ni dobro.
Zato pri vrhunskih športnikih, ki se name obračajo zaradi težav zaradi pretreniranosti, najprej preverim osnovno prehrano in jim pogosto svetujem, naj jedo tako kot takrat, ko so jedli enostavno in predvsem dovolj. Tako so tudi postali vrhunski športniki in njihove težave so se začele pojavljati tudi v povezavi z bizarnimi prehranskimi praksami v vrhunskih športih.

Kakšen odstotek v procesu treninga po vašem mnenju pokriva pravilna prehrana?
Razmeroma majhen, če je dobro urejena. Potrebni so dobra osnovna prehrana in športni prehranski dodatki v skladu s priporočili, ki jih športniku individualno prilagodimo. Večji problem je, da je športnoprehranske strategije treba vedno prilagajati, ko postaja športnik boljši ali se na primer stara. V mladosti, ko imamo veliko presnovnih rezerv in več mišične mase, se lahko »pretihotapimo« tudi z ne povsem ustrezno prehrano. Vsekakor pa zelo hitro zapletemo športnikovo življenje z raznimi dietami in potem dobi prehrana hitro prevelik pomen.
Za športnika je ključno, da je zdrav in da ustrezno vadi. To zahteva sistem, ki ga lahko izdela le kakovosten trener. Da treninški načrt deluje, pa je poleg prehrane seveda pomembno tudi, da tak posameznik živi športno.

Zakaj je med dolgotrajnimi obremenitvami tako pomemben vnos tekočine in hrane?
Dehidracija zelo hitro zmanjša telesno zmogljivost. Že dva odstotka dehidracije pomeni, da je telo ne zmore dati od sebe to, kar bi lahko. Pri visokih temperaturah, še posebno če je visok tudi delež vlage v zraku, dehidracija hitro vodi do pregretja in bolezenskih znakov toplotnega izčrpanja organizma. Zato je izjemno pomembno, da smo pred telesno vadbo dovolj hidrirani in da s pitjem med športno aktivnostjo zadržujemo razvoj dehidracije. Ker pa med dolgotrajnimi obremenitvami potrebujemo tudi gorivo za mišično delo in delo našega živčevja, športnoprehranske smernice priporočajo vnos energijskih substratov v obliki sladkorjev med telesnim naporom, ki traja več kot eno uro. Zato je verjetno najbolj smiselna uporaba športnih pijač, ki poleg tekočine in sladkorjev vsebujejo tudi sol. Dodajanje soli je nujno zato, da ostane voda v telesu.

Znani ultramaratonec Dean Karnazes je dolgo časa prakticiral, da je med večurnimi nočnimi teki energijo pridobival kar z »junk foodom«: naročal si je pice, slaščice …
Ideja niti ni tako neprimerna. Če tečeš ure in ure, je vsekakor bolje pojesti pico, ki vsebuje dovolj sladkorjev in soli, kakor hruško, ki je dokaj težko prebavljiva. Poudarjam, da je pica dobra hrana za nekoga, ki se ukvarja s športom in ki vse te snovi tako rekoč takoj pokuri. ni pa dobra za nekoga, čigar šport je sedenje pred televizijskim ekranom.

Kaj bi bilo za Karnazesa še bolje kakor pica?
Saj pravim, pica sploh ni tako slaba izbira. Še posebno ne za posameznika, ki ima zelo dobro razvite mehanizme izkoriščanja maščob. Sol potrebuješ, da v telesu zadr­žu­ješ vodo, sladkorji pa so tako rekoč glavno gorivo dolgoprogašev. Sama bi pico nadomestila z geli, pred tekom pa bi pojedla žemljo z marmelado ali drugim virom enostavnih sladkorjev, ki v vsakdanjem življenju sicer veljajo za nepriporočljiva, pri športu pa koristijo.

Kakšno je vaše mnenje o vegetarijanstvu in veganstvu? Gre to dvoje skupaj s športom?
Gre za dva načina prehranjevanja, iz ka­te­rega so nekatera živila izključena. Ko zožiš izbiro živil, si hkrati zožiš do­ba­vo hranil. Zato se s takšno pre­hra­­no lahko pojavijo določene težave. Beljakovine rastlinskega izvora so za športnike precej vprašljiv vir ami­no­kislin, ki jih telo nujno potrebuje za obnovo. Zato si športniki vegetarijanci pogosto pomagajo z beljakovinskimi dodatki. S tem pa po svoje priznavajo, da njihova prehrana ni povsem ustrezna.

Precej športnikov je še vedno prepričanih, da je vse v čim večji količini treninga. A potem razočarani ugotavljajo, da ne napredujejo, da so ves čas utrujeni. Pravo odmerjanje in predvsem dovolj počitka verjetno ima svoj smisel?
Pot do uspeha je vsekakor optimalna količina treninga, ki je prilagojena genski zasnovi posameznika. Počitek je pomemben sestavni del telesne vadbe. Ivica Kostelić gre vsak dan spat ob devetih zvečer. In zelo dobro ve, zakaj to počne. Človeški organizem je nastavljen tako, da je učinek genov, ki podpirajo regeneracijske procese, večji, če gremo bolj zgodaj v posteljo. V organizmu se bodo laže tvorile snovi, ki omogočajo regeneracijo. Če bomo šli z istim načinom treninga in prehrane spat ob polnoči, bo izkoristek občutno manjši.
Predvsem za rekreativce je res zelo pomembna zdrava mera. Če smo zelo zaposleni in hkrati še zelo veliko treniramo, enostavno nimamo dovolj možganske energije, da bi lahko vse pošteno in predano naredili. Če si naložimo preveč, obstaja realna verjetnost, da bomo prej pregoreli, se poškodovali, zboleli … Precejšnja past so tudi programi treningov, ki ne upoštevajo razlik med posamezniki. Zato sta včasih, ko postajamo živčni ali imamo občutek nemoči, kakšen dodaten dan počitka ali trening z zmanjšano intenzivnostjo še kako dobrodošla in priporočljiva.

Slovenci veljamo za športni narod. Ali smo tudi narod, ki se s športom ukvarja zdravo, pametno in zmerno?
Kaj pa vem. Pri športu nas odlikujejo tudi nekatere druge lastnosti. Morda smo pogosto celo preveč zagnani v preveč naporno smer. Rekla bi, da zmernosti kar nekako manjka. Po drugi strani pa je prekrasno videti, koliko ljudi se ukvarja s športom. Prav tedni pred Ljubljanskim maratonom so tipičen dokaz za to. Poti in stezice so dobesedno preplavljene s tekači. Kljub temu se ne morem znebiti občutka, da z množično organiziranostjo športa ljudem hkrati vcepljamo tudi določeno tekmovalnost, ki ni potrebna. Bolj kot tekmovalnost do osebnega zadovoljstva vodi spoznanje, da smo v neki dosežek vložili veliko truda in ob tem presegli samega sebe. Zato bi se namesto s časi in rezultati morali več ukvarjati s tem, da se v športu počutimo dobro, da smo zadovoljni, da smo zdravi. Potem bomo tudi najboljši! Zase!

Gregor Šket