Mali »kucelj« Lipnik mi je prav polepšal dan!
PLANINARJENJE
Lipnik
Visoke gore že vabijo, čeprav se je ponekod še zadržal sneg. Na pot se odpravim v petek, dan pa je presenetljivo čudovit.
Jerebica s poti na Bovško
Vzameva si dopust, jaz ravno nekaj praznujem in takrat res nočem biti v službi. Vendar mi gre danes vse narobe. Najprej spregledam izvoz na Jesenicah in se morava od predora vračati nazaj ter izgubiva cele pol ure. Potem se dolgo obirava še v Bovcu, tako da se na pot odpraviva šele zgodaj popoldan. Dan pa je čudovit, prav primeren za fotografiranje. Zapeljem visoko v pobočje Javorščka. Cesta je neverjetno zaraščena, okolica pa bujno zelena. Kot na dlani se odkrije lepa Bovška kotlina. Po že znani stezici se odpraviva prečno na severno stran proti markirani poti. Med mnogimi »sms-ji« je klic na reševalno akcijo. Presneto! Žal sem predaleč. Kasneje pokličem in izvem za grdo nesrečo. Bom pač pomagal drugič ... Hitro sva na prostrani živo zeleni planini Golobar. Čudovito je, močna zelena barva, modro nebo in beli oblaki, kar zna polar filter na fotoaparatu tako dobro poudariti. Tu pa doživim še drugi šok! Baterija na digitalcu odpove. Takoj se primem za glavo! Rezervna je ostala v avtu, preveč sem hotel prihraniti pri teži opreme … Irena je prav jezna, jaz pa se ne pustim, ne bo me vrglo iz tira.
Bavški Grintavec in Jalovec
Ker sva bila hitra, lahko nadaljujeva naprej, pozno popoldan namreč pridejo na obisk prijatelji in jih morava pričakat »doma«, ne pa nekje na poti. Zaženeva se kar v brezpotje in uloviva staro mulatjero. Vodi v vse bolj prijeten svet, ki mi je vedno bolj všeč. Irena fotka, dokumentacija vseeno bo. Skozi valovit svet stopiva na ostro škrbino. Odpre se pogled na Krnsko pogorje. V daljavi se na drugi strani pokažejo celo Dolomiti in Visoke Ture. Mene pa težave ne zapustijo, zdaj me začnejo grabit hudi krči v črevesju … Komu sem se tako zameril? Mimo ostankov fronte stopiva na razgledni vrh. V tem svetu res uživam. Že večkrat sem zapisal, da so zame gore nad Sočo kot magnet, vsake toliko časa moram tja, drugače mi kar nekaj manjka.
Pot nazaj je eno samo hitenje, pa ustavljanje in stokanje zaradi bolečin. Do Golobarja se potem le nekako umirijo. Na planini spet presenetiva gamse, ker sva tiho, naju opazijo ko sva že čisto blizu. Vračava se skozi dolino potoka Slatenik. Neverjetno se vleče, da sva do avta vsa zasopihana. Ne glede na vse današnje zaplete sem prav zadovoljen. Mali »kucelj« Lipnik mi je prav polepšal dan! In kolegi? Tik pred njimi sva prišla in ravno nazdravljala, ko so se pripeljali …
Besedilo: Vladimir Habjan Fotografije: Irena, Mušič, Vladimir Habjan
Na vrhu