Savinjske novice, Edi Mavrič - Kjer se struga Lučke Bele zapre, je nekaj metrov široka kotanja, z visokim in ozkim sprednjim skalnim robom, polna vode. - Edi Mavrič (1961-2008)
Ko je Bog delil lepoto po slovenski deželi, se je s posebno darežljivost jo ozrl preko Podvolovljeka in se s pogledom ustavil v ledeniškem kotu Lučke Bele, v osrčju Kamniško - Savinjskih Alp. Ozka dolinica s strmimi bregovi, desno prepadni Skakalojca in Kipršnica, levo nič slabši Žagarski Vrh, Bukovec in Jerohi. Tam visoko sredi divje prvobitnosti si je našel zatočišče sokol selec, edino znano v Sloveniji. Gozdna cesta je zaoralo rano po obrazu lepotice in skalila božji mir.
Temena skal so pordela v soncu. Iz vsakega koščka prelestne gorske zemlje diha veličastje. Toliko neme lepote in božjega miru je v njem. Pokrižal bi se in poklonil svojemu Stvarniku besedo v zahvalo, čeprav preslabotno in premajhno, da bi zajel dejanski pomen doživetega. Komaj nekaj minut od ceste, kjer se struga Lučke Bele zoži v strmino gladkega skalovja, se skriva Lonec. Nekaj metrov široka in slaba dva metra globoka kotanja z visokim in ozkim sprednjim skalnim robom polna vode, ki odteka samo zato, da daje prostor novi kristalno bistri studenčnici izpod savinjskih gorskih očakov. Stalno in brez nehanja, povsem enaka, vendar nikoli ista voda se poskuša brezuspešno umiriti v globočini skalnate posode. Koliko lepote si naloži človek v kratkem, vendar na trenutke predolgem življenju.
Dan se je mukoma premaknil z razgretih pečin in puščal sledove v izpranem skalovju. Dolga senca je prepolovila vodo v Loncu, kakor bi jo hotela ločiti na dve polovici. V eni se je zrcalil odsev gozda nad njim, iz druge se je vžigala rjavina, kakor bi podzemni hudobci želeli potisniti na plan zemljino drobovje. Kadar se bo to v resnici zgodilo, bo za hip utihnil sveti mir gora, da bi v naslednjem trenutku razkril svetu davno pozabljene skrivnosti in legende. Morda bo iz v kot strmih sten vpetega Lonca velikanu, ki je na starodavni planini Stare stale pasel konje in krave ter živel z dolinskimi staroselci v božjem miru. Spokojno je veliki mož zajemal vodo v svoj kamniti lonček, iz katerega je črpal svojo moč in dobroto, napajal sebe in živino ter z rokami objemal vrhove okoliških gora tako zavzeto, da se mu je dragoceni lonček izmuznil in se odkotalil v dolino Lučke Bele. Še danes je tam. Strt od bolečine, se je velikan pogreznil vase in njegove solze so rodile Vodotočnik - edino pravo jezero v Kamniško - Savinjskih Alpah.
(foto: EMS)
Edi MAVRIČ (1961-2008)
Minila so leta, čas gre med spomine,
življenje ponuja sladkosti bolj malo.
Nič pobožno misel skozi možgane prešine:
bo koristnega za mano kaj ostalo?
Bo koristnega za mano kaj ostalo
na poti trnjevi brez cilja, sam ne vem.
Obetov korenin bolj malo je pognalo,
sled moja pesem pušča, kamor koli grem.
To so verzi iz pesmi Kdo ve?, ki je bila objavljena leta 1988 v prvi pesniški zbirki Edija Mavriča. V teh verzih je najbrž zajeto bistvo njegovega ustvarjalnega navdiha, ki ga je spremljal zadnjih dvajset let in ga popeljal do nivoja odličnega analitičnega novinarja in prav tako odličnega pesnika in publicista.
Edi Mavrič je kot avtor novinarskih prispevkov začel sodelovati z lokalnim časopisom Savinjske novice na začetku prejšnjega desetletja, v času slovenske pomladi. Na demokratičnih volitvah je bil izvoljen za delegata v takratno občinsko skupščino in postal njen predstavnik v uredniškem odboru Zgornje savinjskega časopisa.
Ko so Savinjske novice leta 1992 prešle na tržni režim izhajanja, je postal njihov redni dopisnik, leta 1995 je postal član Društva novinarjev Slovenije, leta 1999 pa je v novinarstvu in publicistiki prepoznal svoje življenjsko poslanstvo in se jima v celoti predal. Občasno je sodeloval tudi z drugimi tiskanimi mediji, kot so Naš čas, Novi tednik, Dnevnik, Nedeljski dnevnik, Družina, Ognjišče, Planinski vestnik, Gasilec, Glasilo občine Gornji Grad, Glasilo občine Luče, Vevnik in Informator občine Nazarje.
Vestno je beležil dogodke v lokalnem okolju in hkrati gradil socialno mrežo. Sčasoma so mu bila odprta vsa vrata, saj je bil s svojo duhovitostjo, ki jo je znal začiniti s kančkom njemu svojstvene pikrosti, dobrodošel tako v uradih javne uprave kot v podjetjih, sploh pa v različnih društvih in organizacijah. Bil je med najbolje informiranimi posamezniki v Zgornji Savinjski dolini in si je na ta način vzdevek Savinjčan, ki si ga je nadel leta 1997, vsekakor zaslužil.
Kljub temu da je osrednjo pozornost v tem obdobju namenjal novinarskemu delu je našel čas za številne publicistične projekte. Kar 18 jih je uspel realizirati v teh dvajsetih letih. V zadnjem času ga je prevzela tudi fotografija. Opremljen s sodobno tehniko je tako sam beležil dogodke ne samo v besedi, ampak tudi v sliki. Leta 2000 je izšla njegova druga pesniška zbirka z naslovom Globočine prozornosti, za katero je Drago Medved zapisal, da že dolgo ni imel v rokah poezije, v kateri bi bilo toliko življenjske sle in sile, pa hkrati tudi toliko dvomov in besed o razočaranju in smrti.
Edija Mavriča se bomo spominjali kot dobrega prijatelja, kot zanesljivega sodelavca in kot človeka, ki je s čutom pravičnosti dajal prednost duhovnemu pred materialnim. Morda so ga prav zato motila v nebo vpijoča neskladja v sodobni družbi in morda je bil tudi to eden od razlogov, da nekega lepega poletnega dne ni videl več svetlobe okoli sebe. Neizmerno ga bomo pogrešali, spominjali pa se ga bomo z veliko hvaležnostjo za vsa njegova dela, ki ostajajo varno shranjena v literarni in dokumentarni zakladnici Zadrečke in Zgornje Savinjske doline.
Franci Kotnik