L. F. Čerskij: Osetinska legenda izpod Elbrusa

I.

Žarko jesensko solnce je plavalo visoko na temnosinjem nebu in radodarno oblivalo z navpičnimi žarki gorske hrbte Kavkaza. Po ozki stezici, ki se je v čudovitih serpentinah vila po nepravilnih pomolih strmega globokega pobočja, je bodro in veselo šel pastirček Beso s čredo črnih, belih in temnordečih koz. Bil je črnook, silno zagorel deček okoli dvanajstih let, močan in prebrisan, pravi sin veličastnih, druga na drugo naslanjajočih se gora, ki so ga obdajale od vseh strani. Bil je najmlajši v družini in prejšnji večer so mu starejši zapovedali zjutraj oditi v gore koze past. Neposlušen jim ni mogel biti in zato je vstal zarana, se umil, oblekel, vzel s sabo v vrečici nekoliko svežih gibanic, ki mu jih je še prejšnji večer pripravila skrbna mati, košček sira ter jo mahnil po znani poti, ki se je pričela tik sela ter se večino višje in višje vila v gore. V gibčnosti se je skušal s kozami, skakal preko prepadov ter včasih splezal celo na skoro čisto navpične stene. Slaba volja, s katero je odšel od doma, ga je skoro popolnoma minila ...

Ljubil jo svoje gore in radostno mu je bilo pri srcu, ko je skakal in so plazil po pečinah, veselo mu je bilo prepevati zvonke pesmi, katerim je mirno odgovarjal gorski jok.
On ni čutil utrujenosti in tudi ne znoja, tembolj, ker je bilo na tej visočini, na katero je sedaj dospel s svojo čredo, mnogo hladnejše nego doli pod vznožjem gora. Čisti, prozorni zrak je vzbujal njegovo veselost; zdaj in zdaj je z daljnih snežnih vrhov, ki niso nikdar odložili svojo ledene praznične obleke, zavelo z mehko svežostjo. Nad stezo, po kateri je šel Beso, je med sočno travo žarko rdečel purpurni poljski mak, na gibkih bilkah so se zibali beli in rumeni zvončki in prijetno so duhtele pisane gorske cvetke. Višje je vsa obrizgana od jutranje rose razpenjala dobrolétovina po grmovih rdeče grozde, a v senci širokih listov se je koketno skrivala krasna mušnica. Še višje so ponosno pošumevale s krepkimi vejami in gostim listjem platane in bori in nad njimi je kot ozka, lazurna ploskev ležalo globoko, sinjemodro nebo.

Stezica, po kateri je stopal Beso, se je obrnila v globoko sotesko, spustila se k potoku, zvijala se po debelem kamenju in pripeljala dečka v čisto neznan kraj med divjimi in golimi grmadami ovenčanimi že ne več z gozdovi, temveč z zobčastimi vrhovi.
Približal se je večer. Ker Beso ni še ničesar jedel od jutra, je začutil glad in se sklenil oddahniti. Sedel je k zvonkemu potočku, ki je veselo žuborel med kamenjem, napil se njegove hladne vode, sklical malo čredo okrog sebe in si marljivo pričel tolažiti glad, pri tem pa si je zamakal grižljaje z vodo. Ko so jc najedel in oddahnil, je postal še bolj vesel in dobre volje. S posebno zadovoljnostjo j pogledal na svoje noge, obute v popolnoma nove kalabane* , ki mu jih je pred kratkim podaril očka. Dolgo se je radoval deček krasnih kalabanov, nato pa je vzpel od njih pogled dalje in višje ter začel razgledovati široko sliko obkrožujočih ga gora.
A med tem se je naglo bližala noč. Celo nebo se je iskrilo in blestelo žarkih zvezd. Kot bleda, v neskončnost razlita preproga, se je vlekla rimska cesta in z blestečim, trepetajočim ognjem so gorelo tri zvezde — Orijonov pas. Naokrog je bilo vse tiho. Le od časa do časa je zavaloval lahen veterček, božal lice dečkovo z nežnim laskanjem in komaj slišno je blizu žuborel potoček. Koze so mirno spale.
Tudi, Beso je krepko zasnival ...

II.

Prvi solnčni žarki so, pekoče poljubovaje Besova lica in vrat, zbudili dečka iz sladkega spanja. V čistem gorskem zraku mine zaspanost naglo. Beso se je veselo dvignil s samotnega ležišča, ozrl se na vse strani in ko je zagledal svoje koze, ki so odšle že daleč naprej, je hitel po drobni, vijugasti stezi, ki se je vedno bolj zožala. Šel je dolgo, in vedno bližje se je blesketala pred njim ledena čepica Elbrusa, toda koze so bile še daleč. Boso se je ozrl. Šele sedaj je spoznal, da je zablodil v popolnoma neznano okolico. Z vseh strani so se kakor velikani na straži dvigale v neprodirni steni skale, silne pečine, globoke soteske. Deček je dobro poznal svoje gore, a tu ga ni bilo še nikoli. Postalo ga je groza.
»Kam sem zablodil?« mu jo spreletelo po glavi.
»Kako najdem pot domov?«
Beso je obstal in začel prisluškovati.
Globoka tišina je kraljevala v gorah. Toda glej, neki čudni šum, nato lahen šepet se je dotaknil njegovega sluha. Zatrepetal je in se podal naprej.
Minuta je pretekla v mučnem pričakovanju; naenkrat je razločno zaslišal presunljiv krik, težko človeško stokanje, zopet in zopet iznova …

Beso je bil blag deček. Pomislil je, da je to bržkone kak človek, ki je zablodil v gorah, zgrešil pravo stopinjo in strmoglavil z visočine ter stoka. Prisluškoval je in se je prepričal, da ječanje prihaja iz sosedne skale. Nato je brž pohitel na pomoč ter se previdno izogibal pečin, da ne bi zdrsnil v prepad.
Glej, tu je skala, a v njej globoka razpoka. Tam je temno kakor noč in iz tega mraka prihajajo kriki in ječanje. Beso ni dolgo premišljeval, ampak se je spustil na kolena in se skril v razpoki. Nekoliko minut se je plazil po temi, naposled pa se je začutil v obširni jami. ki je bila na vrhu razsvetljena.
Komaj je prestopil njen prag, ko se mu je nehote iztrgal iz prsi krik globokega osupnjenja. Sredi jame, ravno pod odprtino, odkoder se je razlival vanjo svit, je ležal, prikovan na velikanski skali, prekrasen mladenič. V njegovih jasnih, modrih očeh se je izražal obup; odmev njegovega ječanja in ihtenja se je tužno razlegal po celi jami; svilnatozlati kodri so mu v neredu padali po mogočnih plečah; robovi purpurnega, z zlatimi slikami obšitega plašča so pokrivali telo. Napenjal je vse sile, da bi raztrgal verige; toda te so le zamolklo zvenele in se niso hotele udati.
Beso je stal vznemirjen ter gledal na čudovitega jetnika, ko se je hipoma začul nad odprtino strašen šum, kakor od težkih peruti, in prikazal so je velikanski kragulj. Zletel je s silno težo v jamo, vrgel se mladeniču naravnost na prsi in začel trgati njegovo belo, nežno telo s svojim orjaškim kljunom. Svetla kri je pordečila tla; obupni kriki so napolnili jamo.
Beso se ni mogel vzdržati, planil je na kragulja in ga začel odganjati od mladeniča. Kragulj je obrnil glavo, začudeno pogledal na dečka s svojimi zlimi očmi, ter zamahnil s perutnicami, počasi splaval na vrh in odletel iz jame.

III.

Beso se je zavedel. Prekrasni mladenič je z blagim pogledom zrl nanj in žarek nade in sreče se je iskril v njegovih čudovitih očeh. Sedaj že ni več ječal, nehal se je premetavati in zdelo se je, da z napeto pozornostjo in radostjo zre v pošteni obraz prišlecev.
»Bog te blagoslovi, dobri deček,« je izpregovoril in zvok tega glasu je segel Besu globoko v srce: »Tvoj prihod me je kot na mig rešil muk in mi prinesel nado. Ako mi želiš dobro, me moreš odrešiti brezkončnega trpljenja; zato ti podarim vse, kar vidiš tukaj.«
In ko je Beso obrnil pogled na zemljo, je zapazil, da so bila tla posuta z zlatom, srebrom in raznimi dragocenimi stvarmi.
»S čim ti morem pomagati, batono**?« je vprašal Beso čigar srce se je stiskalo od žalosti: »Zapovej in jaz izpolnim vse, kar je v mojih močeh. Toda kaj premorem jaz? Jaz bedni deček-pastirček, jaz nimam ničesar, ne znam ničesar ... Razumem le pasti koze in peti pesmi ...«
Pogledal je na noge, zamislil se je nekoliko časa, nato pa je pogumno dejal: »Imam nove kalabane. Očka mi jih je podaril in meni ugajajo silno. Toda, če ti je ljubo, vzemi jih; z radostjo dam jih tebi, samo da ti napravim veselje.«
Na hip je ožaril svetel nasmešek prekrasni trpeči obraz mladega jetnika; dolgo, z nerazjasljivo nežnostjo je gledal na Besa ter naposled izpregovoril: »Ne, mili deček, meni ni potreba tvojih kalabanov. Potrudi se samo in mi podaj konec te verige, ki visi pred menoj. Prikovan sem krepko in ne morem sam tega storiti. Toda če se mi posreči, da primem zanjo, se bodo tudi moje muke končale ...«
Radostno sc je vrgel Beso k verigi, s trudom jo dvignil od tal in hotel podati konec mladeniču; toda bila je prekratka.
Obupen krik se je iztrgal iz jetnikovih prsi, in nekoliko minut se jo metal v onemoglem srdu. Naposled se je pomiril ter se je. znova obrnil k Besu: »Poslušaj me, dobri deček, in zapomni si natančno vse, kar ti bom povedal. Vedi, ako dosežem konec te verige in zgrabim zanjo, bodo isti hip razpadli okovi in jaz bom uničil hudobnega kragulja, ki trga moje prsi. Toda cela veriga, kakor tudi ta konec, mora biti enaka, mora biti kovana iz starega železa. Naberi toliko starega železa, kolikor ga je treba za pol aršina*** verige, skuj ravno tako verigo in jo prinesi semkaj. Tedaj bo vse to zlato, srebro, dragocenosti in vse, kar vidiš tukaj, vse to bo tvoje, jaz sam ti bom pomagal nesti v tvojo rodno hišo. Toda vedi eno: do mojega osvobojenja ne sme nihče, niti eno človeško oko, videti ne samo mene, ampak tudi ne te jame.«

Pozorno je poslušal Beso vse, kar mu je govoril mladenič ter si natančno zapomnil njegove besede. Nizko se je priklonil jetniku, obljubil mu, da se povrne z verigo ter naglo odšel iz jame.
Vse naokrog je bilo tiho, pogreznjeno v molk Žarko južno solnce je veselo sipalo svoje žgoče žarke na zemljo. Neprijazno so se kopičile sive grmade skal in visoko nad njimi se je, kakor ves pozlačen blestel Elbrus.
Beso je kmalu našel čredo koz in jo pognal nazaj. Ko je pretaval nekaj ur, je končno našel znano stezo in tretji dan se je vrnil v selo, kjer so ga sprejeli s karanjem in žuganjem zaradi tako dolge odsotnosti. Toda on ni niti z eno besedo izdal svojega dogodka v gori in je začel premišljevati spet o tem, kako bi najhitreje mogel svojo obljubo, dano nesrečnemu mladeniču in ga rešiti težke sužnosti.

IV.

Mnogo časa je preteklo od tega dogodka. Ubogemu dečku je bilo težko nabirati in kovati železo. Zbiral ga je po koščkih, kjerkoli mu je le bilo mogoče: včasih je poruval zarjavele žreblje, ki so bili poredkem nabiti po steni, drugič je zopet pobiral odlomke starih podkev po osetinskih stezah. Mesec je prešel za mesecem, a starega železa še zdaleč ni bilo dovolj za pol aršin a debelo verige. Ko pa se je nekoč Beso potikal okrog sela, je našel v prsti velik
kos starega železa, ki je bil tako težak, da je bilo samo iz njega že mogoče skovati celo tako neobhodno potrebno verigo.
Še isti dan se je odpravil Beso v kovačnico. Kovati je sicer že sam davno umel, a vendar mu delo ni šlo dovolj gladko in urno od rok. Kmalu je bila veriga skovana. Zdaj jo je bilo treba samo še naprtiti na hrbet in jo nesti v znano jamo, k onemu prekrasnemu mladeniču, ki je tako strastno hrepenel po svobodi.
Brž ko je legla hladna noč na zemljo, se je Beso tiho splazil iz sela in odšel v gore. Bil je prepričan, da nihče ne ve njegove tajnosti in ga ne more motiti.
Toda zmotil se je. Niso bili vsi Besovi sovaščani tako dobri in blagi, kakor on; nekateri izmed njih so že davno opazili čudno obnašanje malega pastirja, videli so, da nabira železo in naposled so bili uverjeni, da je očividno Beso odkril v gorah zlato ...
Pet mož se je dogovorilo, da bodo sledili za njim in ga nikoli pustili izpred oči in ko bo odšel v gore po zlato, da bodo šli za njim in mu zapovedali, da naj jim pove, kje se nahaja najdeni zaklad.
Sklonjen pod težkim bremenom, je šel Beso po znani poti, a za njim so se plazili zviti Osetinci. Ko se je na vzhodu zazorilo, je Beso dospel na stezico, ki je peljala k jami. Ko se je ozrl navzgor, je radostno vzkliknil. Nekoliko korakov pred njim, se je kakor pozlačen v prvih žarkih vzhajajočega solnca kopal v svetlordečem soju vrh Elbrusa; okrog njega so se kopičile sive, mračne, tako dobro poznane mu skale.
Besovo srce je utripalo močneje: še nekoliko korakov in bode v jami. Toda isti hip so zlobni Osetinci obkrožili dečka in z grožnjami začeli zahtevati, da naj jim takoj pokaže zaklad. Beso se je silno prestrašil. Spomnil se je besed jetnikovih, da nihče ne sme poznati skrivnostne jamo in sedaj ni vedel, kaj mu je storiti. Uverjal je Osetince, da ne pozna nikakega zaklada, prosil jih je, naj ga puste pri miru, toda oni so trdovratno ostali pri svoji zahtevi.
»Pokaži, kje je zaklad! ...« so kričali Osetinci, obstopivši bednega dečka »Če ne, opravimo s teboj po svojem! ...«
Besu se je zvrtelo v glavi.
»Ostavite me, ne sledite za menoj! Dam vam zlata, mnogo zlata ...« je blebetal v silnem strahu, skoro ne vedoč kaj govori.
»Aha, priznal je! Govori, kje je zlato? Kam si ga skril? Pelji nas k njemu ! ...«
In Osentinci so zgrabili malega pastirja ter ga silili iti naprej.
Beso je grenko zaplakal. Grozna slutnja je bolestno stiskala njegovo srce. Kaj more storiti on sam proti tem silnim možem? Mehanično se je premikal naprej ter se bližal tajnostni jami, dokler mu naposled znana skala, v kateri je trpel jetnik grozne muke ni zagradila poti. Še minuto in zagledal bo prikovanega mladeniča.
Tu pa se je nenadoma zaslišal strašen tresk; velikanska skala se je zamajala in se zrušila v neizmerno globoki prepad; tisočglasni odmev se je raznesel po gorah in dolgo se je ponavljal peklenski krohot.
Beso je divje zakričal in brez čustev padel na zemljo.

Od tedaj blodi po gorskih stezah in beži pred ljudmi ves bled, shujšan, z razmršenimi lasmi in v raztrgani obleki. Hrani se kakor zver od tega, kar mu ravno pride v roke. Ne spominja se ničesar, ne ve ničesar in samo, kadar pogleda na svoje ranjene noge, se začne divje krohotati in od radosti ploskati v dlani. Vse se mu čudi, da so na njegovih nogah novi kalabani.

Prevedel V. F.  
Povest objavljena v listu Slovenec, 27. maja 1911.