Didakta: Poglavje iz knjižice Toneta Strojina - Etika in odgovornost v gorah.

Gorniška etika je v nenasilju nad naravo, v nezlorabi gorništva kot družbeno koristne dejavnosti v naravi in v tem, da tudi človek sam s seboj ne pretirava. Nenaravna preobrazba gorskega okolja z rušenjem, onesnaževanjem, požiganjem, hrupom in podobnim ni oznaka kulturnega početja v naravi. Prav tako izpad v sami gorniški dejavnosti, povzročen s samoreklamiranjem, s šokantnostjo početja, »z zmago nad goro«, z izbijanjem klinov, odžiranjem smeri ipd., ni v skladu z gorniško etiko v gorah.
Pravzaprav razlike med etičnim pravilom in človekovo dolžnostjo ni. Gre za razmerje med človekovim odnosom in določeno zapovedjo oziroma prepovedjo. Vendar to ne pomeni, da so etična pravila blažja od dolžnosti, ki niso določene s predpisi. Človek ni z etičnimi pravili nič manj odgovoren zaradi kršenja odnosa do česa ali do koga. Nasprotno: »moralni maček« je lahko večji, prezir okolice bolj očiten od posledic, kakor jih povzroči izrečena denarna kazen za storjeni prekršek iz predpisov.
Ne morejo biti in niso vsi medčloveški odnosi urejeni z zakoni in predpisi in z drugimi zavezujočimi vzorci družbenega obnašanja. V mnoge odnose vstopa človek spontano. Za take življenjske okoliščine, pri katerih prihaja gornik v vse mogoče družabne oblike z družbo in okoljem, je obvezno pravo ponašanje. Če takim vzorcem obnašanja v gorah pravimo sproščeno obnašanje, še ne pomeni, da je tako obnašanje brez splošno veljavnih pravil lepega vedenja in da je odvezano sleherne odgovornosti. Zaradi lažjega vpogleda v človekove odnose, v katere vstopa gornik v gorah z naravo in družbo, predvsem pa s sočlovekom, smo pripravili pregled nekaterih možnih odnosov gornika.
Taka razčlenitev etičnih načel je možna pot, po kateri se lahko predstavi gorniška etika na splošno, saj je v posameznih primerih - in tako je etiko treba obravnavati tudi sicer – možno mnogo primerov, ko je treba pokazati lastno etično držo.
Etična pravila to ne bi bila, če ne bi terjala etične drže najprej od subjekta etike, od gornika samega. Skratka, etična pravila se začenjajo najprej pri viru obnašanja, pri človeku. Ni treba posebej naglašati, da gornikovo obnašanje včasih terja trpno ali pasivno obliko, drugič tvorno ali aktivno obliko ravnanja.
Kaj odslikava posamezna oblika ravnanja oziroma kaj obsega posamezni pojem, je navedeno na koncu knjige v slovarčku nekaterih izrazov. Na tem mestu poizkušamo opozoriti na nekatera bistvena etična opozorila gorniku.

Gornik do sebe
Gornik se v gorah predstavlja kot človek in ljubitelj narave, čigar osnovna značilnost je, da ni odtujen ne od narave in ne od osnovnih družbenih vrednot, ki odlikujejo pokončnega človeka, kot so poštenost, tovarištvo, pomoč v nesreči, obzirnost in vljudnost, pa tudi do spoštovanja tišine v gorah, ljubiteljstva gorniške literature in drugih izraznih oblik gorniške kulture, od fotografije, filma, slikarstva in drugega, do varstva okolja in nerušenja naravnega ravnotežja, do občudovanja rastlin in živali v prosti naravi, in ne le zaščitenih.
Gornik razvija samokritične lastnosti do sebe v premišljevanju, ali je dovolj zrel, da naravo ob prostem času jemlje kot možnost bogatenja svoje osebnosti, osebnega plemenitenja in razvoja ter domoljubja.
Gornik se zaveda, da je živo bitje del narave in da brez narave ne bi imel ne osnove ne izhodišča za razvoj, niti za preživetje.

Na izletu v gore
Etična pravila na izletih v naravo in gore pomenijo jedro gornikovega moralnega odnosa do gorskega okolja. Gornik na poti v gore ne sme dajati vtisa, da je več od drugih. Vrnitev v naravo je, človekova potreba, ni več ljubiteljstvo. Izlet ob koncu tedna pomeni sprostitev od tedenskega dela, eksistenčno nujo. Katerakoli dejavnost v naravi je določena svoboda, njen obseg dopustnega predstavlja dolžnostni odnos do spoštovanja in varstva okolja, pravice drugih do enake dejavnosti, ob počitku do miru in tišine v naravi, do estetskega uživanja naravne in kulturne dediščine.
Hoja v gore je vsakogaršnja naravna pravica. V gore nihče in nikogar ne sili, vendar obstaja zdaj javna skrb, da se prek planinske organizacije zagotovijo možnosti za hojo v gore. Planinske koče, naprave, zavarovanje, razgledniki in drugo so enako dostopni vsakomur. Le nujni primeri ob reševanju ali ob oskrbi imajo prednost pri transportu na napravah v gorah.
Po gorskih poteh hodi vsakdo na lastno odgovornost. Enako so vsi vrhovi, področja, vode in studenci ter naravne lepote v gorah vsem dostopni, če iz razlogov izkoriščanja naravnih dobrin ali dostop do njih niso omejeni (obrambna pomembnost, naravni prirastek). Nekateri predeli izjemne naravne lepote v gorah so zavarovani pred tehnizacijo in posegi.
Živali in rastje s cvetlicami v gorah so kot sestavni del naravne dediščine zakonsko zavarovani pred posegi in motenjem.
Gornik varuje naravo v celoti in v posameznih delih, odnaša odpadke v dolino, skrbi za vzgojo in daje drugim osebni zgled. V gore hodi tako, da ne ogroža narave, tišine, naravne in kulturne dediščine ne ljudi, v mestu pa se ob predstavitvi svojih doživetij v gorah ne postavlja pred ljudmi.

Do drugih v gorah
Najvišji možni izraz etičnih pravil za gornika je njihova uporaba v stiku z naravo in z ljudmi v gorah. Če je uporabo etičnih pravil na samem sebi možno obravnavati tudi kot egoistično, moralistično in altruistično, v vsakem primeru pa egocentrično početje, potem je njihova uporaba navzven do človeka in ljudi tovariško ravnanje.
Značilnost takih pravil je njihovo aktivno izražanje in vzdrževanje od vsakršnih posegov, motenj ali celo napadov na osebno sfero drugega, zasebno lastnino in bivanje drugih. Skratka, kar želiš, da drugi ne bi storil tebi, tega ne stori ti njemu!
Gornik ne sme biti zaverovan vase, ločen od drugih, zvezda v pravem pomenu. Negativno izražena gorniška osebnost nikakor ne sodi v zamišljeni in profilirani portret gornika v družbi. Niti dolgoletni gornik nima upravičenosti na prednost, recimo rezervacije kjerkoli v gorah in v PD.
Gornik ima pravico do dostojanstva. Pobiranje smeti za drugimi v gorah ni služnost ali zadolžitev planinskih društev, temveč je splošna dolžnost vseh v gorah, ne glede na članstvo v planinski organizaciji.
Dolžnost gornika je pomagati slabotnim, starejšim, pomoči potrebnim na izpostavljenih mestih, dajati prednost pri prenočišču, prostoru za mizo ali v zavetišču, pospraviti za seboj kjerkoli, ne povzročati vznemirjenja brez potrebe, ne povzročati hrupa in ne vsiljevati drugim svoje petje in duhovitosti. Gornik je tudi v gorah civilizirana osebnost med ljudmi.
Gornik kot odbornik odgovarja na pisma, vabila, prošnje za informacije, kot odbornik naj se prikazuje med ljudmi.
Gorništvo se uresničuje na akcijah in izletih v gore, zato so pravila za pot v gore gorniška etika v širšem pomenu besede, saj z njimi prihaja do aktivnega odnosa gornika do narave, družbe, do planinske organizacije, planinskega premoženja, do varstva okolja, naravne in kulturne dediščine in zaščitenih živalskih in rastlinskih vrst, predvsem pa do sočloveka.

Odnos do planinske organizacije
Gornik naj bo ponosen, da je član množične organizacije s tako tradicijo, s podvigi, zgledi in uspehi v domačih in tujih gorah. Zato gornik ne bo povzročal izpadov, ki bi škodovali časti in ugledu planinske organizacije, ogrožali premoženje, zdravje ljudi, higieno in videz okolja. Gornik čuti pripadnost svoji organizaciji, zato redno plačuje članarino, je naročen na Planinski vestnik, se udeležuje občnih zborov svojega planinskega društva in drugih društvenih prireditev, zasleduje planinske novice v dnevnem tisku in kupuje gorniško literaturo in karte. Gornik ne čaka, da bo prišlo planinsko društvo k njemu, temveč sam najde pot do njega.
Sodelovati s planinsko organizacijo je častna dolžnost. Biti odbornik ni pridobitni posel, temveč je požrtvovalnost za javne namene. Zadoščenje naj ima, kdor v odborništvu najde zadovoljstvo zase.
Redka in podeljena družbena priznanja za planinske zasluge so prigarana za ceno odpovedi na drugih področjih in prikrajšanj drugim, npr. družini.
Odborništvo ni za nikogar dolžnostno ravnanje, temveč je prostovoljni in samopožrtvovalni odnos v prostem času in zavest o prispevanj k vzajemnemu, kulturnemu in tovariškemu sodelovanju in delu.
Odnos do planinske organizacije se odlikuje po spoštovanju tradicije slovenskega gorništva in SPD, po pripadnosti tej organizaciji, po spoštovanju častnega kodeksa slovenskih planincev in tistih členov iz statuta Planinske zveze Slovenije, ki obravnavajo namen in naloge planinske organizacije.

Odnos do gorništva
Gorništvo je naravno stremljenje človeka k naravi, kjer se morajo pokazati tudi človekove moralne sposobnosti, od volje za premagovanje telesnih težav do terenskih ovir in višine, pa do uživanja estetskih, čustvenih in drugih blagodejnih vplivov. Nobene zahteve ni, da bi moral kdo osvajati najvišje gore, zato da bi postal gornik. V praksi se vsi gorniki na svetu brez težav lahko uvrstimo med običajne nedeljske izletnike na okoliške griče, med planince, ki se podajajo do planinskih postojank in še malo dlje do vrhov, med gornike samohodce, ki so za lastno varnost navezani sami nase, med popotnike po evropskih pešpoteh, med udeležence trekingov, med alpiniste, med odpravarje in še koga. Vsakdo na svojo odgovornost »preskakuje« svojo sposobnost. Kdor hoče postati gornik, mora imeti zavest, da je prek gorništva v povezavi z naravo in družbo. Brez tega spoznanja ni pravilnega odnosa do gorništva.

Gorništvo in družba
Gorništvo je oblika življenja v naravi, ki ljudi odvrača od odtujenosti od narave. Ker poteka gorništvo večinoma v družbi, prihaja do najpristnejših stikov med ljudmi v gorah in s tem do socializacije ljudi v najbolj tovariškem pomenu: Zato ima gorništvo dvojni namen: da preobrazi ljudi v odnosu do narave in do družbe. To je osnovna naloga gorništva.
Za človeka na pragu XXI. stoletja je gorništvo še najbolj naravna dejavnost, saj ne terja drugega kakor hojo in ustrezen odnos do narave in družbe. Gorništvo je slovenski narod bolj odprlo naravnemu okolju, saj vemo, da smo Slovenci sicer bolj zaprti sami vase, molčeči in potrpežljivi. Gorništvo je Slovenca napravilo bolj športnega, gibljivega, kakor je sicer priden za pisalno mizo, za strojem ali še kje drugje.
Veliki razmah gorništva pri Slovencih, ki še pridobiva na množičnosti, je reakcija na množeče se obveznosti iz dela in po delu, pa tudi zaradi življenja, ki se gosti v mestih. Gorništvo je tako vsajeno v slovensko miselnost, da so ga Slovenci kar posvojili kot življenjski slog v prostem času. Če bi ljudje več in za dalj časa hodili v naravo, bi bili manj bolehni in agresivni in bi bilo tudi samomorov manj.
Gorništvo je izhod iz težav za tiste, ki jih pestijo sestankarstvo, obveznosti, onesnaženo okolje in vse drugo, kar označuje potrošništvo naše dobe.

V premislek si vzemimo čas za nekaj najbolj osnovnih naukov o gorništvu, poleg častnega kodeksa slovenskih planincev.

Obnašanje v gorah
  1. V naravi nisi sam, tu so rastje, živali, čisti zrak in voda, narava in kulturna dediščina; vse to je namenjeno tudi drugim in naslednjim rodovom.
  2. Karkoli delaš, delaj tako, da za seboj ne boš puščal sledov slabega ponašanja.
  3. Zavedaj se, da na izletu nisi bil zadnji, da bo v istem prostoru bival morda hip za teboj drug človek.
  4. Narave ne osvajaš z rekordi, z žigi in značkami, kaj šele s šopki ali celo z naravnimi redkostmi.
  5. Vrhovi in stene niso za dokazovanje lastne vrednote in premoči nad drugimi. Za vsakršna zanimanja je v naravi dovolj prostora, če le ne motijo drugih ljudi.
  6. Planinske koče niso gostilna, zato v njih ne bodi zahteven, ne išči nemogočega in se primerno obnašajo.
  7. Ne izzivaj nevarnosti v gorah, ker jo izzivaš tudi za tiste, ki te bodo iskali in reševali.
  8. Če plezaš, vedi, da si pol metra pod robom stene bliže dnu kakor vrhu stene..
  9. Vsako turo začneš v dolini in jo v dolini tudi končaš. Zato velja vseskozi ohraniti primerno vedenje in previdnost.
10. Hoja v gore naj bo uživanje, ne dirka s časom. Čim dalj časa boš hodil v gore, tem več boš doživel.
11. Včasih je veljalo pravilo, češ vse potrebno nosim s seboj. Danes žal za mnoge velja, da vse odvečno takoj odvržejo. Ne delaj tako!
12. Za preveč vnete načrtovalce v gorah še vedno velja Kugyjev rek: Nikar preveč ne pleskajte in ne razbijajte v gorah.
13. Če si funkcionar, se zavedaj, da s papirji ne boš rešil problemov. Dobra in primerna beseda najde pravo mesto - tudi v planinstvu.

Na koncu nauk: še nobena planinska tura ni potekala po vseh pravilih. Tudi tvoja življenjska ne bo. Delaj na tem, da bo čim daljša, in umri - zdrav.