V prejšnjem stoletju so pod vrh speljali avtomobilsko cestom malo nižje je planinska koča
Četrta najvišja gora v Julijcih (za Triglavom, Montažem in Škrlatico) se s svojim imenom postavlja kot zahteven vprašaj na jezikoslovno delovno mizo. Mangart, kar imajo radi italijansko in nemško govoreči ljudje, ali Mangrt, kot goro visoko nad Koritnico, Belo Pečjo in Ratečami imenujejo tamkajšnji domačini. Naj tokrat obvelja posplošeni Mangart, čeprav bi od srca rad pisal po domače – Mangrt in mi bo morda bodoča pravopisna zakonodaja vendarle dala prav (skupinica soglasnikov ngrt je tujejezičnikom komaj izgovorljiva!). A naj bo dovolj o tem, zato povejmo, da naša gora po mogočnosti prav nič ne zaostaja za svojimi tremi višinskimi presežniki, s severno steno nad modrimi očesci obeh Belopeških jezerc pa se povsem enakovredno lahko kosa z znamenito triglavsko. Mangartsko severno obzidje je triglavskemu podobno tako v višino kot v širjavo, v vzhodnem boku, Malem Koritniškem Mangartu, pa tudi z navpičnicami ne zaostaja veliko za osrednjim triglavskim stebrom.
Mangart (2678 m)
Mangart z zahoda, desno Jalovec. Foto: Mitja Košir
Tej veličastni in visoki gori so med obema vojnama v prejšnjem stoletju tik pod vrh speljali avtomobilsko cesto na Mangartsko sedlo (2072 m), slovenski planinci pa so nekaj metrov nižje postavili prijazno kočo (1996 m) in je tako zdaj ta julijski velikan na dosegu roke skorajda slehernemu popotniku, ki ga je toliko v hlačah, da zmore slabi dve uri hoje po razbitem skalovju severne rame okrog kopastega vrha, ali pa mu ni odveč splezati po strmi gredini, opremljeni z žicami in klini, ki vrh naše gore doseže po zahodnem ostenju. Seveda moramo na obeh poteh vzeti s seboj zvrhano mero previdnosti in znanja, brezskrbna razposajenost na teh višavah lahko hitro postane usodna.
Za goro, kakršna je Mangart, seveda veljajo tudi vrhunska razsežja. Pot z juga, prav iz dna Loške Koritnice (845 m) do vrha je ena najdaljših, čeprav res ne najtežjih v naših gorah, s severa, od Belopeških jezer, pa spleza preko stene Malega Rateškega Mangarta naši gori v naročje najtežja zavarovana plezalna pot v Julijcih sploh, Italijanska pot (Via Italiana), ena sama navpičnica, opremljena z nepretrgano jeklenico in železnimi skobami, ki nadomeščajo skalne stope (teh v prepadnih, celo previsnih plateh ni), vse skupaj pa od morebitnega obiskovalca terja popolno brezbrižnost pred absolutno navpičnostjo in več kot obilo moči v rokah in nogah. Tja je najbolj priporočljivo stopiti v spremstvu gorskega vodnika.
Mangart ni le gora, je najvišja katedrala v dolgem grebenu Rateških Ponc na vzhodu in stolpičasti rajdi skalnih stolpov, ki se nad Rabljem (Cave de Predil) na zahodu spustijo v Jezersko dolino. In prav osrednji greben med Robom nad Zagačami ter Malim Koritniškim Mangartom na vzhodu in vrhom naše gore ter Mangartskim sedlom na zahodu, ponuja v premislek najveličastnejše gorniško dejanje. Po Poti življenja (Via della Vita) v zahodnem boku Vevnice na Rob nad Zagačami in potem proti zahodu po nebeški, a hudo zahtevni grebenski lestvi na Mangartov vrh. Komur ni mar globokih pogledov, bo z razbite in prepadne Hude škrbine z užitkom pogledoval na jug v Koritnico in na sever k Mangartovim jezercem. Na vrhu naše gore pa bo podal roko Višu in Montažu, prvakoma Zahodnih Julijcev in se prek njunih ramen spogledal s Karnijskimi gorami in Dolomiti. Še dlje za soncem pa mu bo oko iskalo megličaste obrise visokoh grebenov alpskih štiritisočakov. Naj gre gorniška domišljija svojo pot.
Sicer pa vzemite v roke Miheličeve Julijske Alpe (PZS, 2003) in zemljevid Julijske Alpe – Zahodni del 1: 50.000.