Starodavne legende: Odkod Elbrusu dva vrhova?
L. F. Čerskij
Pjatigorska legenda
Prevedel V. F.
Mašukine solze
Bilo je pred davnim, davnim časom ... Bilo je tako davno, da niso ne le še živeli naši dedje in pradedje, ampak sploh še ni bilo na zemlji nobenega človeka. Namesto ljudi so tedaj na Kavkazu živeli velikani, ki so vladali nad deželami ter si zidali gradove in dvorce. Še njihovih razvalin; cela gruzinska cesta* se vije sredi teh slikovitih grobelj.
Nad vsemi velikani je caroval knez Eljbrus, ves siv in bel, kakor sneg na vrhu Kazbeka. Bil je tako star, da se že davno ni mogel dvigniti ter ni odšel z mesta. Rasti je bil silne in že od daleč, na mnogo vrst, je bilo lahko videti njegovo sivo, snežno glavo ...
Dneva svojega rojstva ni pomnil, tako davno je to bilo, in tudi ni pričakoval dneva svoje smrti, zakaj velikani so živeli nešteto število let ...
Ne glede na to, da je bil star in ni nikoli odšel s svojega mesta, je vendar njegov ostri, orlovski pogled na daleč prostrano daljavo mogel videti vse podložne dežele. Z vseh strani so ga obkrožovali sužnji in hlapci, a iz spoštovanja do njega se tudi oni niso ganili z mesta cel čas dokler je on sedel na svojem prostoru. Tudi oni so bili velikani, toda mnogo manjši od kneza Eljbrusa in mlajši nego on, in njihove glave se niso blestele v laki snežni sivosti, kakor pri starem knezu.
Nekega toplega, poletnega dne, ko je bil zrak posebno čist in prozoren, ko so goreči solnčni žarki pregnali meglo, ki je z gostim ogrinjalom zavijala sivo glavo knezovo, je zagledal Eljbrus nedaleč od sebe prekrasno deklico. Girlande zelenja, poljskih in gorskih cvetov so ovijali njeno čudovito glavico in njen krasni, vitki stas. Lesketala se je v zeleni praznični obleki pomladi pod svetlimi solnčnimi žarki in zdelo se je, da se, veselo smehljaje, raduje praznika ter z živahnimi očmi ogleduje okolico ...
»Kdo si?!« je zakričal stari knez.
In za njim so v celi tolpi zarjuli vsi, njegovi sužnji in hlapci: »Kdo si?!«
Daleč, daleč jo raznesel odmev ta mogočni krik in ga prinesel do ušes gorsko krasotice. Ta se je začudeno ozrla, obdarila starega kneza s svetlim nasmeškom ter nato vprašala: »Kdo da sem?!«
»Da, kdo si?!« je znova kriknil knez in zopet so njegovi hlapci in sužnji ponovili ta glas.
»Jaz sem kabardinka!« je z nežnim glaskom odgovorila deklica, in kot prvi dih pomladi je lahen veterček prinesel ta odgovor do ušes starega kneza.
»Ona je kabardinka!« so v koru za njo ponovili hlapci. »A kakšno je tvoje ime?! jo je dalje spraševal stari knez.
»Ime, ime! ... Povej nam svoje ime! ...« so ponavljali za njim hlapci.
»Pravijo mi Mašuka!«
»Mašuka?! Lepo ime. Poglej sem, Mašuka in pozorno poslušaj, kaj ti bodem povedal. Glej, kako sem mogočen in slaven! Resnica, jaz sem star in ne pomnim rojstnega dne in bom živel še dolgo, dolgo ... Morebiti tako dolgo, kolikor časa bo živela zemlja. Poglej, koliko imam pokornih hlapcev in sužnjev! ... Poglej, kako krasno, kako veliko je moje carstvo! ... Navzdol, po baržunastih dolinah beže, žubore potoki; na vrhu se je kot diven šotor razpelo temno-modro nebo. A pod njim, na vrhovih naših glav, se lesketa, obsevano od solnčnih žarkov, srebro snega z jarkim bleskom. A koliko s cvetlicami posutih skal, koliko redkih zverskih kože je skritih v nedrih teh gor! ... Ti stojiš pred menoj, mlada in prekrasna, vsa okrašena s cvetovi in zelenjem. Pridi k meni, krasotica, in jaz te pokrijem s srebrom in zlatom, okrasim te s pestrobojnimi dragocenimi kamni in podarim ti mnogo hlapcev.
Okrog tebe bodo zvonko žuboreli gorski potoki in dan in noč peli svojo pesem. Nad teboj, na čistem, modrem nebu bo sijalo solnce, a jaz te bom ljubil, negoval kakor svojo rodno hčer in živela bova večno, večno, do konca vekov.«
Tako je govoril stari Eljbrus in zapeljeval mlado kabardinko, a z odmevom vernih hlapcev so dospele njegove besede do ušes deklice.
»Čemu molčiš? Zakaj ne odgovarjaš?« jo je vprašal knez: »Jaz čakam! ...«
In nenadoma se mu je zazdelo, da je Mašuka odkimala s svojo glavico, okrašeno z zelenjem, in zaslišal je njen glas: »Premišljujem, kako hladno je v tvojem kamnitem carstvu, starec. Ti imaš kamnito glavo in kamnito srce. Ti ne poznaš solza in jih nikoli ne bodeš. Iz daljnih, neznanih krajev beže okrog tebe čisti, hladni potoki ..., toda oni so tebi tuji in ti se zanje ne meniš. A v moji notranjosti čutim živi studenec toplih, zdravilnih solz ... In vem, da bom nekoč zaplakala z njimi. Če pridem k tebi me boš spremenil v led. Ne, ne, starec! Ni potreba meni tvojega snežnega varstva, pod katerim umrem od večnega mraza. Tudi mi ni potreba tvojih pestrobojnih, cvetličnih skal, ki me zaduše! ...«
»Če ti bolj ugajajo cvetovi, s katerimi si ti pokrita, glej dam ti jih ... Glej, tudi jaz imam cvetk, mnogo, mnogo cvetk.«
»Od tebe ničesar ne potrebujem,« je odvrnila deklica: »In ako hočeš vse vedeti, ti povem vse. Jaz ne morem priti k tebi, starec. Že davno ljubim mladega džigita.«
»Ti ljubiš mladega džigita?!« je z gromovitim glasom zakričal stari knez, njegovo teme je zatrepetalo in z gora so se vsipali v doline odkrhnjeni kamni, snežne kepe in odlomki skal:
»Toda, kdo je ta mladi džigit? Povej njegovo ime, daj ga semkaj, ali je v resnici tak džigit, kakor ga ti hvališ.«
Makuška se je prestrašila teh besed, ker je za knezom zakričalo na tisoče velikanov, ki so ga obdajali: »Daj nam semkaj svojega džigita! ...«
Deklica je ravno hotela, odgovoriti, toda isti hip je izrastel pred knezom Eljbrusom sam mladi džigit.
»Ti me hočeš videti, knez? Pred teboj sem! Hočeš vedeti, kako me imenujejo? Tu ni tajnosti izvoli! Moje ime je Beštau! Jaz ljubim Mašuko in je nikomur ne oddam, tudi tebi ne, stari, beli Eljbrus. Hočeš poznati mojo moč? Izvoli, tudi tukaj ni tajnosti! ...«
I n zamahni je z mečem ter razsekal glavo starčevo na dva neenaka dela**. Stari knez je zatrepetal. Votlo donenje in stok je odmeval po vsej kabardinski zemlji. In tedaj je zbral starec vse svoje sile ter se vrgel na džigita, zapretivši onim, ki so se približali, naj ne segajo v njun prepir. Strašen, nenavaden boj se je začel med obema velikanoma, in je trajal dolgo, dolgo ...
Eljbrus je razsekal mladega džigita na pet delov***. Džigit je ostal na istem mestu, kjer ga je Uničil usodni udarec.
Toda tudi stari knez, ki je izčrpal v tem boju vse svoje sile, je umolknil za vedno in zasnival večen, neprobuden san, zavivši se v neprodirno ogrinjalo megle, oblakov in snega.
Ko je krasotica Mašuka videla poraz svojega ljubca, je od groze zmrznila na mestu in zaplakala z gorkimi solzami. Plaka do današnjih dni, in njene solze teko v toplih, zdravilnih potokih, in sedanji ljudje najdejo v njih uteho in olajšanje svojih bolečin.
Objavljeno v listu Slovenec, 3. junija 1911