Borut Peršolja: Knjigo Na meji sem kupil pri avtorju
Iztok Tomazin
Na meji: tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje
Planinska založba 2021: 232 strani, ISBN: 978-961-6870-72-6, cena: 27,90 €
(Opozorilo: Prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
* * *
»S primesjo samoironije se lahko vidim kot takratnega Martina Krpana z očali, glavo polno medicine in alpinizma, v ogromnem nahrbtniku ali na krošnji pa so namesto angleške soli zmaji, računalniška ali hi-fi oprema in še marsikaj drugega.« (232)
* * *
Luknja, na sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika, ob južnem vznožju Karavank, je v slovenskem merilu poseben kraj. Star, tako rekoč od nekdaj, nastal ob poti, ki je prečkala Kranjsko gorovje in povezuje Trst z Dunajem, s statusom trga in številnimi spretnimi mojstrskimi rokami, s solidarnim in potrpežljivim delavstvom, na stičišču številnih ujm (od plazov do požarov) in z gorami, ki vedno kažejo dvojno lice.
Luknjo določajo meje, ki jih oblikujejo doline, pobočja in vrhovi nad njo. Določajo jo tudi meje administrativnih enot, ki se na istem površju skozi zgodovino spreminjajo. K njeni identiteti pa odločilno prispevajo ljudje, ki so izplezali iz nje in so videli in še vidijo dlje.
Iztok Tomazin je avtohtoni primerek Luknjaša, ki premore troje: znanje, edino, po čemer hlepi dan za dnem, raziskovanje, edino, kar ga zaposluje potem dan za dnem, človečnost, edino, kar mu zapolnjuje ves dan za dnem. Iztok je meja sam po sebi. Kot zdravnik, kot alpinist, kot človek drži mejo ves čas v roki in jo nosi, premika, prestavlja, potiska navzgor in navzdol; ta pa se mu pusti nositi, gnesti, tipati, jo ljubkovati, opisovati in celo poimenovati. Z mejo sta par, ki ne govori veliko, a se imata rada in se poznata do obisti.
Zgodbe, ki jih je zapisal v prvem delu, spoštljivo osvežijo spomin na čas pred našim štetjem. Z njimi pove, da je v gorah vedno, pa čeprav gre za solo plezanje, navzoča naveza: spoštovanja gora v celoti njenih sestavin, upoštevanja izkušenj izostrenih v reševanjih in opazovanja življenja s smrtjo kadar ta prevlada.
Imeti gore pomeni vabiti tragedijo. Imeti noč pomeni vabiti nevidljivo. Imeti prepoved pomeni vabiti svobodo.
* * *
Tečaj za mladinskega vodnika sem opravljal julija 1988 na Zelenici. Za udeležbo na tečaju je bila potrebno dovoljenje za gibanje in muditev v mejnem pasu. Palec, Zelenjak, Suho ruševje, Vrtača, Stol, Spodnji Plot, Na možeh so bili dosegljivi le ob budnem očesu (slučajno treznih) tečajskih inštruktorjev in graničarjev takrat še Jugoslovanske ljudske armade. Videvali smo se ves čas, večinoma od daleč, zares srečali pa le enkrat in še to takrat, ko smo se prek Robleka vzpeli na Begunjščico.
V resnici me takrat ni zanimalo nič drugega, razen hribov. Ko smo zvečer utrujeni sedeli pred zidanim vhodom v Dom (kadar nismo odvečne energije kurili z ravbarji in žandarji (!)) se nam je pogosto pridružil stari oskrbnik Florijan. Čez dan redkobesedni možakar je v mraku oživel s pripovedovanj zgodb o plezariji, nesrečah in življenju na sploh. Iztokove zgodbe so prebudile občutek, ki sem ga doživel takrat …
Ena zadnjih izdanih izkaznic, ki lastniku črno na belem govori, da meja ni črta, temveč pas.
(Fotografija: Borut Peršolja)
* * *
Meje so v geografiji izjemno pomembne (na različne vidike obmejnosti v spremni besedi opozori dr. Tomo Virk). Začenši z državnimi, zaradi katerih zna marsikateri otrok še pred vstopom v šolo “brati” Atlas Sveta in razpoznati številne zastave. Z mejami na zemljevidih označujemo in prikazujemo številne (geografske) procese in pojave, drži pa tudi, da “meje” omogočajo različno predalčkanje, kar je temelj tipizacije in kasneje regionalizacije. Zato se velikokrat zdi, da so (vsaj nekatere) meje smiselne, a Tomazin govori o drugih mejah.
Osrednji del zgodbe pravzaprav govori o eni sami meji – jugoslovansko/avstrijski meji. Pripoved razkriva švercarsko vejo gorništva/alpinizma, kjer je glavni igralec poln nahrbtnik. Nazorna pripoved skuša čim bolj filmsko prikazati razmere, miselne skrbi in samo akcijo. Kajti, tudi če bili takrat z Iztokom zraven, dogajanja večinoma ne bi videli – zaradi megle, teme in zakrito izbranega površja gora v smeri gibanja. Vsaj za tiste, ki poznamo te slovenske konce na avstrijskem ozemlju, je branje dovolj napeto in postavljeno v prostor in čas, da brez (bralnih) težav sledimo dogajanju in ga po svoje postavljamo v svoj miselni zemljevid obmejne pokrajine.
Eno od izhodišč: Poden, na severni strani Karavank.
(Fotografija: Borut Peršolja)
Z zgodbami, ki povezujejo domačo pokrajino s tujimi gorstvi, Iztok pokaže brezmejnost (lastnega) humanizma, ki ga jedrnato in univerzalno povzemajo liberté, égalité, fraternité (»svoboda, enakost, bratstvo«). Povsod, z vsakim korakom in oprimkom, smo samo ljudje. Ujeti v politične sisteme in ideje lastnih življenj.
Predvsem pa: »Nenadomestljiv pajdaš pri projektu je bil seveda moj oče, pogosto pripravljen pomagati pri mojih podvigih, tudi pri najbolj nevarnih oziroma tveganih.«
Knjiga je sinov poklon očetu Tinetu, ki je kmalu po izidu v visoki starosti umrl. Je homage času, ki ga je oče sooblikoval, Iztok pa je vanj padel tako, kot pač padamo potomci. Meje, ki jih je postavljal oče in njegov čas, so določale svobodo in poti iz nje. Kajti svoboda nikoli ni ena sama. Svoboda je duša vsakega človeka.
* * *
In čeprav je Samo Rugelj v Bukli zapisal, da je Tomazin »s svojim najnovejšim delom Na meji morda izpisal svojo najboljšo knjigo doslej« sem prepričan, da to ne drži. Najboljša Iztokova knjiga namreč še ni napisana, čeprav so jo že brali številni ponesrečeni v gorah, veliko število domačih in tujih stanovskih kolegov ter maloštevilni, ki ga vabimo k dialogu.
Tržiška inovacija, »firbc okno«, ki je postavljeno izven fasadne linije in iz katerega je mogoče gledati vzdolž ulice vzporedno s hišo, ne da bi bilo treba okno odpreti, je v Tomazinovem primeru res samo stavbna dediščina. Njegova firbc okna so dejanja, kamor sodijo tudi knjige. Dejanja Iztoka Tomazina so nekaj, kar vzbuja upanje. Meje padajo, a omejenost ostaja. Edino zdravilo znanje so znanje, raziskovanje in človečnost.
Za to je Iztok Profesor.
Mladenič, ki ga ni strah me plaši. Mladenič, ki se ne boji, bi prenehal biti mladenič. Ni narobe, če se bojiš teme, narobe je, ko se ljudje bojimo dneva. In prav o tem dnevu govori knjiga Iztoka Tomazina.