Lukozoja - Edo Krnič: Mohor je 952 metrov visok hrib nad Kranjem. Tokrat sva si ga z Medvedom predvsem zaradi bližine doma izbrala za prenočitev.
... Ne vem točno zakaj, mogoče spet neka muha v mojem piskru, ampak ker pač še nikoli nisva pozimi bivakirala na prostem, in ker …
Hoje ni prav veliko, na srečo enkrat malo zaideva, da si dodava vsaj še nekaj metrov, ampak zaradi teže nahrbtnikov vseeno kar dobro zašvicava do najinega prenočišča.
Medo kot izkušeni bivši skavt najde kar prijetno zavetišče, varno pred vetrom, z obveznim naslonjalom zaradi mojega kolena, ki ne prenese ravnine. Najprej se preoblečeva. Sam dam nase vse kar imam, Medved prav tako, razen bunde, ki jo je pozabil.
Zatem si pripraviva ležišče. V tem primeru je to polivinil, ter dva armafleksa. Zraven delava juho. Na začetku je kar toplo, bolje rečeno ni prav hladno.
Preden prideva do večerje mine ura, v kateri sva se malo podružila ob kakšnem požirku. Pojeva, smukneva v spalki, potem pa še v bivak vrečo. Še eno rečeva, nato pa je čas za spanje.
Telo se kar ogreje, kar pa nikakor ne morem reči za prste na nogah, ki so zadnji mesec še posebej občutljivi na mraz. Nikakor se ne ujameva niti z dihanjem. Zrak je premrzel za dober vdih, če pa sva pokrita z bivak vrečo, bi nama prišlo prav malo več kisika. Pa vseeno zaspiva.
Celotna objava na Lukozija >>>
Pa spet v spalko, isti postopek do jutra ponovim še enkrat. Medo zraven spi kar mirno, le parkrat se malo ušteje v dihanju.
Dan se počasi prebuja. Na hitro spakirava, malce hitreje stopiva da se ogrejeva in čudovite noči je konec. Res, da je malce zeblo ampak bom še ponovil. Za naslednjič bom vedel, kaj sva danes storila narobe in bo še topleje.
Edo Krnič