Natalija Gros: Začetek svetovnega prvenstva. Preden se odpravim spat in zasanjam o medaljah, sem si rekla, da še ...
... nekaj napišem preden jutri zjutraj odrinem proti Arcu.
Ko sem februarja tako rekoč že vse spustila iz rok, sem kljub vsemu začutila, da v meni še vedno tli ena iskra, ki želi postati ogenj, preden vse dokončno ugasne, vsaj kar se tekmovalmnega plezanja tiče. In ravno to svetovno prvenstvo v Arcu me je gnalo naprej, da sem zopet stopila v akcijo in šla novim ciljem naproti.
Preden se odpravim spat in zasanjam o medaljah, sem si rekla, da še nekaj napišem preden jutri zjutraj odrinem proti Arcu.
Moj cilj sezone je pred vrati in v soboto že začenjamo z kvalifikacijami v bolderju, nato pa v nedeljo nadaljujemo s polfinalom in finalom. Program tekmovanja je letos kar precej dolg, saj letošnje svetovno prvenstvo traja od 15. pa do 24. julija. Po uvodni tekmi v balvanih, me v sredo in nato še v petek čaka tekma težavnosti, na koncu pa še hitrost katere se zaradi kombinacije moram udeležiti.
Ko sem februarja tako rekoč že vse spustila iz rok, sem kljub vsemu začutila, da v meni še vedno tli ena iskra, ki želi postati ogenj, preden vse dokončno ugasne, vsaj kar se tekmovalmnega plezanja tiče. In ravno to svetovno prvenstvo v Arcu me je gnalo naprej, da sem zopet stopila v akcijo in šla novim ciljem naproti. In tokrat nimam ničesar več za skriti, kot sem že pisala pred časom; po vseh teh letih tekmovanj, vrhunskih uspehov in naslovov, mi v domači vitrini manjka samo še kolajna iz svetovnega prvenstva. In po to grem tja in prav nič drugega me ne zanima. Najprej pa je moj prvi cilj in želja finale v bolderju in težavnosti.
Pripravljena sem vrhunsko, trenirala sem super. Ni bilo popolno, a to nikoli ni in to nikakor ni izgovor. Dejstvo je, da nimam več prav nobenega izgovora, ničesar več se nimam za oklenit, vse imam pred sabo, samo še vzeti si moram. Ne bo lahko, to vsekakor ne, a tokrat mi ne preostane drugega kot da brezkompromisno napadam in verjamem vase in v svoje sposobnosti do konca, hkrati pa do konca verjamem, da sem sposobna domov prinest medaljo, kar vem da sem!
Poleg tega pa lahko na steni samo uživam in zajamem vsak trenutek s polno žlico! Tokrat je oder pripravljen, jaz pa tudi, tokrat sem v sebi tako mirna kot že dolgo ne, a hkrati vem, da bo na steni potrebna kombinacija vsega. Vem, da je letošnja sezona kot zadnja naraven proces, ki me spontano pelje naprej, a preden bo lčas za večje spremembe, si želim odplezati še svojo najboljšo partijo, z vsem kar premorem in zmorem in z vsem kar imam! In verjamem, da to tudi bom!
Kot sem danes prebrala tudi v Martininem mejlu; "Sreča spremlja pogumne!", iz njenih ust v božja ušesa in na steno v Arco! Na koncu pa je tako ali tako vse igra, čim bolj spontana in čim bolj otroška, prinaša najlepše sadove! Zato; Slovenija, gremo uživat in se igrat!
Držite pesti in mislite na nas, vsaka dobra misel nas bo ponesla še višje!
Pozdravček, Naty