Jana - Dejan Ogrinec: ... (in o slovenskem partijskem alpinizmu)
Bernadette McDonald, vražja pisateljica

Morda vam ime Bernadette McDonald ne bo takoj znano, če pa vam prišepnemo, da je to pisateljica, ki je spisala knjigo o Tomažu Humarju, vam bo nedvomno lažje. Triinšestdesetletna gospa je tudi alpinistka in je bila članica žirije na pravkar končanem že osmem mednarodnem festivalu gorniškega filma, poleg tega je precej hitro spoznala temne in zamolčane plati slovenskega, sicer herojskega alpinizma. O tem pripravlja tudi knjigo, ki bo zagotovo zanimiva.

Bernadette McDonald je sicer v mladosti oboževala komorno glasbo in se ji v zgodnjih študijskih letih tudi povsem posvetila, smer življenja pa se ji je zasukala za 180 stopinj, ko je prvič prišla v gore in začutila njihovo energijo. Med njimi je takoj začutila, da bodo postale središče njenega življenja in delovanja. In ni se zmotila.

Ne samo da je kaj kmalu uspešno vodila najprestižnejši festival gorskega filma in kulture v Banffu v Kanadi, to je počela 20 let, na začetku celo »prostovoljno«, iz ravninske deklice s kmetije je postala iskrena ljubiteljica gora, narave, plezanja, alpinizma in gorske avanture.

Pogovor z Bernadette McDonald ni navaden intervju. To je tudi pogovor z enciklopedijo alpinizma, ekologije, gorske kulture, ob tem pa se izjemno spozna na vzhodnoevropski alpinizem.

Tomaža Humarja je branila pred napadi. Z našo alpinistično »sceno« se je spoznala preko Tomaža Humarja. O njem je napisala odlično in globoko knjigo, za kar smo ji lahko hvaležni, kajti sicer ne bi ostalo za njim nič podobnega. In ker je takrat izvedela še obilo drugega, se je odločila, da vse ne bo šlo v nič. Lotila se je nekaterih neverjetnih zgodb našega alpinizma.

Kako je spoznala Tomaža Humarja? »Vedno vem, ravno zaradi festivala v Banffu, kam pluje svetovni alpinizem ali kaj pomembnega se je zgodilo v njem. S filmi ali predavanji vse akterje spoznam tudi osebno. Spoznala sva se v italijanskem Trentu, tam sem ga prvič srečala. Ker me je pritegnil njegov način govora in razmišljanja, sem ga povabila kot predavatelja na festival v Banff. Že po prvem krajšem osebnem pogovoru se mi je zazdel zanimiv človek, nekdo, ki bi imel kaj povedati. Precej je bil tudi podoben mojemu bratu. Enak širok nasmeh, optimizem in duša otroka, ki verjame v svoje pravljične moči.«

Bernadette je sicer že prej razmišljala o knjigi o Tomažu Humarju, vendar pa so njen nastanek spodbudili dogodki na gori Nanga Parbat, ko se je zgodilo tisto helikoptersko reševanje in se je ameriška novinarska srenja kot plaz spustila nanj ter na njegovo zgodbo. Še posebej po tem, ko sta že čez nekaj dni Steve House in Vince Anderson uspešno preplezala steno, se je pritisk novinarjev, ki so preko nje želeli priti v stik s Tomažem, izjemno povečal. »Nisem vedela, kaj naj, pa sem ga poklicala, mu predstavila našo – svojo – situacijo in mu v pomoč, da se zadeve razjasnijo, omenila, da namesto posameznih odgovorov po revijah raje napišemo že končno tisto presneto knjigo. Ta bi najbolje razložila situacijo in pomagala odbiti napade severnoameriškega tiska nanj. Ljudje v Ameriki bi tako spoznali, da se Tomaž ni ravno zgodil čez noč in da majhna Slovenija poleg njega premore še (marsi)koga podobnega, sposobnega drznih alpinističnih dejanj. Temu ni mogel oporekati in sva začela.«

Zamolčane zgodbe slovenskega alpinizma. Med pogovorom nisva mogla mimo presenečenja, da piše knjigo o našem alpinizmu. Zajela bo obdobja od 70. do 90. let prejšnjega stoletja, torej zlate dobe alpinizma z neverjetnim številom izjemnih vzponov. »Velika uspešnost. In tudi smrtnost. Odhajanje in uspehi v Himalaji. Bum, ki mu ni enakega v svetu. Ko sem delala Tomaževo knjigo, sem obširno raziskovala slovensko plezanje. Del tega sem uporabila v njegovi biografiji. A ves čas sem se zavedala, daje zgodba večja. V prepletu s politično in družbeno zgodovino tistega časa gre za osupljivo zgodbo. Podobna je zgodbi o Poljakih. Pri vas se je odvijalo na desetine, celo stotine zgodb, ki jih ne pozna nihče in katerih junaki so zelo prepričljivi.«

A o nekaterih zgodbah se pri nas ni javno govorilo. Presenetilo jo je, da v nasprotju s poljskimi alpinisti, ki so si med seboj pomagali in sodelovali, pri nas ni bilo tako. Še slabše. Nekateri so si celo metali polena pod noge in se, po njenih besedah, prav čudaško sovražili. Recimo člani nekaterih alpinističnih odsekov se med seboj niti pogovarjati niso hoteli. Čudi se, zakaj najboljši plezalci iz enega odseka niso plezali z najboljšimi iz drugega. Zakaj so nekatere osebe v našem alpinizmu opevane in povzdignjene, druge, na primer Pavla Jesih in še kdo, prezrte? »Slovenski alpinizem v 70. in 80. je bil nekakšna posebnost in podobno kot alpsko smučanje reševanje frustracij nekega naroda, obenem pa pretirano poveličevanje nekaterih, saj si prav vsi opevani vzponi ne zaslužijo takih medalj, kot so jih bili deležni.«

Tudi v gorah so bili eni bolj enaki od drugih. Vse skupaj, po njenem mnenju, sega v obdobje po drugi svetovni vojni, v čas komunizma in nasilnega utišanja prejšnjega sistema. Bo držalo. Slovenski povojni alpinizem je imel namreč neko 'značilnost: partijo. Če si bil »potrjen« od nje, je bilo v redu. Bil si »nekdo«. Če ne, si bil ničla, ni te bilo.

Pa še kaj drugega tudi. Denimo izbiranje članov odprav za v Himalajo. Kako je to potekalo? Dojela je, da po »športnih« ali »trenerskih« merilih ne. Težava je bila v tem, da si tedaj, če nisi bil član kakšne odprave, kot alpinist ostal drugorazreden, prezrt, pa četudi si imel vrhunske vzpone.

In recimo kakšno (umetno) vlogo so imeli pri takratnih himalajskih odpravah Jugoslovani? Tako ali tako niso bili kompetentni. Stipe (Božic) ji je denimo priznal, da je bil na odpravi na Mt. Everest v primerjavi s Slovenci drugorazredni gornik in se je šele na tisti odpravi naučil te obrti. Povabili so ga samo zato, da je odprava dobila zvezni značaj in s tem več denarja.

»Zakaj je Lhotse nekam pozabljena, odrinjena (himalajska) odprava? Zakaj se je nekateri kar nočejo spominjati in o njej govoriti? Ker je bila neuspešna? Ker je bila ideja enega samega človeka, njenega vodje Aleša Kunaverja? So bili tudi nanjo alpinisti 'delegirani', in ker je šlo za mlajšo generacijo, niso hoteli več delovati po starih vzorcih?«

Da, še mnogo vprašanj ostaja brez odgovora. A predvsem jo čudi, da je imel naš alpinizem v nasprotju s Poljaki, ki so v Himalajo in druga gorstva zbežali iz komunistične stvarnosti pred nosom politkomisarjev, pri teh nekakšno podporo. Zato je vprašanje, ali bi bila zlata doba našega alpinizma v drugačnih razmerah še žlahtnejša ali pa je celo sploh ne bi bilo, povsem na mestu. Vemo, da je Miha Potočnik, član znamenite »zlate naveze«, po vojni pa visok partijski funkcionar, povzdignil nekatere in potlačil druge, celo nekdanje vrhunske soplezalce in soplezalke.

Tomaž se je osvobodil sistema. Že Tomaž Humar ji je odkril to plat medalje, ampak njemu je udarec pomagal, da se je osamosvojil. Šele ko se je umaknil iz sistema, je v resnici zadihal. A vzorec takega delovanja se še vedno vleče naprej ...

Z Bernadette sva se dotaknila mnogo tem, ki bodo sprožile burne odzive, ko bodo natisnjene. Jezo, govorice, spomine ali razblinjene utvare. Sicer se je nekakšen tihi upor proti sistemu začel tudi preko alpinizma in alpinističnih »posebnežev« v 80., zato bo pogled na tisti čas nekoga od zunaj, kakršna je Bernadette McDonald, ki je že dokazala svojo pronicljivost, zagotovo zanimiv. Rok za izdajo knjige je november 2015, ali bo prevedena v slovenščino, pa se še ne ve.

Dejan Ogrinec

---

Dejan Ogrinec nam je posredoval za dopolnilo njegovega odgovora Tonetu Škarji originalno besedilo, tako kot ga je poslal uredništvu revije (zgoraj je objavljena verzija).

Morda vam ime Bernadette McDonald ne bo šlo takoj v uho, če pa vam prišepnemo, da je to ime pisateljice, ki je spisala knjigo o Tomaž Humarju, bo pa nedvomno lažje. Gospa je tudi plezalka in je bila tudi ena od članic žirije preteklega, že 8. Mednarodnega festivala gorniškega filma, ki je v zadnjem tednu februarja potekal po več krajih Slovenije, pripravlja pa že novo knjigo, ki ima še kako opraviti z nami.

Ga. Bernadette McDonald je sicer v mladosti oboževala klasično komorno glasbo in se ji v zgodnjih študijskih letih tudi povsem posvetila, smer življenja pa se ji je zasukala za 180 stopinj, ko je prvič prišla v gore in začutila njihovo energijo. Takoj tam med njimi je začutila, da bodo postale njen center življenja in delovanja. In ni se zmotila.

Ne samo, da je namesto glasbe kaj kmalu, kot uspešna direktorica 20 let vodila najprestižnejši festival gorskega filma in kulture v Banffu v Kanadi, od začetka celo samo volunetrsko (!) in iz festivala naredila veliko več, ampak je iz ravninske deklice s farme postala ne samo iskrena ljubiteljica gora, narave in spoja človeka-gornika z raznovrstno obliko kulture ampak tudi plezanja, alpinizma in gorske avanture.

Pod njeno taktirko je iz tridnevnega dogajanja na festivalu v Banffu, ki je na svetu številka ena med tovrstnimi festivali, ustvarila devet dni različnega kulturnoumetniškega programa. Po tem je uvedla tudi svetovno turnejo festivala 'Banff po Banffu'. Ob vsem temu delu je napisala deset knjig in urednikovala še pri mnogih. Spisala je še dolgo vrsto člankov za vse najuglednejše svetovne revije, ki pokrivajo gorništvo, alpinizem ali mešanico le-tega.
Za svoje knjige ali knjižno urednikovanje je prejela izjemno dolg spisek nagrad, od katerih ji pa daleč največ pomeni nagrada Boardman Tasker Prize (op. pisca: za alpinistične publikacije je to kot Nobelova nagrada za književnost) za knjigo Freedom Climbers, ki opisuje neverjetno zgodbo poljskega alpinizma. Med ostalimi častmi, ki jih je tudi prejela za eno omaro, pa ji po njenih besedah največ pomeni, da je bila otvoritvena govornica zasedanja Združenih narodov ob svetovnem letu gora.

Za gospo, ki je s svojo knjigo odprla (po njej je nastal tudi film) pot do srca legendarne kronistke himalajskih vzponov Elizabeth Hawley, tudi precej posebne in izjemne ženske in še do vrste posebnežev, ki jih druži ljubezen do gora, ne pravijo zaman "vražja" ženska. Res bi težko človek tej blondinki modrih oči, prikupnega in nežnega videza, prisodil tako bogato in močno prehojeno pot življenja, ki letos teče že 63. leto.

Dobila sva se na lep sončen februarski dan in brez besed sedla h klepetu zunaj, ker ji je bilo v hotelu prehrupno. Zasedla sva hladno senco in ne glede na to, da je koledar kazal še februar, Bernadette McDonald niti najmanj ni pokazala, da jo kaj zebe ali moti tisti mraz. Ko sem jo vljudno pobaral, če ji je morda neprijetno, je bil njen odgovor nikalen. Da ima debel plašč. Nisem zmogel, da ne bi odreagiral z otipavanjem tistega na pogled tankega revšeta. "To je puhast plašč," me je potolažila, da sem skomignil z rameni in odbesedila sva dalje, kar ob njej nikakor ni težko.

Pogovor z go. Bernadette Mc Donald ni navaden intervju. To je obenem tudi pogovor z enciklopedijo alpinizma, ekologije, gorske kulture, še posebej pa se izjemno spozna na vzhodnoevropski alpinizem. Precej dobro pozna tudi dosežke in zgodbe naših fantov in če morda kdo misli, da je strokovnjak za to področje, ga bo ga. Bernadette vseeno presenetila.

Z našo alpinistično "sceno" se je spoznala že preko Tomaža Humarja. O njem je napisala odlično in globoko knjigo, za kar smo ji lahko hvaležni, kajti sicer ne bi ostalo za njim nič kaj podobnega. V tej knjigi se je, kot vedno, skušala sicer čim bolj držati slišanega in povedanega, a jasno je, da ko predaja podatke ena sama oseba, zgodba pač sloni na njej. O verodostojnosti je seveda težko govoriti.

In ker je takrat izvedela še obilo drugega, kot samo o Tomažu, se je odločila, da vse to ne bo šlo vnemar in se je lotila določenih neverjetnih zgodb našega alpinizma, a o tem kasneje. Pomembnost knjige o Tomažu je tudi ta, da je z njo postal znan preko meja.

Kako pa je spoznala oz. kako je prišlo do delovnega stika s Tomažem, je bilo eno mojih prvih vprašanj. "Vedno vem, ravno preko festivala v Banffu, kam pluje svetovni alpinizem ali karkoli pomembnega se je zgodilo v njem. Preko filmov ali predavanj vse akterje spoznam tudi osebno. Spoznala sva se v italijanskem Trentu, kjer sem ga prvič srečala. Ker me je pritegnil njegov način govora in razmišljanja, sem ga povabila kot predavatelja na festival v Banff. To je bilo tik pred njegovim padcem in poškodbo (op. pisca: v domači hiši). Od takrat naprej sva ostala v stiku. Že po prvem krajšem osebnem pogovoru se mi je zazdel zanimiv človek, nekdo, ki bi imel kaj povedati. Precej je bil tudi podoben mojemu bratu. Isti širok nasmeh, optimizem in duša otroka, ki verjame v pravljične moči (sebe).
Ko me je enkrat peljal plezat v Paklenico, sem mu namignila, da naj spiše avtobiografijo. Njegov odgovor, tipski za njega je bil - ni slaba ideja, bom premislil o njej, dajte me še kdaj spomniti na to! Sem se kar malo ugriznila v jezik, da mu nisem kakšne rekla..."
Ga. Bernadette kasneje z idejo o knjigi ni več drezala v Tomaža, a ob dogodkih na gori Nanga Parbat, ko se je zgodilo tisto helikoptersko reševanje in se je ameriška novinarska srenja kot plaz spustila nanj in na njegovo zgodbo, ji je spet prišla na misel. Še posebej potem, ko sta Steve House in Vince Anderson uspešno preplezala steno že čez nekaj dni, se je pritisk novinarjev, ki so želeli priti v stik s Tomažem preko ge. Bernadette vedoč, da pozna naš alpinizem, s prošnjo za kontakt in pomoč, izjemno povečal. "Nisem vedela kaj naj, pa sem poklicala Tomaža, mu predala našo-mojo situacijo in mu kot pomoč, da se zadeve razjasnijo, omenila in ponudila pomoč tako, da namesto posameznih odgovorov po revijah raje napišemo že končno tisto presneto knjigo. Ta bi najbolje razložila situacijo in pomagala odbiti napade severnoameriškega tiska nanj. Ljudje pri nas bi tako spoznali, da se Tomaž ni zgodil ravno preko noči in da majhna Slovenija poleg njega, premore še (marsi)koga podobnega, sposobnega izvajanja drznih alpinističnih dejanj. Temu ni mogel oporekati in sva pričela."

Tako se je začelo plodno sodelovanje, za knjigo smo omenili, da ni zgodovinsko natančen dokument, a gre za odlično napisano knjigo. Tudi preko tega dela in obiskov pri nas se je navezala še na nekaj ostalih naših alpinistov in med ostalim sodelovala na prvem festivalu gorniškega filma na Bledu. Zato je letos spet prišla. "Uživam v plezanju. Najraje imam apnenec in daljše večraztežajne smeri. Seveda z možem trenirava tudi v športnih smereh, a Paklenica mi je zelo, zelo blizu. Ampak kaj, ko ni časa."
Khm, to pravi nekdo, ki ima ves čas tega sveta v svojih rokah, vsaj po mnenju nas laikov. Pisati knjige se zdi svoboda, ustvarjalnost, sledenje navdihom, ne pa sledenje natančnemu delovnemu urniku. A temu ni tako, odgovarja ga. Bernadette. "Nisem perfekcionistka, prej dobra in spretna organizatorka in stavim bolj na intuicijo, kot kaj drugega. A moram se držati urnika in rokov, saj je na koncu koncev pisanje knjig moja služba, vsaj od leta 2006 dalje, ko sem se umaknila z mesta direktorice festivala Banff. Ljubim roke za oddaje, dajejo mi ritem, sicer bi se izgubila," doda z nasmehom.

Pa pisanje še ni vse. Ker je bila rojena na kmetiji, kjer je pogosto videla očeta, ki je včasih po neurjih ali sušah samo še strmel v uničene posevke ali sadna drevesa in nikdar pokazal drugega čustva kot nekakšno vdanost v usodo in deloval dalje, mu je seveda podobna. A nazaj si ni želela več. Njen mož, fant iz mesta, pa je vedno sanjal o življenju na kmetiji. Pa je popustila in zdaj ima(ta) tisto, kar je eden želel, drugi sovražil. Kmetijo, konje, vinograde. A ko se jima zgodi, kot se je že, da pozeba ali suša prizadene njun mali vinograd (0,60 ha) in je mož skoraj na robu solz, mu ga. Bernadette mirno in z nasmeškom pove: "Sem ti rekla, da kmetovanje ni za vsakogar!"

Priznala mi je, da je njena največja želja, ne samo pisati knjige, čeprav jih srčno rada, ampak preživeti leto življenja kot 'climbing bum' (op. pisca: plezalci, ki se vozijo naokrog, živijo v avtomobilih in samo plezajo). Da bi bila svobodna, poslušala zvoke narave in se predala ničemur.

Z možem pogosto veslata s kanujem, plezata in kot rečeno, kmetujeta v dolini Okanogan, v kanadski provinci Britanska Kolumbija. Po njenih besedah gre za 200 km dolgo, suho in vetrovno dolino, odlično za trto, kjer je športni način življenja prej pravilo kot slučajnost. Po dolini teče mogočna reka Kolumbija, med skupinskimi športi pa prevladuje hokej, katerega velika oboževalka tudi je. Zato ne preseneča, da je na otvoritvi Imffd-ja v Ljubljani, toplo "pozdravila" dosežek naših hokejistov z olimpijade v Sočiju.

Zanimalo me je tudi, kako je po njenem vplival internet na pisanje in film v gorniški kulturi? "Vse se je spremenilo. Način in tehnika poročanja. Posledično je veliko tega, kar beremo in gledamo, prikazanega v 'real time' (v živo) in daje vtis surovih, neobdelanih posnetkov. Na filmskih festivalih imamo zato veliko kratkih filmov in v nasprotju, globlji, bolj filozofski pristop do gora in pustolovščine, drugih, večjih režiserjev. To potem dela presežke (filmsko gledano). Ko sem začela z Banffom, je bil razkorak med obema manjši. Več je bilo 26-minutnih filmov s tradicionalno zgodbo. Gorniško pisanje, vsaj v knjižni obliki in nekaj gorniških revijah, kot je Alpinist, se mi pa danes zdi bolj premišljujoče kot nekoč. To bi lahko bil tudi odziv na slog pisanja na spletnih straneh z gorniško tematiko."

Med pogovorom pa seveda nisva mogla mimo presenečenja, češ da piše knjigo o našem alpinizmu. Dotaknila se bo obdobja 70-ih do 90-ih let prejšnjega stoletja, ko se je odvijala pri nas t.i. zlata doba alpinizma z neverjetnim številom izjemnih vzponov. Visoka uspešnost (in tudi smrtnost). Odhajanje in uspehi v Himalaji. Bum, ki mu ni enakega v svetu.

"Ko sem delala Tomaževo knjigo, sem obširno raziskovala slovensko plezanje. Del tega sem uporabila v njegovi biografiji. A ves čas sem se zavedala, da je zgodba večja. V prepletu s politično in družbeno zgodovino tistega časa gre za osupljivo zgodbo. Podobna je zgodbi o Poljakih (op. pisca: Freedom Climbers). Pri vas se je odvijalo na desetine, celo stotine zgodb, ki jih ne pozna nihče in katerih junaki so zelo prepričljivi." To njeno delo poteka zanimivo. Mimi Marinšek ji bere iz knjig, ki jih sprotno prevaja, ga. Bernadette, pa dokler ji prsti ne odpadejo, tipka. "Večino delava preko skypa (internetno). Tako sva predelali na stotine ur. Tudi Zgodovino slovenskega alpinizma (avtorja P. Mikša in U. Golob), ki je ravnokar dobro izšla, že bereva. Dobra je. Slovenska gorniška literatura mi je bogat vir podatkov in trudim se jih izkoristiti. Mimi mi bere tudi planinske revije in časopisje. Podobno je potekalo tudi delo za knjigo Freedom Climbers, samo da sem morala večkrat iti tja. Tam so plezalci, vkljub politkomisarjem in velikemu pomanjkanju, uspeli odhajati čez mejo in v Himalaji (in drugod) postavljali izjemne mejnike alpinizma."

Ko gre bralec skozi njen knjižni opus, mu prej ko slej pade v oči neka rdeča nit. Izjemna epskost zgodb ali posebnost oseb, ki jih ga. Bernadette upodobi. Takoj se postavi vprašanje, ali ona išče to ali jih celo sama malce poustvari? "Kot je razvidno iz knjig, ki sem jih napisala, me zanima predvsem posameznikov značaj. Elizabeth Hawley, Charlie Houston, Tomaž Humar, Jerzy Kukuczka, Wanda Rutkiewitz, Voytek Kurtyka... Vse te osebnosti so bili, oziroma so večplastni, ambiciozni in ustvarjalni ljudje. Uresničujejo sanje, vsak na svoj način."

Res je. Knjiga 'Brotherhood of the rope', ki govori o zdravniku in alpinistu Charlesu Houstonu, postreže bralcu s pripovedjo tudi o nečem drugem, ne samo o tem izjemnem in spoštovanem heroju. Le-ta je priznal, da je v poznih 40-ih doživljal hude psihične težave (težko depresijo), ne glede, če je bil zdravnik in mu zato nihče ni prisluhnil. Po njegovih besedah ga je povozilo vse neuresničeno (alpinistične želje) in dolgočasna realnost življenja. Kaj takega brati, je presenetljivo in presunljivo. "Charles mi je kasneje priznal, da mu ni bilo ravno prijetno, da se je tako odprl. A lepo sem mu dejala, da če ne želi, naj molči. Vedno uporabim vse. Po drugi strani, pa je marsikateri od njegovih prijateljev tako prvič spoznal, kaj se je dogajalo. Začeli so mu odpuščati, ga razumeti, kar tudi ni slabo."

Ravno s to direktnostjo je ustvarila delo, v katerem se kaže tudi temna plat alpinizma. V resnici nič neobičajnega. Ob vseh doživetjih, čustvenih in fizičnih, ki gredo preko vseh meja, je alpinistom v dolini težko biti in ostati ves čas normalen, krasen, predan in nasmejan, kar se sicer poskuša prikrivati.

Ni pa samo alpinizem njeno področje. Njena knjiga 'Who's water is it?' je drugačna, napisana, če tako rečemo, nekje 6 do 8 let pred časom. Po konferenci o vodnih virih, ki je bila v Banffu, se je ga. Bernadette zdelo škoda, da bi vse slišano in ugotovljeno ostalo samo znotraj znanstvene stroke. Za založbo National Geographic je zato pripravila to knjigo, v kateri se odpirajo vprašanja, kot komu pripada voda in kaj bomo z njo v prihodnosti. Ker v sebi Bernadette nosi pozitivizem, knjiga ne zaobjema katastrofalnih napovedi, ampak obilico rešitev, idej in poskusov, kako bi lahko reševali probleme s pitno vodo v prihodnosti. Žal te knjige v našem jeziku ni, še posebej zdaj, ko vidimo da postaja ta tema še kako aktualna.

Med vso debato pa sva se dotaknila še enega od zaprtih vprašanj (našega alpinizma), o katerem se pri nas ni javno govorilo. Presenetilo jo je, da v nasprotju s poljskimi alpinisti, ki so si med seboj pomagali in sodelovali, pri nas temu ni bilo tako. Še slabše. Nekateri so si celo metali polena pod noge in se, po njenih besedah, prav čudaško sovražili. Recimo člani nekaterih alpinističnih odsekov se niti pogovarjati niso hoteli s člani drugega. Potem se čudi, zakaj recimo najboljši plezalci iz enega kluba niso plezali z najboljšimi iz drugega. Zakaj so nekatere osebe v našem alpinizmu opevane, povzdignjene, drugi prezrti in podobno. Vse to ji je padlo v ušesa.

Pandorina skrinjica, ki sega v obdobje po drugi svetovni vojni, v čas komunizma in nasilnega utišanja stare kulture konzervativizma (in katolicizma). Kajti slovenski alpinizem je imel neko značilnost: partijo. Če si bil "potrjen" (partijsko), je bilo v redu. Če ne, nisi mogel biti "nekdo".
Jasno se postavlja vprašanje, kakšen bi bil naš alpinizem, če tega ne bi bilo. Bi bilo drugače? In ta "stvar" se je vlekla dolgo.
Pa še kaj drugega. Zakaj je Lhotse nekam "pozabljena" (himalajska) odprava? Zakaj se je naši kar nekako nočejo "spominjati"? Ker je bila neuspešna ali ker je bila bolj ali manj samo ideja Aleša Kunaverja? Pa kako so v tistih časih izbirali člane odprave? Po čisto športnih načelih ne, je kaj hitro ugotovila ga. Bernadette in se pri tem ne moti. Kaj pa so imeli Jugoslovani pri vsem skupaj? Stipe (Božič) ji je priznal , da je bil na Mt. Everestu drugorazreden gornik, ki se je od naših naučil celotne obrti.
V glavnem, spoznala je, da je bil alpinizem v 70-ih in 80-ih nekakšna posebnost in podobno, kot alpsko smučanje, reševanje frustracij nekega naroda, obenem pa potihem (pre)poveličevan pri nekaterih, saj ravno vsi "opevani" vzponi ne zaslužijo medalj.
Že Tomaž Humar ji je odkril to plat medalje, ampak njemu je "udarec" pomagal, da se je "osamosvojil". Kajti za razliko od Poljakov, ki so v Himalajo in ostala gorstva zbežali iz komunistične realnosti pred nosom politkomisarjev, je imel naš alpinizem pri slednjih nekakšno podporo. Zato je vprašanje, če bi bila zlata doba našega alpinizma v drugačnih razmerah še bolj žlahtna ali je pa celo sploh ne bi bilo, na mestu.

Kakorkoli že, preletela sva mnogo tem, ki če bodo natisnjene, bodo sprožile marsikaj. Jezo, govorice, spomine ali razblinile utvare o določenem. Pa čeprav tudi osebno vem, da je nekakšen tihi upor sistemu potekal tudi preko alpinizma in alpinističnih "posebnežev", še posebej v 80-ih, ko je med mladimi prednjačila punk filozofija.
Zato bo pogled na tisti čas s strani nekoga od zunaj, kot je ga. Bernadette McDonald, ki je že dokazala svojo pronicljivost, precej zanimiv. Rok za izdajo knjigo je november 2015, ali bo prevedena v slovenščino, pa se še ne ve.

V OKVIR
Podobno, kot je široka ga. Bernadette McDonald, je bil zanimiv izbor filmov na že osmem festivalu gorniških filmov (Imffd). Za res pronicljivo izbran program se lahko neumornemu direktorju festivala Silvu Karu in njegovi ekipi vsi samo toplo zahvalimo. Večina filmov in predavanj je bila ne samo gledljivih, ampak tudi poučnih.