Polet, 03.08.06, Na svoji zemlji - Željko Kozinc: Veliko Kozje in Kopitnik, razgledni in lahko dostopni gori v Posavskem hribovju
Polet, četrtek, 3. avgusta 2006
Na svoji zemlji
Veliko Kozje in Kopitnik, razgledni in lahko dostopni gori v Posavskem hribovju
Mojster na strmih poteh
V soteski Save mora potnik v vlaku pošteno stegovati vrat, da lahko s pogledom objame odljudne skalne vrhove, ki se nizajo visoko nad progo. Misli si, da je ta svet primeren le za gamse in tiste planince, ki jih gamsi navdihujejo. No, delavci iz revirjev in tega dela Zasavja so po tem prepadnem svetu speljali in označili nenavadno varne in prijetne poti. Vse so znamenje tradicionalne ljubezni rudarjev in železničarjev do narave in zlasti prvih do tako potrebnega čistega zraka. Treba je še povedati, da se za tistimi ostrimi robovi širijo mehka slemena s senčnimi gozdovi, sončnimi jasami in senožetmi. Nizajo se prijazni zaselki in stojijo cerkvice, postavljene že v 16. stoletju. Gradijo se grozni pa tudi lični vikendi in prepletajo se vijugaste ceste, skoraj vse že asfaltirane. In ubijajo se kmetovalci s strminami in pripeko.
Naravoslovci Petkovšek, Wraber in Skoberne imajo gorski trikotnik med Savo in Savinjo za naravni botanični vrt, v katerem rastejo številne floristične posebnosti. Naštejmo le tiste, ki jih utegnemo odkriti v skalah Kopitnika in Velikega Kozjega: lepi jeglič ali avrikelj, igalka ali blagajev volčin, dlakavi sleč ali rododendron, clusijev svišč, alpska mastnica, skorjasti kamnokreč ... in na desetine drugih rastlin, cvetočih v kopnem obdobju in tako milih pravemu planincu, ki je skoraj vsak tudi nekaj botanika. Specialist utegne med njimi najti tudi rožo kopitniko, po kateri je Kopitnik nemara dobil ime. Vendar ne ta teden, ko je minil vroči julij. Več botanične milosti nama bosta nemara namenila avgust in jesen, ko se narava zadnjič, a najlepše izpove.
Kdor se enkrat vzpne na Kopitnik, 910 metrov visoko goro, bo o izvoru njegovega imena drugega mnenja. Beseda vzpne ni povsem ustrezna, saj se vrhu približa po razmeroma ravnem in gostem senčnem gozdu bukev, javorja in smrek. Ko se mora dvakrat še malo spustiti, se vpraša, kakšna gora pa je to, če stopaš na njen vrh navzdol. Odgovor dobi povsem na koncu, ko pred njim zazija globok prepad, za njim pa širen razgled na sotočje Savinje in Save, na Veliko Kozje (987 m), ki je Kopitniku gorski in botanični brat, pa naprej na Lisco (947 m), vse tja do Sljemena nad Zagrebom. Rob Kopitnikovega prepada, kjer je na desni tudi njegov vrh, se pokaže kot velikanski, skraja ozek gorski hrbet, ki se vije v polkrogu. V prepadu se vrstijo kraški usadi in doline. Strme čeri, ostri dolomitni rogljiči so na sončni strani razvrščeni v obliki kopita. Na obeh koncih, kjer je kopito zakovano v svoja vršiča, so te čeri najdrznejše. Na desni strani je treba do njih in tudi do zabojčka, v katerem je vpisna knjiga, nekoliko poplezati. Jeklenice so tu speljane bolj za varnejši občutek nad previsom, ki ga izletnik čuti pod seboj. Več kot pet ljudi hkrati utegne na vrhu delati že nevarno gnečo. Ko spodaj ob srebričastem rečnem traku izletnik zagleda kačo vlakovne kompozicije, se spomni, da je skozi okna vagona ta čer iz zelenega morja, na kateri stoji, videti nedosegljiva. In vendar, kako lahka, kako prijetna je bila pot do nje.
Z vrha Kopitnika se lepo vidi na Gašperjevo kočo (436 m), zanimivo vpeto v skalne čeri pod Velikim Kozjem; hm, peš je do tja tri ure. Če pa je bilo vaše izhodišče Zidani Most in se morate vanj vrniti, imate do koče le uro daleč po cesti (seveda jo lahko tudi prevozite: 4 km). Tista vpetost v skale pomeni, da je s koče razgled precej omejen – razen seveda nazaj na Kopitnik in na nekatere severne vzpetine Posavskega hribovja. Pomeni tudi, da je vzpon na vrh precej strm in se šele na koncu nekoliko zloži. Ves čas teče v senci, po dobro označeni stezi in je za razmeroma kratko razdaljo in višino nekam sitno dolg: poldrugo uro. Vrh vas nagradi s slabšim razgledom, kot je tisti s Kopitnika. Imeli pa boste občutek, da ste silno visoko, saj stojite prav na robu prepadnih skal.
Prav toliko (dve uri in pol hoda) je dolga pot iz Radeč, le da je veliko bolj zložna in prijazna. Južna stran Velikega Kozjega je ves dan osončena pletenina travnikov, njiv in gozdnih pasov, območje samotnih kmetij, ki v svojem osredju, med kucljema Kincl (631 m) in Kozičje (813 m) nosijo skupno ime Čelovnik. Povezujejo jih strmi cestni trakovi in po njih ponekod poteka tudi dobro označena pot na vrh. Iz Radeč je treba iti najprej slab kilometer do starega železniškega podvoza. Za njim se začne cesta dvigovati in kmalu se pojavi tabla »Na Veliko Kozje«. Zadnje med zaselki, skozi katere se vzpenjate, se imenuje Mrzlo Polje. Nad njim se po slabo uhojeni stezi priključite poti, ki se dviga od Gašperjeve koče. Do vrha je še pol ure.
Izlet na Veliko Kozje bo povsem izpolnjen, tudi če se upehani ali zdelani od pripeke po dobri uri vzpona ustavite že v Čelovniku, pri cerkvi sv. Duha. Skrbno obnovljena, obdana s klopcami, je cerkev s svojim izrednim razglednim položajem tik nad vasjo že sama po sebi zelo privlačen in hvaležen izletniški cilj. Najbolj se lahko veselite pogleda na vijugavo Savo in lepo kmečko pokrajino na obeh bregovih, na stari naselji Radeče in Loko, na znamenito brunško cerkev nad njima in širni čudoviti splet dolenjskega gričevja, raztezajočega se do Gorjancev, ki se na obzorju kopajo v sinjem čadu. Ta predel spada v bogato zakladnico najlepših slovenskih pokrajin. Kar varuje cerkev, pa so bogate, dobro ohranjene freske iz približnega leta 1510, ene najlepših slovenskih iz obdobja med gotiko in renesanso. Ustvaril jih je neznani mojster, imenovan Čelovniški mojster, ki je po ugotovitvah umetnostnozgodovinske stroke poznal najboljše slikarstvo tistega časa v vzhodnoalpskem prostoru, po tehniki, motivih in ornamentiki zlasti ikonografijo biblie pauperum. To sveto pismo ubožnih je s srčno umetniško močjo predal »svinjam«, kakor bi rekli iz današnje vzvišenosti, preprostim in neukim ljudem v teh hribih. Minilo je nekaj let, preden je mladi župnik spodaj v Loki, Primož Trubar, sanjaril, da bi se ti farani, njegovi »lubi Slovenci«, naučili sami brati Biblijo in si tako utrli neposredno pot k Bogu v svojem jeziku. Ogled čelovniških fresk vas popelje v zanimivo izkušnjo časa in naše zgodovine, pouči vas, da je umetnost lahko nesmrtna in se ne ozira na prostor. V vasi povprašajte za ključ. Morda si ga priskrbite že v župniji v Loki.
Besedilo in foto >Željko Kozinc