Friko - Uršula Novak: Tisti starši, katerih otroci se udeležujejo plezalnih tekmovanj, se slej kot prej naučimo, kako pomembna stvar je »fair play«.
Dlje časa kot naši otroci trenirajo plezanje, z več tekmovanji se srečujemo. Vzhodna liga, zahodna liga, liga iRCC, državno prvenstvo in razna druga tekmovanja pa prinašajo vzpone in padce, s katerimi si mladi plezalci nabirajo izkušnje in se dejansko učijo, kaj tekmovalni šport sploh pomeni. In ne, nihče se s tekem ne vrača vedno nasmejan – žal pa razlog za slabo voljo niso vedno zgolj napake naših najmlajših.
Starši in trenerji, ki otroke spremljamo na tekme, smo ob njih v prvi vrsti kot pomočniki in navijači, hkrati pa imamo še eno pomembno nalogo: skrbeti moramo, da je vse lepo in prav. Da tekma poteka po pravilih. In tu naletimo včasih tudi na konflikt z ljudmi, katerih edina skrb na tekmovanjih so pravila – na sodnike.
Če želimo svoje otroke pravilno usmeriti, potem moramo sodnike spoštovati. Za kakšno ceno?
Ja, tu bi se dalo razpravljati. Za nami je spomladanski del državnega prvenstva, in kdor vsake toliko prebere zapisnike s tekem, je verjetno že ugotovil, da je bilo med sodniki in trenerji kar nekaj trenj. Tisto, kar me (poleg osebne vpletenosti zaradi hčere) precej skrbi, pa je to, da prihaja do nesoglasij prav pri najmlajših kategorijah. Torej pri tistih, kjer bi bilo potrebno še najbolj vestno skrbeti, da vse poteka tako, kot mora – cicibanu ali mlajšemu dečku je namreč še precej težje kot kakšnemu mladincu ali članu sprejeti, da je bil (morda) oškodovan. In da tisti, ki naj bi skrbeli za to, da se mu kaj takšnega ne pripeti, ne morejo prav ničesar. Da so sodniške rešitve pritožb pogosto podane v smislu »tako je, ker sem jaz tako rekel, in basta«. Da starši pregledujejo posnetke na svojih lastnih kamerah in mobilnikih ter se hudujejo nad nepravičnostjo, in da trenerji vedno znova prejemajo opomine. Pa kaj opomine – poleg »vam bom dala opomin« grozijo sodniki tudi z odstranitvijo s tekme. In kako opomin opravičijo v zapisniku? Z zapisom, da je trener povzdignil glas, ali pa, da je trenerka (citiram!) »jezikala in se ni hotela umirit«.
Ste pomislili na to, kakšne so posledice?
Prepričana sem, da so se trenerji pogovorili s svojimi malimi cicibančki in jim (čeprav s težkim srcem) nekako razložili, da se je pač zgodilo, kar se je. Kaj pa sodniki? Ne, verjetno ne bodo odgovarjali niti za svojo arogantnost niti za prepričanje, da imajo edini prav. Zagotovo pa lahko rečem, da s takšnim obnašanjem v očeh trenerjev in staršev izgubljajo spoštovanje. In trenerji bodo v prihodnje zaradi tega gotovo še bolj povzdigovali glas in »jezikali« - če izgubiš spoštovanje, namreč ne gre pričakovati, da se bodo ljudje do tebe obnašali spoštljivo. Če kot sodnik želiš spoštovanje in ugled, se moraš namreč sprijazniti s tem, da se je motiti človeško – in človeško je tudi priznati, da nimaš vedno prav ter svojo napako popraviti.
Ker se pri Komisiji za športni plezanje prav v tem času pričenja izobraževanje za nove sodnike športnega plezanja, bi želela bodočim sodnikom položiti na srce prav to: delajte strokovno, a ne bojte se priznati napak – in spoštujte mnenje drugih, saj bo tako spoštovano tudi vaše.
Trenerjem in staršem pa: tule najdete obrazec za pritožbo na državnem prvenstvu, ki ga z običajnim pregledovanjem strani KŠP žal ne boste našli. Doma si natisnite nekaj kopij in jih nesite s seboj na tekmo – morda jih boste posodili še komu drugemu. Če obrazca ne boste imeli, se namreč ne boste mogli pritožiti, kajti sodniki pritožb na navadnem papirju ne sprejemajo več. In ne, oni vam ne bodo dali obrazca, četudi ga imajo pri sebi, ker vam ga pač niso dolžni. (Govorim iz izkušenj.)
Uršula Novak