Polet.si - Gregor Šket: Dean Karnazes ni navaden tekač. Je tekač, ki teče v neskončnost. Ko drugi odnehajo, se on šele ogreva.

Njegove življenjske kilometraže se ne bi sramoval skoraj noben avtomobil. Karnazes teče s srcem. Tako ga je naučil njegov prvi trener, ki mu je vcepil v glavo prepričanje, da je tudi v trpljenju nekaj lepega, da tudi ko v ustih začutiš okus po krvi, ne smeš niti pomisliti, da bi se ustavil. In ob vsem tem ohranja nasmešek na obrazu. Sodeloval je na najbolj skrajnih tekaških preizkušnjah na svetu. Tekal je v Dolini smrti, na južnem tečaju, v Sahari. Več sto milj dolgih štafetnih tekov se je udeleževal kot solist na dolge proge. Pred nekaj leti je odtekel petdeset zaporednih maratonov v petdesetih ameriških zveznih državah ... Pravzaprav njegovim podvigom ni videti konca. Zato sploh ni čudno, da so ga med drugim razglasili za najbolj »fit Zemljana«.

Odraščal je v južni Kaliforniji, zdaj že veliko let živi v San Franciscu. Je avtor treh tekaških knjig, Ultramaratonec je na voljo tudi v slovenskem prevodu. Poleg tega redno piše kolumne za revijo Men's Health. Že pred nekaj leti je ustanovil podjetje Good Health Natural Foods. Predvsem pa je mož, ki si je očitno uspešno odgovoril na vsa pomembna življenjska vprašanja in vedno daje vtis človeka, ki se dobro počuti v svoji koži ...

V najstniških letih, ko ste začeli spoznavati vse čare teka, ste se ukvarjali tudi z drugimi športi, kot sta na primer deskanje na valovih in plezanje, ki sta nekakšno športno poosebljenje domišljije in svobode. Takrat ste tudi prisegali na tek v širokih ohlapnih kratkih hlačah. Ste ta deskarski odnos do športa prenesli tudi v tek?
Odraščal sem v južni Kaliforniji in to me je zaznamovalo v mnogočem. Seveda tudi v športu. Lahko bi rekel, da sem se izražal skozi šport, ki ni imel meja in omejitev. In točno tako sem dojemal tudi tek: kot užitek, kot svobodo, kot letenje ...

Na splošno ljudje tek, še posebno na dolge proge, povezujejo s trpljenjem. Kaj jim rečete?
Na to je pravzaprav odgovoril eden mojih prvih trenerjev, ki je s svojimi pogledi in prepričanji zelo zaznamoval moj odnos do teka in športa nasploh. Rekel je: »Če preveč uživaš, gotovo delaš nekaj narobe. V resnici bi moral hudičevo trpeti!« Težava je v tem, ker ljudje enostavno nimajo v sistemu, da ima tudi trpljenje tisoč obrazov in da ima tudi svoje čare.

Kako bi razložili tek, svoj način teka?
Tek je zame svoboda v najbolj prvinski obliki. Zato še vedno pogosto tečem brez ure. Preprosto grem na tek, ki je lahko dolg le nekaj kilometrov, lahko traja vso noč. Če bi vedno gledal na uro in se priganjal do skrajnosti, bi izgorel, pregorel, predvsem pa bi se vsega naveličal. In tega nikakor nočem, da bi se naveličal teka. Enostavno ga imam preveč rad. Tovrstni prijemi mi pomagajo, da veselje, užitek in vznemirjenje nikoli ne popustijo. Lahko res trdo treniram, lahko povsem sproščeno tečem po gozdni stezici in v obeh primerih tečem s srcem.

Od petnajstega do tridesetega leta ste imeli precej dolgo tekaško luknjo, ki je bila posledica nekaterih čudnih okoliščin, ki so vas pripeljale do tega. Ste takrat sploh mislili na tek, ste ga pogrešali?
Ne, pravzaprav ne, preveč sem bil zaposlen z drugimi rečmi, med katerimi jih je bilo tudi nekaj, ki niso preveč zdrave. Ampak ko na tisto obdobje gledam z današnje perspektive, sem prepričan, da sem nekje globoko v sebi tudi takrat pogrešal tek, a je trajalo kar nekaj časa, da se je vse to iz podzavesti preselilo v zavest. Saj veste, na kaj večinoma misli mlad fant: na punce in zabave. Tek takrat pač ni bil v tem kontekstu.

Ste ste v tistem času ukvarjali s kakšnimi drugimi športi?
Ja, precej sem deskal na valovih in začel sem se ukvarjati z jadranjem na deski. Odkril sem tudi snežno desko. A vse to je bila bolj zabava. Z aerobnimi športi in kardiovaskularno vadbo se nisem ukvarjal.

Potem se je zgodila tista znamenita zabava, ko ste praznovali trideseti rojstni dan in je vse, kar se je poldrugo desetletje nabiralo v vas, izbruhnilo na plan. Kaj se je pravzaprav zgodilo v vaši glavi, da ste dobesedno zbežali z lastne zabave, si obuli tekaške copate in odtekli v noč?
Če se nekoliko pošalim, je bila vsega kriva slaba tekila. Kot sem že razložil, sem kot otrok ljubil tek, potem pa sem se mu v najstniških letih odpovedal. Ko sem praznoval trideset let, sem se soočil s številnimi vprašanji. Vse je vrhunec doseglo prav na tisti zabavi, ko sem na lepem začutil neustavljivo potrebo in željo po teku. Ampak ne naslednje jutro, naslednji teden. Hotel sem iti v tistem trenutku. Ko sem prijateljem povedal, da odhajam, so me skušali zadržati. »Saj je ura šele enajst,« so me prepričevali. A takrat ni bilo sile, ki bi me ustavila. Odšel sem iz lokala, se sprehodil do doma, se preobul v stare superge, ki sem jih uporabljal za delo na vrtu, in si privoščil rojstnodnevno zabavo, ki sem si jo v resnici najbolj želel: za trideset let sem odtekel trideset milj (slabih petdeset kilometrov). Prvič po dobrem desetletju sem tekel in tekel sem vso noč. Skoraj me je ubilo, a nisem odnehal ...

Ko se je zdanilo, ste se počutili osvobojenega?
Ja, čeprav sem en teden s težavo hodil, sem bil osvobojen. Kot da bi se na novo našel ... V vsem tistem času sem diplomiral in opravil tudi podiplomski študij. Imel sem dobro službo, odlično plačo, kar nekaj denarja in udobja. Mislil sem, da me bo vse to osrečilo. A me ni. Nasprotno, postajal sem vse bolj zagrenjen, tečen, nezadovoljen, celo nesrečen. Služba, ki mi je vse to omogočala, mi je šla v resnici na živce. Ugotovil sem, da tek ljubim iz vsega srca. Zato sem kmalu spoznal, da je zame edina rešitev, da ta ljubezen postane tudi moja služba.

Kako dolgo je trajalo, da ste spet prišli v formo, da ste se spet počutili kot pravi tekač?
V enem letu sem se prijavil na eno najtežjih vztrajnostnih preizkušenj – Western States 100-Mile Endurance Race. Med pripravami na to dirko sem za vedno prestopil črto, od takrat me ni moglo nič ustaviti.

Ste vzporedno s telesno in osebnostno preobrazbo spremenili tudi prehranske navade?
Na začetku sploh ne. Kar nekaj časa sem namreč pred tekom in tudi med njim zaužil velike količine nezdrave hrane. Ko sem tekel ponoči, sem imel s sabo kreditno kartico in sem si naročal pice in sladkarije. Vedel sem, da bom vse te strupe pokuril v naslednjih dveh urah. A počasi sem ugotovil, da se moja storilnost ob uživanju določene hrane precej poveča. Takrat sem začel prehrani posvečati precej več pozornosti. V naslednjem letu sem povsem spremenil prehranske navade. Zdaj uživam samo organsko hrano, predvsem sadje in zelenjavo. Vse to se pozna v precej boljši telesni pripravljenosti, boljšem počutju in splošnem zdravju. Ko so me nekaj let po tem pri reviji Men's Fitness razglasili za najbolj fit človeka na svetu, sem precej zaslug za ta naziv pripisal prav zdravi prehrani.

Tek, s katerim se ukvarjate, poleg volje in samodiscipline zahteva tudi precej časa. Kako vam ga uspe uskladiti z družinskimi in službenimi obveznostmi?
Družina je na prvem mestu. A imam srečo, da tudi oni razumejo mojo ljubezen do teka ter me pri vsem tem izdatno podpirajo in razumejo. In prav zato smo zaradi mojega teka doživeli številne čarobne trenutke in prepotovali precej sveta. Upal bi si trditi, da smo imeli vsi kar nekaj koristi od mojega profesionalnega ukvarjanja s tekom.

Kako je to v resničnem življenju?
Ponavadi vstanem ob štirih zjutraj in do sedmih odtečem nekje med trideset in štirideset kilometrov. Ko pridem domov, pripravim zajtrk in peljem otroke v šolo. V zadnjem času je vse precej bolj enostavno, saj imam pisarno kar doma, tako da s prevozi ne izgubljam časa. Popoldne opravim še en krajši, a hitrejši tek, ponavadi deset ali petnajst kilometrov. Zvečer vsi večerjamo, potem otrokom pomagam pri domači nalogi, branju in drugih šolskih obveznostih. Res pa je, da sem se povsem odpovedal družabnemu življenju. Samo družina in trening. To je bila nujna žrtev, a ničesar ne obžalujem.

Ali samo tečete ali se še vedno ukvarjate tudi z drugimi športi?
Drugim športnim ljubeznim se nikoli nisem odpovedal. Tek še vedno kombiniram z gorskim kolesom in vodnim športi. Zelo rad sem v naravi, obožujem plezanje ... To je pravzaprav kalifornijski način življenja.

Ali tečete vsak dan ali si privoščite kakšen dan počitka?
Če imam dober teden, tečem vsak dan. V najslabšem primeru pet ali šest dni na teden.

Je žena še vedno tako razumevajoča do vaših podvigov?
Je. Pravi sicer, da sem nor ... A točno ve, da je tek moje življenje.

Koliko ur na noč spite?
V povprečju štiri do pet ur. Izkazalo se je, da je to dovolj.

In čez dan nikoli niste zaspani?
Včasih sem. Takrat si privoščim tek in se zbudim.

Kakšna je razlika med tekačem in ultratekačem?
Obstaja smešna razlaga, ki gre tako: »Vsak norec lahko preteče maraton, a norec prav posebne vrste je ultramaratonec.« Prepričan sem, da je glavna razlika v glavi, v psihični pripravi. Ultra ni stvar telesnega, je bolj psihični izziv.

Ko greste na tek, koliko pretečete?
Odvisno. Včasih grem tudi čez Ameriko. Lani sem tekel od Los Angelesa do New Yorka, več deset zaporednih dni petinsedemdeset kilometrov na dan. Vmes ni bilo niti dneva počitka. To je bil dober tek.

Če vas prav razumem, je maratonskih dvainštirideset kilometrov za vas le ogrevanje?
Maratone rad tečem predvsem za pripravo na ultra podvige in podobne avanture. Pred nekaj leti sem odtekel petdeset maratonov v petdesetih dneh, vsak dan v eni izmed petdesetih ameriških zveznih držav. Vse je bilo povezano s precejšnjimi logističnimi zapleti. Takrat sem spal le po tri ure na noč. A to je bil odličen trening za glavo. Naučil sem se izjemne discipline in samokontrole. Spoznal sem, kako pomembna sta volja in varčevanje z energijo. Vse to ti pomaga, ko te začnejo zapuščati telesne moči. Takrat vse postane stvar moči duha.

Bil sem zelo zadovoljen in ponosen, da mi je uspelo. Serijo sem končal na newyorškem maratonu, ki sem ga pretekel v času 3:00:30. Kar spoštovanja vreden dosežek, če bi bil to edini maraton, jaz pa sem jih imel za sabo že devetinštirideset. Takrat mi je postalo jasno, da ima človeško telo precej omejitev, ki jih je treba spoštovati, a človeški duh je brezmejen, le naučiti se je treba, kako ga pripeljemo v neskončnost.

Ste kdaj izračunali, koliko kilometrov ste pretekli?
Točne evidence sicer ne vodim. A ocenjujem, da sem pretekel približno dvesto tisoč kilometrov.

Vaši podvigi so polni neverjetnih zgodb, ki ste jih opisali tudi v kar nekaj knjigah. Ali je kakšna, ki je javnosti še nepoznana?
Tekel sem na vseh sedmih celinah, v skrajnih razmerah, na južnem tečaju in v Sahari ... A vse to se ne more primerjati z desetimi kilometri, ki sem jih pretekel s hčerjo Alexandrio, ko je dopolnila deset let.

Si lahko predstavljate, da ne bi tekli?
Vedno znova ponavljam, da je grob moja ciljna črta. In do tja bom tekel in tekel in tekel ... Morda bom tekel tudi potem, ko bom prišel tja.

Jernej Šček