Sprehod po prvem snegu.
Prve korake narediva malo čez enajsto uro, ko se vzpenjava Pri Rupah skozi gozd. Sonce sije, temperatura je okoli ledišča in veter že podi prve oblake po nebu. Hodiva med visokimi smrekami, se povzpneva po lesenem stopnišču na gozdno cesto, ki jo le prečiva in po poti stopava proti planini Lipanci. Najini poti se pridruži pot z Medvedove konte in kmalu iz gozda stopiva na pobočje planine.
Nikjer ni videti nikogar, ko stopava mimo koč in se povzpneva do pomrzjenega jezerca nad planino, kjer narediva kratek premor v bližini simpatičnega snežaka. Sončni žarki naju prijetno grejejo. Macesni, ki so še pred dnevi žareli v soncu, so brez iglic. Zima je pred vrati in na senčnih pobočjih je že nekaj beline. Še več pa jo obetajo padavine v naslednjih dneh. Ponovno stopiva v gozd, se vzpenjava in stopava višje med ruševjem in redkim drevjem proti vršnjemu pobočju Mrežc. Venomer naju spremljajo razgledi na pokljuške gozdove in Karavanke v daljavi. Ko se pobočje položi, zagledava venec gora od Viševnika do Rjavine in tu je še en majhen snežak, ki so ga naredile roke predhodnika.
Stopava dalje proti vrhu, srečava znanko in doseževa nadmorsko višino 1965 m, kjer sredi ruševja hladen vetrič hladi najini telesi. Pogledava okolico, vidiva planini Lipanca in Zajavornik, da o vrhovih okoli naju niti ne izgubljava besed. Kot na dlani je sosednji Lipanski vrh, malce bolj oddaljen je Debeli vrh in za njim se pne v nebo Mali Draški vrh, ki preko Srenjskega prevala preide na simpatični Viševnik, pred katerim sta Mali in Veliki Selišnik in preko doline Krme zro v nebo velikani Julijcev.
Poiščeva zavetrje ob ruševju malce nižje in si privoščiva dobrote iz nahrbtnikov ter potešiva slo po tekočini. Kaj sedaj, se vprašava. Greva še kam ali se vrneva, a odgovor se ponuja kar sam od sebe. Zreva na bližnji Debeli vrh in že oprtava nahrbtnika in stopava po pobočju navzdol. Slediva stopinjam predhodnikov in doseževa greben Vrha Razora z lepim pogledom v dolino Krme ter kopico vrhov nad njo. Še malo greva navzdol in nato pričneva vzpon na sosednjo goro. Snega je malo, bolj za okras in ne predstavlja ovire. Poiščeva prehode med ruševjem in sva na Debelem vrhu, ki je le za tri metre nižji od Mrežc. Tudi tu prevladuje ruševje, a ga bo obilica snega prekrila in tedaj se vrneva s prijatelji, da odsmučamo snežno belino.
Ne ostaneva dolgo. Zapustiva vrh in se vrneva pod Vrh Razora, poiščeva spodnjo pot in prečiva zahodno pobočje Mrežc z lepim razgledom na pokljuške gore in Triglav s sosedi. Hodiva po označeni stezi, se spustiva po južnem pobočju in nato greva proti vzhodu, obideva gozd in prideva nazaj do pomrzjenega jezerca. Spustiva se po rahlo zasneženem pobočju na planino Lipanca in na gričku sedeva na klopco, da užijeva še nekaj topline sonca, ko se prikaže izza oblakov. Lepo je, a kot že ničkolikokrat se je treba vrniti na izhodišče.
Vzameva pot pod noge in se vrneva do spomenika Pri Rupah, odpeljeva in se ustaviva pred planino Zajavornik. Narediva nekaj korakov in sva na prelepi planini, ki bo kmalu raj za smučarske tekače. Lepo je videti vrhove Viševnika, Malega Draškega vrha in Selišnika, za katerimi oblaki zakrivajo Triglav s Kredarico.
Še vrževa pogled na gore nad Lipanco in nato zapustiva planino ter se odpeljeva v dolino.