Gorniška potepanja: Ni te vzelo nebo. Med pticami si bil suveren in izkušen mojster. Vzela te je kruta realnost vsakdanjega življenja. Vso srečo nekje v višavah, ki si jih imel tako zelo rad. Morda se ti tam zgoraj uresničijo tudi največje, a nikoli zares doživete sanje …
Ko pride slovo ...
Velikokrat sva na najinih potepanjih po gorah občudojoče strmela v jadralne padalce. Najdrznejši med njimi so vzletali z visokih vrhov in s pomočjo 
termičnega vetra dosegali neverjetne višine. Nato so jadrali daleč, daleč ... Tudi na letošnjo praznično avgustovsko soboto sva jih, tokrat že v Julijini družbi, opazovala na nebu visoko nad Baško grapo, kako so neslišno preletavali nebo nad grebenom Spodnjih Bohinjskih gorá, ki imajo na primorski strani precej krajše ime – Peči.
Izhodišče tokratnega pohoda je bilo nad vasico Kneške Ravne pri Gozdarski koči pod opuščeno planino V Prodih. Že vožnja skozi ozko dolino Kneže je zelo 
zanimiva. Z obeh bregov padajo slapovi, ustavimo se lahko pri Liščerskem mostu in pri zgodovinskih pomnikih hrabrih primorskih ljudi. Če si želite miru, je obisk te doline in poti, ki vodijo v strme bregove nad njo, pravi kraj za vas. Ves ljubi dan smo srečali samo dva prijazna domačina, ki sta imela polne roke dela z vsakdanjimi opravili. Na koncu gorenjske avtoceste pred Brezjami je bila v tem času pet kilometrov dolga kolona …
Pri lovski koči smo dosegli staro italijansko mulatjero, ki preči južna pobočja Peči. Po njej poteka evropska pešpot E7 in geološka transferzala. Nekaj časa 
smo se vzpenjali po gozdu, vmes našli osvežujoče okrepčilo, nato pa se nam je pod grebenom Ravenske Ovčje Suhe v hipu odprlo obzorje. Na prisojni košenici so se sončile Kneške Ravne. Pogled je splaval na vršni greben, nad katerim so jadrali pogumni padalci in naprej na nadaljevanje mulatjere. Nekateri deli poti, kjer so plazovi mulatjero dobesedno odnesli, so izpostavljeni in zavarovani z jeklenicami. Previdnost nikakor ni odveč! Vmes je tudi predor, ki pa je zelo kratek, tako da svetilke zanj ne boste potrebovali. Jo je pa vendarle dobro imeti vedno s seboj. Včasih se tura zavleče in je lahko umetna svetloba zelo koristna, če ne že kar nepogrešljiva. Predvsem v kratkih zimskih dneh. In najbolje, da ima vsak svojo lučko. Pišem iz lastnih izkušenj – bolje rečeno nespameti.
S prečenjem zagotovo najbolj slikovitega dela omenjene mulatjere smo končali pod Rodico, saj sva nadaljevanje do Stržišča in Kala že poznala od najinih 
prejšnjih potepanj po teh krajih. Vrnili smo se nazaj in še v obratni smeri podoživeli težaško delo, ki so ga v teh strmalih opravljali med obema vojnama. Julijino podoživljanje primorskih bregov se je začelo z milim in nedolžnim pogledom prikupnih očk, ki so precej časa zvedavo opazovale svet okoli sebe, nato pa utonile v zaslužen spanec. Sledil je še kakšen vzdih, pa malo kolcanja in kihanja in že smo prišli do novega mesta za počitek.
Če vam bo med prečenjem zmanjkalo tekočine, si jo lahko priskrbite v eni izmed
grap. Studenec »dela« tudi v vročem poletju. Voda kar dobro curlja po skali, tako da za spodoben požirek ni treba dolgo čakati ... Tudi ob vrnitvi so na nebu v družbi ptic še vedno vztrajali pogumni ljubitelji višav. Vsa leta sem se ob takšnem prizoru spomnil na svojega sodelavca. »Morda je kateri izmed njih,« sem imel navado reči. Tako je bilo do prejšnjega četrtka …
Ta dan smo se povzpeli na Pršivec in bolj po »službeni dolžnosti« odšli še do Dvojnega jezera. Z Julijo v naročju sem sedel na eni od fužinskih planin in zrl v telefon. Nisem mogel verjeti, a sporočilo je bilo neusmiljeno. Staneta ni več! Vrsto let 
sva se veliko pogovarjala o gorah. Tudi on je bil na začetku »samo« gornik, nato pa ga je vedno bolj privlačilo nebo. Jadral je vedno dlje, vedno višje, vedno boljše … Njegovi duhoviti in na vso moč zanimivi opisi, kako je v družbi ptic preletaval grebene, drsel ob strmih stenah, zmrzoval, a hkrati užival, v mrzlih zimskih dnevih in ob pomoči termičnega vetra dosegal nedojemljive razdalje, so polnili ušesa. Tako doživeto je pripovedoval, da je še mene, ki sem rajši na trdno-krušljivih tleh, zamikalo, da bi kdaj poletel in si ogledal gorski svet še s ptičje perspektive. Skoraj vsako jutro je prišel v službo z novo zgodbo in vedno tudi z novimi idejami za naslednje podvige.
Stane, ni te vzelo nebo. Med pticami si bil suveren in izkušen mojster. Vzela te je kruta realnost vsakdanjega življenja. Srečno nekje višavah, ki si jih imel tako zelo rad. Vse dobro v nekem drugem svetu, nekega drugega časa in neke druge dimenzije. Morda se ti tam zgoraj izpolni tudi največja, a nikoli popolnoma uresničena želja ...