Sokol - Irena Mrak: 14. avgusta ob pol štirih popoldne se razgledujemo z 7546 m visoke Muztagate in v povsem jasnem vremenu so kot na dlani ...
... prostranstva Pamirja na zahodu, strma pobočja karakorumskih velikanov na jugu, na vzhodu puščava Takla Makan in na severu dolga veriga Nebeškega gorovja. Zazrti smo vsak v svojo smer, a vsi trije čutimo neizmerno veselje, da nam je uspelo.
Ideja o vzponu na Muztagato je prišla bolj tako »spotoma« ob načrtovanju odprave na enega najlepših vrhov v pogorju Karakorum – Rakapoši (7788 m), pri čemer je Muztagata služila kot aklimatizacijski vzpon, ki je bil nujen, za alpski slog plezanja na Rakapošiju. Alpski slog v nasprotju s t.i. himalajskim, pomeni hiter in lahek vzpon, brez vmesnega vračanja v bazni tabor, brez uporabe fiksnih vrvi in brez dodatnega kisika. Doseči ga je mogoče le s predhodno aklimatizacijo, za kar je Muztagata idealna gora. Vzpon velja za tehnično manj zahtevnega, vendar pa zaradi velike višine Muztagata zelo razredči vrste tistih, ki jim je dano stati na njenem vrhu.
Gora leži v vzhodnem delu pogorja Pamir, v neposredni bližini najvišjega vrha Pamirja Kongur Šana (7719 m). Obe gori sta v avtonomni pokrajini Sinkiang, na zahodu Kitajske. Območje naseljujejo Ujguri, Tadžiki in Kirgizi, zaradi teženj po samostojni državi, pa je v pokrajini stalno prisotna napetost, ki občasno preraste v nemire in proteste proti kitajski oblasti. Tudi v letošnjem letu so bili nemiri pogosti, zlasti v glavnem mestu Sinkianga Urumčiju, celotna pokrajina pa je bila telekomunikacijsko odrezana od sveta.
Večina odprav v območje sicer pripotuje iz Kirgizistana, zlasti v preteklosti pa je bil precej uveljavljen tudi dostop iz Pakistana. Le-ta je v zadnjih letih zaradi političnih nemirov v tej državi precej izjemen. Letos je bila naša mala odprava (Mojca, Tomaž, Irena) edina, ki je iz Pakistana prišla po karakorumski avtocesti (KKH – Karakorum Highway), s seboj pa smo pripeljali tudi pakistanskega kuharja Shujaat Alija.
Prvi se je na Muztagato poskušal povzpeti znani geograf Sven Hedin leta 1894, šele leta 1956 pa so kot prvi na vrh pristopili člani obsežne kitajsko-ruske odprave, in sicer po zahodnem grebenu, ki se je kasneje uveljavil kot običajni in najbolj priljubljen pristop na goro. Poteka med ledenikoma Kmatolja in Kartamak, nad 4450 m ležečim baznim taborom, odprave pa praviloma postavijo tri višinske tabore, zadnjega na 7000 m, od koder sledi še dobrih 500 m vzpona do vrha. Zahodni greben zahteva dobro fizično pripravljenost, izjemno pomembna pa je tudi vztrajnost. Pobočja so zelo dolga in zlasti ob novozapadlem snegu je napredovanje težavno. Prav zato se večina odprav odloča za pristop s smučmi.
Pogled na Muztagato (7546 m) iz vasi Subashi.
Naša odprava je postavila bazo 1. avgusta, po tem ko smo v treh dneh pripotovali iz Islamabada (Pakistan) preko Karakoruma do naselja Subashi na Kitajskem, od koder smo po nekaj urah hoje dosegli bazni tabor (4450 m). Opremo in hrano so v tabor prinesle kamele. Kot vsako leto, je bila tudi letos gora precej oblegana, med gorniki pa so prevladovali Avstrijci, Nemci in Francozi. Bazni tabor smo si naredili kar se da udoben, hkrati pa smo poskrbeli, da je naše bivanje na območju gore v občutljivem visokogorskem okolju pustilo kar najmanj sledi. Prav slednje je z množičnostjo obiska nekaterih visokogorskih območij po svetu vse bolj pomembno. Tako bazni kot tudi višinski tabori so na številnih gorah (tudi na Muztagati) postali velika smetišča in stranišča, kar ne le ogroža zdravje gornikov, ampak nenazadnje posredno vpliva na kvaliteto okolja (predvsem pitne vode) v širšem območju gora.
Vzpona smo se lotili po enodnevni aklimatizaciji v baznem taboru, in sicer povsem sami, brez pomoči višinskih nosačev, ki praviloma pomagajo odpravam. S celotnim vzponom smo sledili prepričanju, da le vzpon z lastnimi močmi sledi pravilom gorniške etike.
Prvi višinski tabor smo tako postavili na 5400 m, s prekrasnim razgledom na Kongur Šan in jezero Karakul, že naslednji dan pa še drugi višinski tabor na 6100 m. Naslednji dan smo se vrnili v bazo na počitek in obnavljanje moči za vrnitev na goro ter poskus pristopa na vrh. 6. avgusta smo se vrnili na goro z namenom, da poskusimo priti do vrha. Tomaž se je tokrat vzpona lotil s smučmi, z Mojco pa sva mu sledili peš. Snežne razmere so bile odlične, ledeniške razpoke še vedno zaprte in nasploh nam je tudi počutje vse do tretjega višinskega tabora na 7000 m dobro služilo. Vzpon proti vrhu smo začeli v jutranjih urah, vreme pa se je hitro slabšalo in nas 200 m pred vrhom prisililo k vrnitvi. Spet smo sestopili v bazni tabor, počivali en dan in se vrnili na goro. Vreme se je medtem izboljšalo in otoplilo, kar je pomenilo precej slabše razmere za smučanje in pa povečano nevarnost ledeniških razpok, ki so se hitro odpirale in večale. V zadnjem poskusu smo tako v dveh dneh (iz baze) dosegli vrh, pri čemer nas je najbolj zdelovala »psihična utrujenost« na neskončnem vršnem pobočju gore, ki nas je na koncu nagradila z izjemnimi razgledi na enkratno pokrajino Srednje Azije.
Še istega popoldneva smo se sestopili v bazni tabor, vmes pa pospravili naša višinska tabora. Tomaž je spust do višine 5000 m (snežna meja) opravil s smučmi, vsi trije pa smo se še isti večer okrepčali z izvrstno večerjo, ki nam jo je pripravil naš Shujaat Ali. Šele v baznem taboru smo ponovno pošteno zadihali in se veselili uspešnega pristopa na Očeta ledenih gora, kar v jeziku Ujgurov pomeni Muztagata.
V naslednjih dneh smo se vrnili v Pakistan in našo visokogorsko pustolovščino nadaljevali v Karakorumu, kljub temu pa je prav Muztagata vsakemu od nas pustila poseben pečat. Tomaž je prvič vstopil v t.i. območje smrti nad nadmorsko višino 7500 m, z Mojco pa sva se dodobra aklimatizirali za nadaljnje vzpone v Pakistanu. Vsekakor je dejstvo, da je Muztagata kljub na videz lahkemu pristopu gora, ki je vredna vsega spoštovanja in se je vzpona nanjo potrebno lotiti z vso resnostjo, ki jo sicer zahtevajo sedem in osemtisočaki.
Besedilo: Irena Mrak
Fotografije: Tomaž Goslar, Irena Mrak