Obseg planinskih pašnikov se je v 100 letih zmanjšal za 60-krat
Največji udarec je sledil razlastitvi kmetov po vojni. Planinsko pašništvo in planšarstvo nista tako idilična, kot je videti na fotografijah.
Tina Horvat: Vsakemu ljubitelju gora poleti zaigra srce, ko se sprehodi po cvetočem travniku na kateri od prelepih planin, kjer se pase živina in odmevajo kravji zvonci, nato pa se v pastirskem stanu ali na planšariji še okrepča z domačimi siri, kislim mlekom, skuto in drugimi sirarskimi izdelki. Že več kot tisoč let kmetje spomladi ženejo govedo in drobnico z nižjih na vedno višje pašnike in jih na začetku jeseni nato priženejo v domače hleve, saj je planinsko pašništvo najstarejša oblika kmetijstva v gorskem in sredogorskem svetu.
A časi in naše življenjske navade niso naklonjeni tej tradicionalni dejavnosti, v katero je treba vložiti veliko truda, zato se število živih, torej delujočih in nezaraščenih planin, hitro znižuje.
Po razlastitvi skoraj izumrle
V zadnjih 100 letih se je območje, namenjeno planinskemu pašništvu, s kar 470.000 hektarov po prvi svetovni vojni zmanjšalo na le pičlih 7660 hektarov kmetijskih zemljišč v minulem letu. V Register kmetijskih gospodarstev (RKG) je bilo leta 2023 vpisanih 213 planin.
Najhujši udarec slovenski planinski idili je zadala agrarna reforma po drugi svetovni vojni, ko so razlastili kmete in je začelo pašništvo bliskovito zamirati. Leta 1977 je skupno območje slovenskih planin in pašnikov merilo 150.000 hektarov zemlje, leta 1982 le še 30.735 hektarov. Od tega so pasli na slabih 16.000 hektarih.
Največ planin v gorskem svetu se je v Julijskih Alpah ohranilo na območju Bohinja in na Tolminskem, v Karavankah so prelepe planine na območju gorskega grebena Košuta, največja in turistično najbolj prepoznavna pa je Velika planina v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Planinsko pašništvo in planšarstvo nista tako idilična, kot je videti na fotografijah, saj pomenita zgodnje vstajanje, jutranjo in večerno molžo, pridelovanje mlečnih izdelkov, čiščenje planine in še nešteto drugih opravkov. Nastalo je zaradi nuje po preživetju prebivalcev v gorskem okolju, dandanes pa kmetje več in lažje pridelajo v dolini. Sirarje in pastirje, ki bi vse poletje preživeli na planini, je težko dobiti in primerno plačati, planšarstvo se je ohranilo bolj kot turistična in etnološka posebnost naših gora.
V gore zahaja čedalje več ljudi in pogosto prihaja med njimi in živino do konfliktov, živino nemalokrat preganjajo tudi hišni ljubljenčki. Poleg tega pašno živino ogrožajo zveri, predvsem volkovi. Ti so se v zadnjem desetletju razmnožili predvsem na območju Triglavskega narodnega parka (TNP) in bohinjskih planin, strokovnjaki pa napovedujejo, da je le še vprašanje časa, kdaj se bodo naselili tudi v Karavankah.
Subvencije za pašništvo
Po skorajšnjem izumrtju planinskega pašništva zaradi podržavljenja kmetijskih površin so se razmere izboljšale šele po osamosvojitvi Slovenije. Nekdanji lastniki ali njihovi potomci so zemljo z denacionalizacijo pridobili nazaj, znova so se združili v agrarne skupnosti in začeli obujati planšarstvo. Vrednosti te starodavne dejavnosti se je zavedala tudi država in začela planinsko pašo spodbujati z ukrepi, predvsem s tako imenovanimi subvencijami.
Kot nam povedo na ministrstvu za kmetijstvo, država spodbuja planinsko pašništvo s tremi vrstami neposrednih izplačil, in sicer vse tri skupaj znesejo od 497 do 713 evrov na hektar pašnika, država pa spodbuja tudi naložbe v ureditev pašnikov, v mehanizacijo za kmetovanje na strmih terenih, ureditev dostopov do javne infrastrukture ter ureditev objektov za shranjevanje kmetijske mehanizacije.