Gorniška potepanja: Velikana, ki niti ne bo najvišji vrh na opisani turi, je nad valovi Soče za celih tisoč osemsto metrov. Pot v dolino je bila še dolga, a dan, ki je mineval, je bil resnično nekaj posebnega …
Veliki Babanski Skedenj (2121 m) in njegovo sosedstvo
V kraljestvo Kaninskih gora smo z Gorniškimi potepanji odšli že nekajkrat, tako s severa kot z južnih pobočij nad Bovško kotlino, a izhodišča so bila večinoma nad tisoč metrov: na prelazu V Žlebeh, kjer se stikata Jezerska dolina in Reklanica ter pod planino Gozdec oziroma na planini Krnica, do kamor sežeta gozdni cesti. Danes se bomo na pot odpravili z Žage, iz vasi na kolenu Soče, za katerega je »kriv« Polovnik. Vas leži komaj petdeset metrov višje od našega glavnega mesta, vendar nad nami ne bo Šmarna gora, temveč dvatisočaki, zato bo tura, predvsem zaradi velike višinske razlike dolga in naporna, a zelo lepa in pokrajinsko pestra. Velikega Babanskega Skednja, ki niti ne bo najvišji vrh na opisani turi, je nad valovi Soče za celih tisoč osemsto metrov! Za primerjavo. S to relativno višinsko razliko zelo resno konkurira Triglavu nad Aljaževim domom. Samo po sebi se razume, da je táko turo treba začeti ob svitu. Poleti zaradi vročine, v zlati jeseni pa nas bo k zgodnji uri priganjal kratek dan.
Če se na Žago pripeljemo ob Soči navzgor, se nam Veliki Babanski Skedenj, najbolj obiskani vrh današnjih Potepanj, a še vedno precej samoten, najlepše razkrije s travnika pred Srpenico. Poleg njega zagledamo še precej njegovih sosedov. Tudi višji so med njimi, vendar prvenstvo vsekakor pripada njemu, saj mu središčna lega in dejstvo, da se pne pod nebo bližje dolini kot njegovi konkurenti, omogočata večjo veljavo, kot bi mu jo utegnil kdo pripisati s pogledom na zemljevid. Nekakšen bratranec špičastega gospodarja nad Martuljkom torej. Z ravnice pred Bovcem, od koder zagledamo njegovo severovzhodno, še bolj strmo plat, se nam razgrne njegova divja podoba, s katero bi bil lahko tekmec najslavnejšim vrhovom Julijcev, če bi le stal sam na obzorju. Ozrite se kdaj nanj ob svitu, ko rdečina jutranjega sonca obarva njegovo trikotno podobo, in odmislite njegove sosede. Veličastna kulisa!
Vrnimo se na Žago, kjer se bo začela naša današnja pot. Turo začnemo zelo obetavno: ob gostišču, a to je vse do vrha Babanskega Skednja ali še višje, do Visokega Kanina (več kot dva tisoč dvesto metrov višinske razlike!), tudi edina možnost, kjer si bomo lahko privoščili za pod zob kaj drugega kot tisto, kar bomo nosili v nahrbtniku. No, kdor ve, kaj je užitno in okusno, bo tudi na grmovju ob poti našel kakšen priboljšek, a do sitega se tega prav gotovo ne bo najedel. Sicer pa … Marsikateri gornik ve, da se s polnim želodcem ne pride daleč in se je med potjo najbolje najesti širnih razgledov, gastronomijo pa uganjati šele zvečer, ko je tura končana. Od mostu čez Učjo, ki jo občudujemo globoko spodaj, krenemo na označeno pot proti sedlu Med Baban. Da kasneje ne bi pozabil, bom kar takoj napisal: označenost in shojenost te poti jemljite z zadržkom. Gozdna cesta, ki skrajša ture v Kaninske gore na polovico, in gondolska žičnica, ki »oddela« skorajda celotno pot, sta pač močna magneta, posledice pa so (ne)vidne na tej, recimo ji, »pošteni« stezi. Kdor ima izkušnje z neoznačenimi potmi in brezpotji, se bo zagotovo znašel, manj izurjeni, ki so navajeni dobro markiranih in uhojenih poti na priljubljene vrhove naših gorá, pa bi utegnili imeti nekaj težav. To velja predvsem za čas bujne rasti, ko je v visoki travi pot zelo slabo vidna.
Z mostu se dvignemo kar visoko nad reko, nato pa skoraj vodoravno prečimo proti zahodu. Pod nami teče divja Učja. V njeni soteski se preizkušajo največji mojstri, vsi ostali pa si jo rajši oglejmo z varne razdalje. Žal so se tudi v tej lepotici že dogajale nesreče. V nadaljevanju se pot razcepi. (Naprej vodi steza do struge Globoškega potoka, na katerem lahko občudujemo slapove, in naprej na planino Osredek in vrh Skutnik. Tudi če se ne bomo povzpeli nanj, obisk doline vsekakor priporočam. Ob poti je nekaj senikov, bolje rečeno počitniških hišic, ki so s svetom (s cesto na drugi strani doline) povezane z žičnicami visoko nad reko. Izlet lahko podaljšamo tja do Srednje Učje in še naprej – dokler pač imamo voljo – proti državni meji z Italijo.) Če smo namenjeni proti sedlu Med Baban, na razcepu krenemo desno navzgor. Markirana pot preči spodnji rob Žlebišča in pripelje do senikov Na kolenu.
Mesto je kot ustvarjeno za počitek, lep jesenski dan pa bo tu verjetno že poskrbel za to, da se bomo znebili nekaj odvečnih oblačil, ki smo jih v hladu Učje še skrbno zadržali na sebi. Višje stopimo v gozd, ki nas čez spoštljivo strmino pripelje pod kucelj z zanimivim imenom: Gulj (948 m). Nato smo kmalu na planini Ognjen(i)k (1068 m). Nad njo se spet potopimo v gozd. Sprva hodimo prečno proti desni, nato pa se usmerimo na sever in v nekaj okljukih dosežemo mulatjero, ki vodi na zahod proti planini Osredek pod Skutnikom. Mi se usmerimo po njej desno na planino Baban (1400 m). Pri vsaki omembi planine oziroma mulatjere bi moral napisati še besedo »zapuščena«, a da se ne bi preveč ponavljal, sem se rajši takole znašel.
Jugovzhodno pod planino se svet kmalu prelomi in pade v dolino. Tam doli izvira Boka, eden najmogočnejših slovenskih slapov. Nikogar ne poznam, ki bi se povzpel sèm gor in nato z nje iskal prehode navzdol, zato se rajši obrnimo naprej. Pot nas vodi po dolini z veliko začetnico. Lepa je, ta Dolina … Nekje sem slišal, da bi, če bi le znala govoriti, vedela povedati veliko zanimivih zgodb … Pogledov na okoliške vrhove gozd ne zastira več, zato nad seboj že lahko občudujemo strmali dveh Bab in Babanskih Skednjev. Spomladi in poleti bomo imeli v visoki travi na tem delu največ težav z iskanjem markacij, a je smer bolj ali manj jasna. Po Dolini navzgor v severozahodni smeri, zelo priporočljivo pa je, da na višini okoli 1750 m najdemo prehod v desno, ki nas popelje proti sedlu Med Baban. Ker tamkaj stopimo v bolj skalnat svet, je tudi večja verjetnost, da bomo lažje sledili markacijam.
Na sedlu se lahko odločimo za bližnji (dobro markiran) skok na Veliko Babo (2160 m) ali nadaljevanje po Ta visoki Rosojanski poti proti Visokemu Kaninu (2587 m), če smo to že prehodili in bi radi mali raziskovali, pa predlagam turo z najinega »menija«. Ste že slišali za Zelene Čuklje? A da ne? Nič čudnega. Imena na s(p)odobnih zemljevidih še nisem zasledil. V najboljšem primeru (ta najboljši primer sliši na ime Bovec z okolico 1 : 25 000) je na mestu, kjer naj bi bil ta vrh, označena kota 2170 m. Verjetno že slutite, da bom na dan spet privlekel Tumo in njegovo dobrih osemdeset let staro Imenoslovje Julijskih Alp. V poglavju o Kaninu je pri gori Vrh Žlebi, ki jo najdemo na glavnem grebenu nad sedlom Med Baban, napisal: » … greben jugovzhodno Zelene Čuklje, Veliki Babanski Škedenj …«
»Torej med Vrhom Žlebi in Velikim Babanskim Skednjem nekaj mora biti,« sva si rekla, ko sva samo zaradi iskanja Zelenih Čukelj prikorakala z Žage. No, ne samo zaradi njih, ker se je vmes dogajalo še veliko zanimivega, a brez njih si resnično nisva želela v dolino. Upanje, da tam nekaj je, nama je dala le še prej omenjena bovška specialka. In tam res nekaj je! In ni čisto majhno, saj premore več kot petdeset metrov relativne višinske razlike. To pa je že toliko, da bi lahko zardela tudi kakšna veliko bolj znana gora, s Široko pečjo na čelu, ki jo Zelene Čuklje prehitevajo za dobrih dvajset metrov. Pristop? Poti ni, markacij še manj (tudi takšnih, kot smo jih imeli z Žage gor, ne), a vzpon kljub temu ni zahteven, je pa na moč zavit, če želimo na vrh priti brez plezanja.
Kako opisati to brezpotje, da se ne bom izgubljal v številnih nepotrebnih podrobnostih, ne vem ravno najbolje, zato samo splošen osebni namig, ki bo brezpotniškim ljubiteljem zagotovo dovolj. Vrh si izpod sedla Med Baban dobro oglejte (le od tu je kolikor toliko dobro viden), potem pa krenite proti severovzhodu in z nekaj spretnosti pri iskanju prehodov boste kmalu na vrhu. Midva sva Tumo brala še naprej in v istem odstavku, ki sem ga citiral prej, prišla do: » … dol na sever /severno nad škrbino med Babanskima Skednjema, opomba GG/: Jezerca, Široki Dol, tri glave zahodno nad njimi: Glave nad Jezerci …«
Le kje so in kakšne so te Glave brez jezerc? V predpisani smeri sta na zemljevidu »samo« koti 2026 m in 2019 m, glave pa morajo biti – glede na množino – vsaj tri. (Še dobro, da imamo dvojino!) Lahko bi sicer sestopila po prehodih, ki sva jih spoznala prej, a sva rajši zastavila proti jugovzhodu, proti Velikemu Babanskemu Skednju, in vmes želela najti še tri vršiče ali pa vsaj – skromnost je, menda, lepa čednost – le najvišjo. Nižje sva bila z Zelenih Čukelj, bolj izrazite so bile Glave. Jej, juhej! Kakšen odvečen ovinek (ko sva se že videla »na tleh«, je pod nama spet zazijala nova luknja) sva sicer naredila, a kaj bi se sekirala, saj je bila to vendar raziskovalna tura!
Po stopicanju z Glave na Glavo sva po severni »steni« splezala še na »ta velik« Skedenj in se, za razliko od prvega obiska na njem, počutila, kot da sva prišla v civilizacijo. V dolino je šlo po strmih travah, ki so naju spremljale le kratek čas. Potem so vajeti prevzele mulatjere. Na razcepih je bilo treba biti pozoren, da se nisva znašla na drugem izhodišču. Večina namreč zavije levo proti cesti pod planino Gozdec, midva pa sva krenila desno proti planini Baban, kjer sredi mulatjere že rastejo drevesa spoštljivih dimenzij. Pot v dolino je bila še dolga, a dan, ki je mineval, je bil resnično nekaj posebnega …