Silvo Baznik: Zadnje dni je že kar zadetek na loteriji, če imaš v visokogorju lepo sončno vreme.
Običajno kazijo poglede meglice in nižje gosta megla. Ko sva se včeraj peljala po avtocesti in so nebo prekrivali oblaki, sva se glede na vremensko napoved odločila za ponovni obisk Vršiča in imela srečo.
Ustavila sva se na parkirišču pod Erjavčevo kočo. Že prvi pogled na zahod je kazal sončne žarke na gorah medtem, ko so bili Prisojnik in gore na vzhodu deležni belega pajčolana. Stopila sva čez cesto in pričela vzpon do zadnje vršiške serpentine ter po stezi nadaljevala navzgor do srečanja s potjo z Vršiča, od koder je sledil kratek strm vzpon na preval Vratca. Macesni pridobivajo na v soncu obsijani lepi zlati barvi in bodo v nekaj dneh zažareli v vsem svojem sijaju. Pred tednom sva tu zavila desno, v nedeljo pa levo v smeri Mojstrovke, po poti pod ostenji Nad Šitom glave.
Od markirane poti se kmalu odcepi neoznačena pot na Slemenovo špico, midva pa sva pričela vzpon v steno po Hanzovi plezalni poti. Seveda je tu obvezna uporaba čelade, saj nikoli ne veš, kdo stopa pred ali nad teboj. Za nama so stopili v steno avstrijski planinci in za njimi še kopica ostalih. Pot se strmo vzpne a ob pomoči jeklenic in klinov, ki se vrstijo po skoraj celotni poti do izstopa na greben, je bila hoja hitra in prijetna. Ker sva se vzpenjala po severnem ostenju, sva bila v senci in hladu. Klini, jeklenice in skale so bile hladne in sva zato malce pogrešala toploto sončnih žarkov. Lepo je bilo hoditi po izpostavljenih policah in grapah. Tudi nekajkrat so naju oplazile meglice in začinile lepoto stene.
Na izhodu na greben naju je pričakalo sonce. Tu se Hanzovi poti pridruži neoznačena pot od Nad Šitom glave. Po nekaj minutah strmina popusti in pohodnike privede na bolj raven svet, kjer je lep razgled na stene Velike Mojstrovke, Jalovca, Kotovega sedla, Struga z Mangartom v ozadju in verigi Ponc a včeraj le na vrhove, saj je nad Tamarjem vztrajala megla. Tudi Slemenove špice ni bilo videti. Na drugi strani so bili prav tako vidni le vrhovi gora, spodaj megla. Od tega dela poti je naju pot popeljala do zadnjega strmega dela, kjer je še nekaj klinov sicer pa dovolj oprijemov za varen vzpon na vrh Male Mojstrovke.
Na vrhu 2332 m visoke gore je bila včeraj kar gneča. Ta vrh je lahko dostopen čez južna pobočja z Vršiča a tudi po Hanzovi poti je bilo veliko obiskovalcev. Ko sva se midva podprla z dobrotami iz nahrbtnika, sva nekaj le tega podelila tudi s črnimi lepotci, ki kraljujejo v teh višavah. Kasneje je na vrh prišla tudi planinka, ki se je hudovala nad nepazljivostjo predhodnikov, ki so prožili kamenje na poti in katero je eden od letečih projektilov tudi zadel. Ja, na poti je potrebna previdnost, saj nesreča nikoli ne počiva in prav je, da se tega zavedamo vsi, ki hodimo v gore. Pogledi z vrha zaradi koprene niso bili takšni kot si vedno želimo a že to, da si na vrhu gore in te greje sonce v mesecu oktobru, je dovolj za dobro voljo. Meglice so pritiskale tudi na visoke vrhove in Velika Mojstrovka je kmalu dobila svojo porcijo, kar je bil znak za odhod z gore.
Sprva sva se spuščala ob grebenu a ker je na skalah prevladoval drobir in grozil, da naju spodnese, sva poiskala eno od poti nižje proti dnu zahodnega grebena in prečila proti Grebencu. Meglica je kmalu zaprla tudi vrh Male Mojstrovke, midva pa sva se ustavila na vrhu globoke zareze. Rado je tu počil, jaz pa obiskal še manjša vršiča spodnjega dela Grebenca, od koder sem naredil še zadnji posnetek Travnika, Velike in Male Mojstrovke z le malce meglice, nato pa sva skupaj nadaljeval spust. Ko sva bila nekoliko nižje, sva zapustila markirano pot in se spustila po meliščih na Vršič, polnega obiskovalcev. Pogled na najine čevlje je povedal vse. Bili so belosive barve kot posledica korakov po kamenju in prahu z melišč.
Za konec ture sva naredila še nekaj korakov po cesti, se pridružila poti do Erjavčeve koče in hitro prispela do najinega prevoznega sredstva, ki naju je popeljalo domov.