Sonce, vetrček in sneg so dobri obeti za pohajkovanje nad pokljuškimi gozdovi.
Daljši dnevi pomeni tudi zgodnejše vstajanje in ob peti uri zjutraj zaključim s spancem in uro kasneje že sedim v avtomobilu ter se peljem na Gorenjsko. Včeraj sem imel v mislih smučanje izpod Kriške stene, a že pred jutrom sem se odločil za spremembo poti in tako pri minus sedmih stopinjah izstopim na Rudnem polju. Tekači in pohodniki so že na poteh. Turnih smučarjev ne vidim.
Prve korake naredim po ratraktirani progi skozi gozd in jo zapustim na robu smučišča, ki ne obratuje. Sneg je pomrzjen in na zgornjem delu smučišča so nekakšni zasloni iz snega. Visoko nad menoj stopata turni smučar in pohodnik, a ne grem za njima. Prečim smučišče in stopim v redek gozd. Na snegu so vidni sledovi smučanja in hoje. Sledim smučinam in dosežem poseko preko katere stopim ponovno v gozd. Pobočje postane bolj strmo a ne prestrmo in razgibano. Večkrat je potrebno prestopiti in višje sem manj je smrek in več je macesna in ko se strmina unese, ostanejo le viharniki in v daljavi so vidni že prvi vrhovi gora. Višje stopim iz objema macesnov na prosto pod Kačjim robom. Pobočje strmo in prepadno pada v dolino, nad katero se pne Mali Selišnik in nad njim je zasnežen svet poln vzpetin, dolinic in vrtač, ki se končajo pod pobočjem Velikega Selišnika. Pogled seže dalje na vrhove Luknje peči, Debelega vrha, Brd in Mrežc. Vidim planino Zajavornik in na obzorju je veriga Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Lepo a še lepše je, ko stopim preko Kačjega roba in zagledam krnico pod Viševnikom in Mali Draški vrh.
S kožami na smučeh zapeljem po pobočju v lepo zasneženo krnico toda le do prve izravnave, ko uberem pot po pobočjih in dolinicah v smeri Velikega Selišnika. Vetrček je postal močnejši in me hladi. Oblečem dodatno oblačilo in je bolje. Obidem nekaj vrtač in že sem pod pobočjem gore, kjer na smuči namestim srenače in grem v dolgi prečki preko strmine proti vrhu. Nekajkrat prestopim in sem na grebenu. Še nekaj korakov pod robom grebena in dosežem 1952 m visoki vetroven vrh. Za menoj pride turni smučar in po kratkem pogovoru in postanku s fotografiranjem in hitrim obrokom se pripraviva za smuko.
Smučar odsmuča, malce počakam in nato grem z vrha. Naredim nekaj zavojev in nato prečka do zahodnega grebena in ob njem navzdol do roba Solnice, kjer moram ponovno namestiti kože in srenače na smuči ter pričnem vzpon po pomrzjenem, poledenelem, skorjastem in še kakšnem snegu. Sonce počasi mehča trdo pobočje, ko stopam višje in višje, dosežem koto 1979 m, imenovano Vrh Draškega roba med Malim Draškim vrhom in Solnicami, ki se prepadno spušča proti dolini Krme. Z vrha so lepi razgledi na Viševnik, Mali Draški vrh, Vernar, Kanjavec, Triglav, Rž, Rjavino, Luknjo peč, Krmo, Debeli vrh in bližnji Veliki Selišnik.
Veter ne pojenja in po kratkem postanku gredo kože in srenači v nahrbtnik, prestavim zaponke na čevljih v položaj smučanja in odsmučam z vrha bolje kot sem pričakoval. Pod seboj vidim dvojico, ki se vzpenja in nemudoma odvijem pod Mali Draški vrh in nato smučam v zatreb krnice pod Srenjskim prevalom, kjer moram ponovno namestiti kože in srenače in odkorakati proti prevalu, s katerega se spuščata planinca. Na trenutke spodrsava kljub srenačem in previdno prečim poledenele plošče. Še nekaj napora je potrebno, da dosežem 1959 m visoki Srenjski preval med Viševnikom in Malim Draškim vrhom.
Iz smeri doline Jezerca prideta planinki in nadaljujeta vzpon na greben Viševnika. Naredim premor za okrepčilo in počitek pa tudi tokrat ne gre brez pospravljanja kož in srenačev. Opravim še kratek pogovor s hčerko, ki smuča na Voglu in sem pripravljen za smuko. Dobro si ogledam pobočje in izkoristim, kar nudi izogibajoč se skorjastemu snegu. Zavoj levo, zavoj desno, prečenje in spet zavoj za zavojem in sem pod Viševnikom. Zamika me vzpon na ramo pod grebenom, a se ji, ker nimam družbe, odrečem in smučam preko pobočja v dno krnice, kjer četrtič danes namestim kože na smuči in odkorakam na Kačji rob. Običajno smučamo proti Zlatim vodam ali pa v smeri vzpona na poseko. Tokrat sledim smučinam, ki me popeljejo v popolnoma drugo smer, ki poteka blizu roba pobočja nad dolinico med smučiščem in Zlatimi vodami. Prek roba grebena odsmučam strmo z nekaj odrsavanja v sredo dolinice in po nekaj zavojih sem že na vrhu smučišča. Sneg je v glavnem moker in težko smučljiv. Vetra ni, sonce je opravilo svoje in po južnem snegu prismučam do dna smučišča.
Mimo kasarne grem po ratraktirani poti in sestopim s smuči pri cesti tik ob avtomobilu in tako zaključim turo od avta do avta na smučeh. Pospravim opremo, sedem v avto in ob zvokih glasbe Vala 202 peljem proti domu.