Gorski vrtovi: V dolinah je že skoraj poletje, v višini gozdne meje pa še zgodnja pomlad.
Kdor ne lazi rad po zasneženih in zaledenenih poteh (moram skrušeno priznati, da sem ena od tistih, ki jih prav nič ne mika natikanje derez), se sedaj brez skrbi lahko poda tudi višje, tja nekje do 2000 metrov visoko. Ponekod se še belijo jeziki snežnih zaplat, ki jih je potrebno prečkati in tam previdnost ni odveč.
Na Snežnik – ime je dobil ravno po svoji kapi, ki jo obdrži do pozne pomladi – me najbolj privablja cvetoče bogastvo, ki je najbolj pisano v juniju in juliju. Letos sem se odločila, da pogledam, kaj se tam dogaja, malce bolj zgodaj.
Za udoben dostop se običajno pripeljemo iz smeri Ilirske Bistrice na eno od parkirišč nad Sviščaki. Medtem ko na Sviščakih osupljajo rumenozelene, ravnokar olistane bukve, so višje ob planinski poti listi na njih čedalje manjši, dokler se ne skrijejo v popke. Zdi se, da menjamo letni čas v obratnem vrstnem redu. Na gozdnih tleh cvetijo deveterolistne in trilistne konopnice, spomladanski grahor in podlesne vetrnice, ki so v dolini že davno odcvetele. Ko prideva s soprogom iz gozda, ugledava Mali Snežnik, ob poti pa cvetoče grme ribeza. To je alpsko grozdičje (Ribes alpinum). Ponekod v gorah lahko najdemo različne vrste divjega grozdičja iz družine kosmuljevk. Ko poleti dozori, ga lahko brezskrbno uživamo, saj na njem ni škropiv. Le malce kislo je.
Na zadnjem od parkirišč, ki je dostopno le za terenska vozila, je vedno, kadar je koča odprta, oskrbnikov avto. Tu zagledava vrh v vsej lepoti, pred nama pa je tudi tabla z napisom, da vstopava v botanični rezervat. Med ruševjem, ki tukaj raste na neobičajno nizki nadmorski višini, nadaljujeva po kamniti poti, ki je pravkar očiščena odvečnega vejevja. Ponekod skale krasijo šopki rumeno cvetočih petoprstnikov, kmalu pa naju razveselijo še prelepi modri clusijevi svišči (Gentiana clusii). Precej bolj skromno, z majhnimi belimi cvetki, se na le nekaj centimetrskih stebelcih predstavi scopolijev repnjak (Arabis scopoliana).
Na platoju pred zadnjo „strmino“ med suho travo prodirajo nunke, bela podvrsta pomladanskih žafranov (Crocus vernus subsp. albiflorus). Njihova barva je raznolika, lahko so tudi enako modri kot običajni žafrani. Od njih pa se ločijo po tem, da imajo prašnike daljše od pestiča, so pa tudi nekoliko manjši. Iz zemlje so vzklile tudi prve pogačice, ki pa še skrivajo svoje okrogle popke, da jih nočni mraz ne pokonča. S svojo čisto posebno modrino me razveselijo prvi odprti cvetovi julijskega lana (Linum julicum).
Popki alpskih kosmatincev se še sramežljivo skrivajo v krznene ovratnike, nekateri pa so se že prepustili žarkom pomladnega sonca in nastavili snežnobele cvetove tudi prvim žuželkam. Tu in tam se postavi na ogled razkošen šop teh zavarovanih rož. Zgodaj je zacvetela tudi izrodna zlatica (Ranunculus hybridus), ki jo v množici različnih zlatic ni težko določiti, saj je zelo nizka in ima značilno oblikovane liste.
Navadni alpski zvonček (Soldanella alpina) dokazuje, da je sneg tu na vrhu skopnel šele pred kratkim. Vrh je še gol in pust, kmalu pa se bodo tu razcvetele najrazličnejše alpske in dinarske rastline. Poleti bo obilo planik in znamenitih travnolistnih vrčic, pa tudi alpskih nebin, kranjskih in turških lilij, rdečih murk ter cela vrsta drugih pisanih cvetic.
V jasnem vremenu, kakršno je bilo drugo majsko nedeljo, se v daljavi na severu belijo Kamniško-Savinjske Alpe, na jugu pa je v ne prav čistem ozračju mogoče opaziti Kvarner in Učko.
Na Snežnik se predvsem v manj vročih letnih časih poda mnogo ljudi, zato nič čudnega, če nepričakovano na poti srečamo prijatelje ali znance. Precej je tudi Hrvatov in Italijanov.
Prav prijeten nedeljski sprehod popestrijo popki vaneža (Allium victorialis) in prvi metulji, ki tako kot jaz težko čakajo na poletno raznobarvno obilje.
Alenka Mihorič