... po snegu v Tamar
Tri gibalno ovirane osebe s strokovnim spremstvom preživele čudovit dan.
Zima za inplanince ni ovira. Poti, ki na prvi pogled delujejo nedostopne, so dostopne tudi za gibalno ovirane. Le da nekoliko drugače, na primer s smučmi namesto koles. In s podporo ljudi, ki namesto ovir vidijo izzive. V zimskem ambientu so tako tri gibalno ovirane osebe s posebej prilagojenimi vozički s smučmi opravile pot od Planice do Tamarja in nazaj.
V pogumu, njihovi želji po aktivnosti in ob sodelovanju podpornega osebja ter v družbi slepih in slabovidnih, planincev z okvaro sluha in nevrorazličnih AMA (avtizem, motnja v duševnem razvoju in ADHD) in prostovoljcev se je zrcalilo celotno poslanstvo inplaninstva.
V snegu posebna preizkušnja
Pot so začeli v Planici, ko so prostovoljci zavihali rokave in vozičke, na katere so pritrdili pasove za vleko, po precej mehki in vdirajoči se snežni podlagi povlekli navkreber. Pri vsakem vozičku so se izmenjevali trije ali štirje prostovoljci. »Invalidski vozički so bili opremljeni s terenskimi gumami. Na dveh so spredaj pritrdili manjše usmerjevalno kolo, nanj pa še majhno smučko za lažje drsenje. Tretji voziček je imel na poti navzgor spredaj pritrjeno smučko, navzdol pa so tudi kolesa zamenjale smuči. Pot je bila vseskozi prekrita s snegom, zato so imeli naši spremljevalci kar zahtevno delo, ko so vlekli in potiskali vozičke. Kljub temu nam je uspelo priti do planinskega doma v manj kot eni uri,« je pot opisala Nina, ki je bila deležna vožnje z vozičkom.
Pot je bila na trenutke naporna, a premagovali so jo v dobrem vzdušju veselih inplanincev. Svoje je dodalo še vreme. Če je ob začetku še nekoliko rosilo, se je na poti skozi čarobno zimsko pravljico megla kmalu razblinila, pokazalo se je sonce, odprl se je veličasten pogled na strmine okoli Tamarja. Tudi na Jalovec, kot krasi grb Planinske zveze Slovenije, ki letos praznuje 130 let. Po slabi uri so pohodniki varno dosegli cilj, odpeli smučke na vozičkih in pasove ter zimske vozičke spremenili v vozičke s kolesi, primerne za vstop v notranjost Doma v Tamarju. Med pohodniki so bili tudi gluhi, ki so nam postregli v okviru akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah, kar je še ena od mnogo potez hvalevredne akcije.
Po malici je za gibalno ovirane sledil vrhunec dneva. Vrnitev! Na poti navzdol so na vozičke namesto koles pripeli smučke, na smučeh so bili tudi spremljevalci. Večino poti vleka ni bila potrebna, usmerjanje in uravnavanje vozička sta zadostovala.
Željni zimskih dogodivščin
Pohoda so se udeležili trije gibalno ovirani, ki so kljub temu, da morajo za premikanje uporabljati medicinske pripomočke, invalidski voziček, električni invalidski voziček in skuter, željni planinskih zimskih dogodivščin. »Za mano je edinstveno doživetje, ki mi bo ostalo v spominu predvsem zaradi spoznanja, da je cilje mogoče doseči na več načinov,« je povedala Mojca. Marjan je redni udeleženec inkluzijskih pohodov Skupaj v hribe in je bil tokrat v vlogi spremljevalca na smučeh.
»V naši družini zelo uživamo v zimi in vsi smo tudi dobri smučarji. Hči Katja je lani opravila strokovno usposabljanje za učiteljico smučanja, jaz pa sem to šolanje opravil že pred več kot 35 leti. Zato nas je toliko bolj razveselilo, da smo v inkluzijske pohode vključili tudi to športno panogo. Vse skrbi glede vremena so se razblinile, ko smo po dokaj naporni vleki vozičkov prišli do koče v Tamarju in nas je obsijalo sonce. Naša smučarska oprema nas je že čakala tam, Mojčin voziček pa smo v hipu spremenili v smučarsko mobilnega. Tri smučke so nadomestile kolesa in s tem ni bilo več vdiranja v mehak in moker sneg, pa tudi stabilnost se je zelo povečala. Po obveznem skupinskem fotografiranju smo se postavili v ekipo za spust, Mojca naprej, jaz kot krmar takoj za njo, žena Polona in Katja pa kot zaviralki na vajetih za nama. Čeprav smo na začetku mislili, da bomo lahko opravili vožnje samo za vzorec po prvem klančku, nas je smuka tako prevzela, da smo se spustili čisto do izhodišča v Planici.«
Čeprav smo na začetku mislili, da bomo lahko opravili vožnje samo za vzorec po prvem klančku, nas je smuka tako prevzela, da smo se spustili čisto do izhodišča v Planici.
Tamar obiskuje veliko ljudi, ki ne tarnajo zaradi ovir, ampak se raje lotijo izzivov. Med slepimi pohodniki je bila tudi Jana: »Pohod v Tamar je bil načrtovan že lani, vendar nam takrat vreme ni bilo naklonjeno. Tudi tokrat se nam je ta prelepa dolina skoraj izmuznila. A mi smo poleg dobre volje v Planico prinesli tudi lepše vreme. Nam, ki smo hodili, se vzpon ni zdel strm, tistim, ki so vlekli in potiskali vozičke, pa je hrib kar pošteno pokazal zobe. Po dobri uri smo prispeli do koče, kjer je zaigrala naša himna Odločen korak. Danes se je oglasila večkrat, saj smo imeli snemalni dan, kaj je nastalo, pa boste videli poleti.«