Polet, Gore in ljudje - Rok Medja: Zavarovane poti, na katerih je plezanje prevladujoča oblika gibanja, imenujemo plezalne poti oziroma ferate.
Da bi omogočili pristop na zahtevnejše vrhove tudi planincem brez alpinističnega znanja in ambicij, so mnoge planinske poti speljane skozi območja, kjer je treba namestiti varovala in pomagala za napredovanje po skoraj vsej poti. Take poti zaradi velikega števila nameščenih varoval in pomagal iz železa imenujemo ferate (železne poti).
Klasične, športne, ekstremne
Najprej so gradili ferate kot sredstvo za dosego cilja – vrha gore ali za prehod prek stene. Take ferate lahko imenujemo klasične in jih je veliko v italijanskih Dolomitih, pa tudi v Avstriji (Dachstein). Tudi pri nas lahko nekatere zavarovane poti uvrstimo med tovrstne plezalne poti. Take so Kopiščarjeva pot skozi Prednje okno na Prisojnik, Hanzova pot na Malo Mojstrovko, Slovenska pot na Mangart, pot Silva Korena na Krn, pot prek Vrbanovih špic in pot iz Pekla na Rjavino. Te poskušajo gornika pripeljati do cilja predvsem po naravnih prehodih v stenah, po grebenih, policah, zajedah, žlebovih in kaminih. To ne pomeni, da se dosledno izogibajo težjim odsekom.
V zadnjih desetletjih so v alpskih državah zgradili športne ferate v bližini turističnih središč. Te so zgrajene tako, da so namenoma zahtevnejše. Edino obvezno varovalo je jeklenica, če pa so nameščeni tudi klini, so tako daleč narazen, da lahko služijo za vmesno počivanje, nikakor pa ne za lažje napredovanje. Pri teh feratah je jeklenica pogosto napeta tudi ob gladki, navpični steni, kjer stopov praktično ni in gre plezanje pogosto samo na trenje in ob velikem napenjanju mišic. Vzpetina je z gorniškega stališča najpogosteje popolnoma nepomembna. Torej cilj ni več vrh, ampak ferata sama po sebi. Edina atributa, ki štejeta pri takih feratah, sta težavnost in izpostavljenost.
Večina ekstremnih ferat je v bližini izhodišč, kjer so za številne ljubitelje poligon za posebno gorniško rekreacijo. Te ferate so pogosto namerno zgrajene tako, da ne uporabljajo najlažjih prehodov in so zahtevnejše, kot bi bilo to potrebno za sam prehod čez določeno steno. Od varoval so se poleg obveznih jeklenic začeli pojavljati tudi žični mostovi nad visokimi prepadi. Marsikje potekajo prek gladkih, tudi previsnih sten, kjer bi bile brez uporabe jeklenic plezalne smeri ocenjene z najvišjimi stopnjami.
Težavnostne stopnje
Ker Slovenci nimamo svoje lestvice težavnosti ferat, si pomagamo pomagamo z avstrijsko, ki ima ocene od A do F, pri čemer F pomeni skrajno težavne previsne odseke. D pomeni težko, E pa ekstremno. Težavnost Kopiščarjeve in Hanzove poti na Malo je nižja od C/D, kar je meja v plezalni zahtevnosti, pri kateri začnemo govoriti o pravih feratah. Medtem ko je na naših zelo zahtevnih zavarovanih poteh plezanja malo in gre bolj za varovano pohodno gibanje na izpostavljenem terenu, ferate premagujemo s plezanjem. Tudi številna pomagala, namenjena napredovanju (klini, skobe, umetne stope), ne govorijo v korist značilnosti plezalno-športnih ferat. Te so brez umetnih pomagal, razen jeklenic za samovarovanje.
Furlanova pot na Gradiško turo
Čeprav je pot zelo zahtevna in precej izpostavljena, je tudi odlično varovana, naravnih oprimkov v skalah je veliko, tudi krušljiva ni. Pot je zelo primerna kot učni poligon za vse tiste, ki se nameravajo vzpenjati po zahtevnih in zelo zahtevnih zavarovanih plezalnih poteh (feratah) v visokogorju.
Gonžarjeva peč
Gonžarjeva peč pri velenjski vasici Vinska Gora se od drugih težjih zavarovanih planinskih poti razlikuje po tem, da poteka po izpostavljenih delih stene, pogosto ne izkorišča naravnih prehodov in se izogiba uporabi umetnih pomagal razen jeklenice. Tako plezalcu omogoča drugačno izkušnjo, s katero se približa plezalnemu premagovanju stene. Težavnost in plezalčeve psihofizične sposobnosti pa seveda vplivajo na način vzpenjanja, koliko in ali sploh bo uporabil jeklenico tudi za napredovanje. Pot ima oceno D/E. Vzpon po zavarovani plezalni poti zahteva od nas popolno feratarsko opremo. Priporočljivo je tudi, da si nadenemo plezalne čevlje.
V spodnjem delu, ta je ocenjen s C, gre za strm vzpon ob jeklenici. Oprimkov je precej, a težavnost zelo hitro doseže D/E, kjer je oprimkov komaj kaj. Vzpenjamo se prek skoraj povsem gladkih plošč. Najtežjemu delu sledi odsek D, potem pa zahtevnost rahlo popusti. Sledi prečka v desno, kjer si lahko spočijemo roke. V srednjem delu se vzpenjamo čez razgibano steno s skalnimi skoki, ki nosijo oceno težavnosti B/C. Prečimo levo mimo mogočnega hrasta. Sledi še zadnji, zelo zahteven in izpostavljen vršni del ferate, ocenjen z oceno D. Splezati moramo čez graben v steber in po nekaj metrih navpičnice sledimo zajedi, ki olajša vzpon. Še nekaj korakov in že smo na vrhu Gonžarjeve peči. Višina vzpona je 70 metrov, sidrišč v smeri je 31, 21 pa je varnostnih stožcev. Za vzpon potrebujemo približno 25 minut, za sestop pa 10 minut. Z vrha sestopimo po običajni planinski poti, ki poteka ob žični ograji okoli stene.
Maltatal – ekstremna ferata Fallbach
Ob pogledu na navpične in previsne sklade skal, ki se 250 višincev dvigajo v zrak ob deročem najvišjem slapu na Koroškem, zastane dih. Prvi raztežaji so enostavni, potem pa se začne že kar zares (C/D). Izmenoma se menjujejo strehce, manjši previsi, plošče in tu in tam kakšna zajeda. Teren je ves čas konkretno pokončen, a skobe in kline bi tu zaman iskali. Smer plezalne poti se kar naprej spreminja, njena zahtevnost pa razen na eni polički ne pade pod (C).
Kmalu se znajdemo pod kakšnih sedem, osem metrov visoko steno, v skoraj navpični zajedi (D), v kateri je jeklenica bolj v napoto kakor v pomoč. Splezati jo je treba po alpinistično. Kmalu prilezemo v »dnevno sobo« – zavetje v kotu. A nekje nad nami je ključno mesto, triraztežajni odsek s previsno prečnico. Že vstop je zelo zanimiv, ključno mesto pa marsikomu pokaže, kje so njegove meje. Spremstvo izkušenega plezalca ali alpinista z opremo za reševanje tu ne bo nič slabega. O tem je smiselno premisliti pred avanturo, če lezemo na meji svojih sposobnosti.
Obvezna je uporaba opreme za samovarovanje. Najlonski trakovi in kompleti so prav tako nujni za počivanja. Vrv in oprema za reševanje naj bosta zraven. Pot je izjemno izpostavljena, ponekod previsna, lahko tudi mokra. Nujno je znanje tehnike klasičnega plezanja, velika moč v rokah in znanje reševanja v steni. Plezalniki (plezalne copate) bodo tu prišli na svoj račun. Lastniki ferate predpisujejo najnižjo starost 14 let, izkušenost v najtežjih feratah ali plezalski staž ter varovanje z vrvjo za mladoletne. Gorniki s strahom pred višino in vrtoglavico naj slap opazujejo iz doline. Po težavnostni stopnji spada ferata Fallbach med ekstremne – najtežje zavarovane plezalne poti nasploh.
Košutnikov turn
Čez mejni prehod Ljubelj se zapeljemo v Borovlje, kjer se usmerimo desno v smeri vasi Sele. Malo pred tablo, ki označuje naselje Sele, se desno odcepi cesta proti koči pod Košuto. Tej cesti sledimo vse do koče, kjer dobimo natančne informacije o lokaciji ferate.
Pot se že na začetku strmo vzpne in nato preči strmo steno v desno. Pot je ves čas dobro zavarovana z jeklenico, občasno nam je v pomoč tudi kakšna skoba. Stopov ni veliko in veliko dela pri vzponu moramo opraviti z rokami. Pot nato kar nekaj časa poteka rahlo v desno in se kar nekajkrat skoraj navpično vzpne. Kasneje zavije v levo in se vzpne po nekoliko lažjem rahlo poraščenem pobočju. Spet se zelo strmo vzpnemo in tudi izpostavljenost postaja vse večja. Strmina v nadaljevanju le redko popusti, nato pot zavije rahlo v desno in nas pripelje do razpotja pod vršnim stolpom.
Na izbiro imamo dve poti, obe zelo zahtevni. Leva je D-, desna C-težavnostne stopnje. Desna najprej obide vrh po desni strani, nato se na vrh vzpne z zahodne strani. Leva se od razpotja vzpne navpično proti vrhu. Plezanje je tu res zelo zahtevno, saj v skali ni veliko oprimkov. V pomoč nam je le nekaj skob in navpična jeklenica. Z vrha se nato spustimo po nekoliko lažji, a še vedno izjemno zahtevni poti težavnostne stopnje C. Najprej moramo s severnega stolpa z jeklenico prestopiti ozko škrbino, nato se začnemo spuščati po skoraj navpični steni. Kmalu pridemo do razpotja poti v zahodni steni Cjajnika. Usmerimo se levo proti Cjajnikovi škrbini, desno pa vodi pot proti Koči pod Košuto. Od razpotja nato prečimo rahlo proti jugu, strmina pa ne popusti vse do Cjajnikove škrbine.
Na škrbini bomo tudi opazili stare markacije, ki s škrbine vodijo po vzhodni grapi v dolino. Ta pot ni primerna za sestop, saj je zaradi velike krušljivosti zaprta. S škrbine nadaljujemo po stezi, ki najprej vodi proti jugozahodu, nato se začne vzpenjati po strmih travah proti Užniku. Sledi še rahlo krušljiv vzpon po ozki grapi in kmalu dosežemo glavni greben Košute. Na grebenu se usmerimo levo in nadaljujemo po južni strani grebena. Pot najprej poteka po razmeroma strmih travnatih pobočjih, pozneje ko pridemo spet na greben, pa postane pot nekoliko izpostavljena in v pomoč nam je tudi nekaj jeklenic. Z leve strani se nam nato priključi še plezalna pot na Košutnikov turn z avstrijske strani, čez nekaj metrov pa se nam z desne strani priključi še zahodna pot od planine Spodnja Dolga njiva. Nadaljujemo po južni strani grebena in po poti, ki postane nekoliko bolj strma, kmalu dosežemo razgleden vrh.
Pot na Cjajnik je najtežja v Karavankah in težja od večine italijanskih izjemno zahtevnih poti v Julijskih Alpah. Na ozemlju Slovenije tako zahtevnih poti ne bomo našli. Sestopimo lahko po plezalni poti na Košutnikov turn.
Božičev vrh
Čez mejni prehod Jezersko ali čez Pavličevo sedlo nadaljujemo vožnjo do konca naselja Železna Kapla, kjer parkiramo pri opuščeni mizarski delavnici na levem bregu reke Bele. S parkirišča se usmerimo v smeri reke ob mizarski delavnici, kjer zagledamo jeklenice in kline.
Začetna prečnica (C) se kmalu navpično vzpne (C/D), pri čemer nam je za napredovanje v pomoč le jeklenica ter tu in tam kakšna skoba. Stena je ves čas navpična. Sledi dolga prečnica (C) v levo, ki nas iz vertikale pripelje v prijeten gozdiček, kjer lahko počivamo. Takoj se pojavi naslednji zahteven odsek in nas pripelje na kratek, rahlo previsen raz (C/D), ki mu sledi navpičnica (C), usmerjena nekoliko v levo, ki se izteče v gozdičku. Tu smo na dobri polovici plezalne poti. Pred nami pa je najzahtevnejši odsek, ki se začne z navpičnim stebrom (C), za katerim se začne najzahtevnejše mesto. V konkretnem previsu (D/E) se vzpenjamo levo navzgor, v pomoč nam je nekaj skopo odmerjenih skob (precej narazen druga od druge – težava za manjše planince). Tu imamo večino teže na rokah in za koga z manj moči ali plezalske tehnike je ta odsek lahko nepremagljiv. Izjemno zahtevno je predvsem prepenjanje vponk samovarovalnega kompleta, ko se je treba držati jeklenice le z eno roko. Smer zavije desno, težavnost pa do konca prečenja v desno ne popusti.
Zelo priporočljiva je uporaba popkovine ali gurtne za morebiten počitek sredi najtežjega dela, saj je napredovanje čez najzahtevnejši del brez počitka mogoče le za zelo močne plezalce. Najhujše je za nami, sledi le nekaj krajših srednje zahtevnih mest (C) v dobro razčlenjeni skali, pot nato preči gozdna pobočja in kmalu je tudi jeklenice konec. Do tod (konca plezalne poti) sta potrebni dobri dve uri vzpona. Od tod lahko nadaljujemo pot na Božičev vrh (sledimo avstrijskim markacijam desno navzgor) ali pa sestopimo do izhodišča.
Uporaba samovarovalnega kompleta je nujna, prav tako plezalnih rokavic. Uporaba čelade je obvezna, saj je skala ponekod malo krušljiva, prav tako pot na nekaterih delih ni očiščena drobirja in peska. Tura zahteva izjemno moč v rokah in vzdržljivost.
Besedilo in foto Rok Medja