RadioDur – Dušan Škodič: "Hanibal ante portas"
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 24.
Gore same po sebi v naravi pomenijo neko oviro, ki ljudem otežuje pristop do drugih krajev, dolin ali celo drugih narodov. Ravno zaradi tega, so se v nekaterih dolinah ali predelih lahko ohranile tako specifične etnološke značilnosti. Ljudje so čez gorske verige od nekdaj iskali najlažje in najvarnejše prehode, čez katere so gnali živino, ali se vsaj peš prebili na drugo stran, kjer so lahko menjali ali prodajali svoje blago. A ti prehodi so bili le bolj ali manj uhojene steze, ki niso prepuščale večjega prometa. Pomena gorskih prelazov, se je zelo zgodaj zavedla tudi vojska, saj prečenje gorske ovire še danes pomeni izreden logistični izziv.
Zgodovinsko gledano je največji vojaški podvig pri prečenju gora uspel Hanibalu, ki se je na svoj veliki vojaški pohod odpravil iz Kartagine, ki je ležala na območju današnje Tunizije v severni Afriki. Hanibal je med pohodom na Rim moral z vojsko čez Alpe, ki so predstavljale na videz nepremostljivo oviro. To so mislili predvsem Rimljani, ki sovražnika niso pričakovali iz severne, alpske strani. Njegova vojska relativno gledano niti ni bila velika, čeprav je štela okoli petdeset tisoč pešakov, devet tisoč konjenikov in sedemintrideset bojnih slonov. Bojni slon je pomenil neke vrste premično trdnjavo in je s svojo velikostjo predstavljal predvsem močno psihološko orožje. Še danes imajo nekateri kompleti šahovskih figur trdnjave oblikovane v obliki bojnega slona.
Pravi pohod na Rim je Hanibal začel pravzaprav iz kartažanskih oporišč v današnji Španiji in Franciji, kjer je zbral omenjene sile. Pot skoraj šestdeset tisoč mož je bila dolga tisoč petsto kilometrov in opravili so jo v petih mesecih. Sama vijugava pot čez Alpe je bila peklenska in je zahtevala visok davek. Može in živali so ogrožale vse objektivne nevarnosti, ki so možne v gorskem svetu. Predvsem sloni so na pohodu izredno trpeli. Marsikje so bile poti tako ozke, da zaradi obilnosti niti niso mogli skozi. A Hanibal je bil nepopustljiv in njegove inženirske enote so pred vojsko sproti delale pot. Če je bilo potrebno, so na ožinah zakurili kres, da so se skale pregrele in jih nato polivali s kisom. Po tej terapiji so postale izredno krhke in drobljive, inženirci so jih razbili in na ta način omogočili prehod za prehodom. Na pohodu so prečili čez šest danes znanih gorskih prelazov, od katerih ima najnižji višino 1860m, najvišji Col de la Traversette pa celo 2950 m nadmorske višine. Torej višina, ki je ne doseže niti vrh našega Triglava.
Ko se je Hanibalova vojska končno utaborila na ravnicah severne Italije, je bila izredno prizadeta. Med samim prehodom čez Alpe, ki je trajal šestnajst grozljivih dni, so plazovi in drugi dejavniki vzeli življenje kar polovici mož in živali, kar je več, kot so znašale izgube v vseh prihodnjih bitkah z Rimljani. Od že tako ne velike vojske, se je v podnožju Alp po rimskih podatkih utaborilo le še nekaj več kot dvajset tisoč pešakov, šest tisoč konjenikov in sedemindvajset izmučenih slonov. Svoje vrste je Hanibal nekoliko okrepil s tem, da je med Rimu nenaklonjenimi Kelti najel dvajset tisoč pešakov in konjenikov, a temu bi se lahko reklo le pljunek v morje. Rim je imel v tistem času po imperiju razporejenih kar sto dvajset legij, ki so štele po šest tisoč mož. A to mu ni nič pomagalo, ker svoje sile proti bistveno šibkejšemu sovražniku ni znal izkoristiti.
Rimska vojska je delovala proti Hanibalu skrajno togo in netaktično. Legije so se sončile v svoji moči in čakale na Hanibalovo utrujeno in šibko vojsko. Toda zgodilo se je nepojmljivo. Hanibal je spretno uporabljal kombinacijo pehote in hitre konjenice, ter v legije zadiral klin za klinom. Legija kot enota, je imela zaradi svoje kvadratne zasnove veliko pomanjkljivost, saj je lahko v boj naenkrat poseglo le majhno število vojakov na njenih robovih, ki so prišli v stik s sovražnikom. Zamisel Rima, da bodo s tako množično premočjo sovražnika enostavno pregazili, se je izkazala za katastrofalno. Legije so razpadale in Hanibal je s sloni, ki so delali še dodatno paniko med legionarji, pometal z njihovimi ostanki in izvajal pokol. Zvrstil se je niz bitk, vse do zadnje in najbolj znane bitke pri Kanah. Tam so bile razporejene vse preostale legije, ki jih je imel Rim še na voljo. In še vedno so delovale brez vsake taktike. Hanibal se je vanje zagnal z bistveno šibkejšo pehoto, ki jo je rimska vojska gladko odbila in krenila v protinapad. Hanibal je ukazal taktični umik, a istočasno pognal po obeh bokih konjenico, ki je legije stisnila v klešče. Izid je bil znan, rimska vojska je bila uničena, pot do Rima pa na stežaj odprta. In ko so prihiteli prvi sli s poročili iz bojišča, se je po ulicah Rima razlegel klic groze, ki ga poznamo še dandanes: Hanibal ante portas, ali po naše: »Hanibal je pred vrati!«
Rim se je takrat vendarle izvlekel, saj se je Hanibal zavedal, da je predaleč od doma in povrhu še na ozemlju, kjer nima pravih zaveznikov. Po šestnajstih letih pat položaja, se je sam umaknil iz Apeninskega polotoka in se vrnil domov. Turistične agencije danes ponujajo tedenske trekinge, na katerih pohodniki prehodijo pot iz Francije v Italijo po Hanibalovih poteh in se čudijo, kje so se leta 218 pred našim štetjem sprehajali sloni. Gorski prelazi, so še danes vredni velikega spoštovanja. Le spomnimo se na prevoznost ceste čez naš najbolj znani gorski prelaz Vršič, ki s svojimi 1611m ne seže niti do gležnjev skoraj tri tisočaka Col de la Traversette. Verjetno imamo tudi leta 2007 ponekod še vedno opravka s kakšnimi sloni. Ureditve problema z Vršičem bi bili še najbolj veseli prebivalci Trente, ki so zelo nesrečni, saj jih je zaradi neprevoznosti ceste, polovica Primorcev, polovica pa Gorenjcev. To pa zato, ker pozimi ženske rojevajo v Novogoriški porodnišnici, poleti pa na Jesenicah. Morda pa bodo nekoč le dočakali tisti zaželeni predor, ki so jim ga v prejšnjem stoletju obljubljale še Italijanske oblasti.