RadioDur – Dušan Škodič: Vojaške utrdbe v naših gorah
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 25.
V naših gorah lahko marsikje naletimo na ostanke objektov, ki so jih zgradile enote vojaške inženirije. Ob tem je večina verjetno pomislila na znano Soško fronto, a bojne linije in spremljajoči objekti vzdolž naše turkizne lepotice, niso edini spomenik nesmislu vojskovanja. Za danes bom že tolikokrat omenjano fronto namerno izpustil. Na gorniških izletih sem namreč večkrat opazil, da večina ljudi ne pozna dobro naše zgodovine, zato obrambne objekte, na katere naletijo, kar vse po vrsti povežejo s prvo svetovno vojno, ali pa jim, če so bolje ohranjeni, obesijo imidž nekdanje jugo armade.
Druga najbolj znana vojaška linija, ki se vije preko grebenov gora in hribovij, je po generalu, ki je vodil njeno gradnjo, poimenovana kot Rupnikova linija. Nastala je dobri dve desetletji po koncu prve svetovne vojne, ko je bilo po vsej tedanji Evropi zaslediti neverjetno zagnanost za gradnjo megalomanskih obrambnih objektov. Linija je nastala ob Rapalski meji, ko smo izgubili našo Primorsko in del Notranjske, vila pa se je vse od Tromeje, čez vrh Triglava, preko Ratitovca, Blegoša in Vrhnike proti Reki. Zgrajena je bila med leti 1937 in 1941, ko je bilo v celoti ali deloma dograjenih okoli štiri tisoč bunkerjev raznih tipov in velikosti. Ker se je zaradi vojne, ki je že visela v zraku zelo mudilo, so oblasti za gradnjo aktivirale vse razpoložljive moči. V času najintenzivnejših fortifikacijskih del, leta 1939, za njeno gradnjo ni zadostovalo niti štirideset tisoč rezervistov, ki so jih pod pretvezo nekaj tedenskih vojaških vaj, porabili kot gradbene delavce. Zato so najeli še nekaj tisoč ljudi iz lokalnega prebivalstva, ki so bili dela veseli, v žargonu pa so dejali, da gredo delati za Rupnika. Posledično se je linije oprijelo njegovo ime.
Rupnikova linija je bila gradbeno gledano marsikje končana, nikakor pa ni bila opremljena za svoj namen, oziroma oborožena. V današnjem času postaja vedno bolj zanimiva za obiskovalce in ponekod je že mogoče najti turistična ali ljubiteljska društva, ki ponujajo vodene oglede po objektih. To je predvsem na območju Poljanske doline, kjer je ohranjenih tudi nekaj največjih slemenskih utrdb, povezanih z mrežo podzemnih predorov. Večino objektov predstavljajo sicer manjši protipehotni in nekoliko večji stolpčni bunkerji, ki predstavljajo hrbtenico obrambne linije. Kmalu po vojni se je govorilo, da je general, ki je med okupacijo sodeloval s sovražniki, tem posredoval načrte linije, še preden so sploh stopili na naše ozemlje. Verjetno je šlo le za antipropagando, saj neoborožena linija ni predstavljala nikakršne ovire. Kljub temu, pa so Nemci in Italijani veliko objektov med zasedbo porušili.
Paralelno z Rupnikovo linijo, so Italijani na nasprotnih gorskih grebenih zgradili Vallo Alpino, ali po naše Alpski zid. Ti objekti se nekoliko razlikujejo po načinu gradnje, pomembno je le vedeti, da gre za dve samostojni liniji in ne eno samo. Tej Italijanski liniji pripadajo na primer objekti nad Soriško planino, lahko dostopni so predvsem na območju Lajnarja in Možica, sicer pa je najimpozantnejši objekt prav gotovo kasarna Morbegna pod Triglavom. Nanjo naletimo na zahodni triglavski planoti, ob pristopu iz smeri Doliča, postavljena pa je celo petnajst višinskih metrov višje, kot dom na Kredarici. Že večkrat je bilo govora, da naj bi dočakala obnovo in postala naš najvišji planinski dom, ki bi pomagal razbremeniti sezonski naval, a zaenkrat ni opaziti še nobenih aktivnosti. Morda je problem celo to, ker nimamo več niti vojske, ki bi jo lahko pod pretvezo uporabili kot brezplačno delovno silo.
Na ozemlju Slovenije lahko naletimo tudi na novejše vojaške objekte, ki so zrasli po drugi svetovni vojni. Teh je več kot si mislimo, večina je opuščenih, nekateri pa so še vedno delno uporabni. Ker je bil do večine nekaj desetletij zaprt dostop za lokalno prebivalstvo in seveda tudi za pohodnike, se je okoli nekaterih spletel celo kakšen mit. Lep primer je denimo Krim nad Ljubljano, na katerega vrh je bil pohodnikom dvajset let preprečen dostop. Drugi primer je Pasja ravan, kjer je bilo zgrajeno pomožno raketno izstrelišče za protizračno obrambo. Vrh so z buldožerji splanirali za več metrov, tako da je sedaj najvišji vrh polhograjskih dolomitov Tošč, čeprav so zemljevidi, ki so izhajali še mnogo let po opravljenih delih, ta očitno izredno strateško pomemben podatek, »pozabili« popraviti.
Ne glede na obseg in kvaliteto gradnje, tudi pravih podzemnih mest na francoski meji, pa imajo vse obrambne linije tistega obdobja neko skupno lastnost. Prav nobena namreč ni upravičila svojega namena. Če si jih hočete nekaj ogledati, vam tokrat predlagam vzpon na Blegoš. Pot se začne v Hotavljah ali nekoliko višje ležečih Čabračah in ves čas poteka po precej strmem južnem grebenu, zato ji ni težko slediti. Med vzponom, ki vzame približno tri ure, boste naleteli na kar nekaj različnih tipov utrdb. Stolpčni bunkerji, ki so največji med njimi, imajo dvojne zidove, debele meter in pol, strehe pa so armirane celo z jeklenimi spiralami, ki naj bi amortizirale zadetke ob napadu. Razgled iz Blegoša, ki mu domačini pravijo Blegaš, je prostran, kot se spodobi za 1563 m visok vrh. Blegoš je tudi najjužnejša gora v Sloveniji, kjer je možno najti naravno rastoče planike. Seveda pa ne v aprilu.