RadioDur – Dušan Škodič: Pot pod noge - kaj pa na noge?
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 29.
Ljudje, ki se odpravljajo v gore, imajo navado reči, da so vzeli pot pod noge. Marsikoga, ki bi se tudi rad odpravil na izlet, pa bolj zanima tisto, kar bi dal na noge, ne pod njih. Govorim torej o primernem obuvalu, da bo hoja varna, korak trden, noge pa ob povratku v dolino ne bodo razbolene ali celo ožuljene. Zaradi neprimerne obutve se lahko sicer lep izlet sprevrže v mučenje, utegne pa biti celo nevaren za udeleženca. Upam, da sami niste med tistimi karikaturami, ki se po gorah sprehajajo v visokih petah ali natikačih, kajti to žal sploh ni šala, saj jo je poleti možno preveriti na kakšni bolj obremenjeni modni gori, pa tudi kakšno nevarno kobacanje v športnih copatih po sneženih zaplatah severnih pobočij, je bilo možno videti med prvomajskimi prazniki.
Primerna obutev za obisk gora ni nujno neko univerzalno obuvalo, kot je bilo to v starih časih, ko se je na pot odpravljalo v okovanih kvedrovcih. Danes je na izbiro dovolj obutve, ki jo lahko izberemo primerno svojim potrebam in ciljem. Na Šmarno goro nam na nogah res ni potrebno tovoriti težkih gojzarjev, ali pač, če se bomo nanjo povzpeli po zelo zahtevni plezalni poti. Obuvalo mora izpolnjevati predvsem dve poglavitni zahtevi, to sta dober oprijem podplata in varovanje noge pred poškodbami. Žal moram ugotoviti, da nam je potrošniška družba s svojo neizčrpno ponudbo prinesla več dvomov, kot olajšanja.
Pisemske nabiralnike nam z reklamami redno polnijo tudi ponudniki športne opreme, med katero je mogoče najti kup pohodniške obutve, ki naj bi za minimalen denar nudila vsestransko zaščito. Vizualni izgled ne izda vedno, da gre le za mačka v žaklju, čeprav nam bi to morala povedati že zdrava pamet. Kvalitetni materiali za izdelavo čevljev se pač ne kopljejo v kakšnih dnevnih kopih, kakor denimo lignit. Da se bodo ponudniki držali poštenega oglaševanja in potrošniku ne bodo lagali o kvaliteti izdelkov, pa lahko itak pozabimo. Pri izbiri imejmo v glavi to, da bomo denar odšteli za svoje lastne noge.
Izgled pohodniške obutve torej ni nujno univerzalen izgled gojzarja. Za hojo po lažjem svetu, si lahko izberemo nizke pohodne čevlje, ki so na pogled zelo podobne športnim copatom, vendar imajo ojačano zasnovo in oprijemljiv podplat, ne nudijo pa dodatne opore in zaščite gležnju. Zaradi majhne teže in udobnosti, povsem ustrezajo hoji po nezahtevnem hribovju. Za zahtevnejše izlete pa mora biti čevelj vsekakor težji in kompaktnejši, da nudi pravo oporo, ter zaščito pred udarci ob ostre skale, varuje gležnje med sestopom po meliščih in da nam seveda ne razpade na poti v dolino. Posebno poglavje je zaščita pred vdorom vlage v notranjost čevlja, iz katere se dela že cela znanost, le suhe noge ostajajo dostikrat le pobožne želje gornika, ki mu mokre nogavice na deževen dan v čevljih prav veselo cmokajo.
Teža gojzerja se je z leti manjšala, kar je posledica odpora ljudi, ki ne marajo, da bi jim noge na že tako težavnih vzponih obremenjevali še kilogramski čevlji. Za zelo zahtevne pogoje se temu tudi s pomočjo novih tehnologij ne moremo povsem izogniti, saj so takšni modeli še vedno težki in robustni, cena pa je temu primerna. Lažji in cenejši modeli so težo izgubili predvsem zaradi zamenjave nekaterih manj obremenjenih usnjenih delov s tekstilnimi in na račun tanjših podplatov. Proizvajalci vam bodo sicer trdili, da imajo njihovi modeli vgrajeno neprepustno membrano in da material diha, torej odvaja znoj. To je načeloma res. Če se boste z novim parom na nogah postavili v lužo, se vlaga verjetno res ne bo prebila v notranjost. Žal se z uporabo struktura nepropustnih tkanin spreminja in izgubi svoje lepe lastnosti, neprepustne membrane pa slej ko prej postanejo koristne, kot neprepustni prekati na Titaniku. Sicer pa, prodajalca za šalo povprašajte, zakaj ima na sosednji polici na prodaj impregnacijske spreje za obutev, ki ne prepušča vode!
Zelo pomemben del vsakega čevlja je podplat. Sinonim za gorniške čevlje je že zdavnaj postal Vibram, ki ga je davnega leta 1935 zasnoval Italijan Vitale Bramani ob pomoči znanega proizvajalca avtomobilskih gum, Leopolda Pirellija. Danes se vibrami izdelujejo na vseh koncih sveta in v neštetih modelih. Nekdanje globokoprofilne modele montagna in roccia je vedno redkeje najti, profili so danes na marsikaterem čevlju, ki nam ga ponujajo, že v trgovini tanjši kakor nekoč, ko so se nesli k čevljarju, da je podplate zamenjal z novimi. To je bilo, in je še danes možno le pri klasičnem načinu izdelave, kjer je notranji podplat posebej pritrjen, oziroma prišit na čevelj. Obstaja tudi poplava podplatov, ki vsebujejo več plastike kot gume in ki kljub dobremu profilu na mokri skali zdrsijo kakor na bananinem olupku. Za dobro obuvalo torej ne smemo varčevati z denarjem. Sicer pa, ali ste morda tudi vi opazili, da je sukanec, s katerim so današnji pohodni čevlji sešiti, vsako leto tanjši, da se podplati vedno hitreje obrabljajo in odpustijo od čevlja, ter da nam vlaga vdre v notranjost, še preden sploh stopimo ven iz avta? Žal to ni le domišljija, naša naivnost in agresivno oglaševanje ponudnikov sta očitno dobitna kombinacija. Le zakaj bi bilo ravno pri obutvi kaj drugače?
Poslušajte oddajo in odgovorite na nagradno vprašanje!