Silvo Baznik: Ne le pozimi tudi poleti se rad vračam na Pokljuko, ki nudi izjemne možnosti za rekreacijo. S sinom sva naredila krožno pot na okoliške vršace.
Toplo jutro naju je pozdravilo na izhodišču, kjer je bilo precej parkiranih avtomobilov, kar je kazalo, da so rani pohodniki že visoko v gorah. Nahrbtnika sta romala na ramena in pričela se je najina pot.
Do žičnice Viševnik hodiva po gozdni cesti, kjer naju prehiti nekaj avtomobilov. Naprej greva po markirani poti in se vzpenjava ob poletnem pašniku, kjer se pase govedo, do grape, ki naju popelje na plato pod Viševnikom, imenovan Zlate vode. Ne vem sicer od kod takšno ime, saj vode razen ob nalivih, nikoli ne vidim. Kakorkoli, od tu se povzpneva pod Plesišče, ki zlasti pozimi velikokrat nudi smučanje po pršiču, ki ga turni smučarji obužujemo. Pogleda na južnobohinjske gore skoraj ni. Jih je prekrila bližajoča vremenska fronta. Tako nadaljujeva, sedaj že kar v malce soparnem ozračju, po grebenu, med ruševjem, na pobočja Viševnika. Nekaj pohodnikov je pred in nekaj za nama. V zmernem tempu prideva na Kačji greben, kjer se odpre pogled na sosednje gore. Nadaljujeva na vrh dvatisočaka. Na Viševniku narediva premor. Tokrat je najvišji vrh naših gora zavit v oblake, prav tako gore za njim. Zadovoljiti se morava s pogledi na skupino gora okoli Tosca, Rjavine in gore nad Lipanco. Po počitku nadaljujeva s spustom na Srenjski preval. 1990m, kjer se odločiva za vzpon na Mali Draški vrh, 2132m. Tu sicer ni markirane poti a je že ničkolikokrat na njem stala človeška noga tako, da ni problema najti poti na vrh. Le malce pazljivosti je potrebno in kot na marsikateri gori sta tudi tu dva vrhova in na oba se povzpneva. Čeprav tokrat ni "pravih" razgledov, je lepo in vredno truda. Pogledam še možnost nadaljevanja po grebenu proti Velikemu Draškemu vrhu. Kot kaže bi šlo a vendar se za spust po njem ne odločim. Bo treba pogledati kdaj drugič še z druge strani.
Sustiva se nazaj na Srednski preval. Malce se sprehodiva po markirani poti v smeri Velikega Draškega vrha a na nebu je vedno več oblakov in zato se odločiva za drugo varianto. Greva na sedlo, se spustiva pod Draški rob in zapustiva markirano pot pred spustom v Solnice. Najin cilj je sedaj Veliki Selišnik, 1956m, na katerem še ni bila moja noga. Povzpneva se po grapi do ruševja in preko vejevja na rob, kjer najdeva nekaj prehodov do lepega vrha. Severna in vzhodna stena ne obetata razmere za smučanje, po južni strani pa verjetno smučajo. Bo potrebno poskusiti pozimi. Nazaj grede sva našla boljše prehode in celo nekaj možicev, ki so nam dali vedeti, da sva na pravi poti.
Ko prispelv v kotanjo pod Viševnikom, stopiva na sneg. Letos ostaja še pozno v poletju in nudi še en lep doživljaj več. Od tu naju pot zanese na rob Kačjega grebena in preko njega nazaj na Zlate vode, kjer se prav tako pase živina. Pot na Viševnik je še vedno polna planincev. Na tega dvatisočaka gre verjetno največ ljubiteljev gora. Še pot navzdol na Rudno polje in sva pri avtomobilu.
Ker imava dovolj časa, se odpeljeva na biser Slovenije, Bled, kjer plavava v topli jezerski vodi.
Pohod in kopanje, je kaj boljšega za ljubitelje narave?