Žarko Rovšček: nagovor ob 60-letnici odkritja spomenika dr. Juliusu Kugyju - Trenta 2. 8. 2013
Dragi, spoštovani ljubitelji gorskega sveta
Pred petimi leti smo se ob 150-letnici rojstva dr. Juliusa Kugyja (1858-1944) na različne načine poklonili njegovemu spominu. Izrazili smo veliko občutenih pogledov na njegovo življenje in delo, na njegovo izročilo in spoštovanja vredno vezilo, last vseh narodov, ki živimo na stičnem prostoru pod Julijskimi Alpami. Naša Planinska zveza Slovenije je medtem prehodila še nekaj let, ki so jo ločile do letošnje 120-letnice, častivrednega jubileja zvestobe neki ideji, ki sama zase ne prinaša nič materialno koristnega, nič takega, za kar se sicer, zlasti danes, radi pehamo. V spoštovanju prelestnega gorskega sveta ponuja vsem nam veliko bogastvo, drobna zadoščenja in radosti ob vsakokratnem romanju v ta naš skupni »nekoristni svet«. Ta osnovna planinska ideja nas združuje, nam daje krila, moč v premagovanju vsakovrstnih težav in zablod tega sveta, osebnih stiskah in še kaj … Od kod ta močan naboj našemu gibanju, prepričanju, volji; od kod njegova kulturna in zgodovinska globina, množičnost, zvestoba? Vedno smo v tej naši srenji imeli ljudi, ki so znali povzeti naše hrepenenje, ubesediti in drugače upodobiti naša čustva; ki so znali čast in slavo naših gora ponesti v svet. Danes posvetimo naše misli dr. Juliusu Kugyju – začetniku, občudovalcu in odkritelju našega gorskega sveta svetovni javnosti, enemu prvih zapisovalcev njegovih lepot in klasikov svetovne gorniške literature. Pred 60 leti smo se mu pod okriljem polovico mlajše Planinske zveze, v družbi z avstrijskim Alpenvereinom in tržaško sekcijo CAI (Club Alpino Italiano), na poseben način poklonili vsi zapriseženi gorniki. Tukaj stoji bronasti odlitek njegove fizične podobe, duhovno si je namreč s svojimi deli izoblikoval in postavil sam. V takem obrisu je skupaj s svojim izročilom še vedno prisoten med nami.
Kakšna je torej ta njegova duhovna podoba, izročilo?
Slovenci imamo do Kugyja poseben odnos. Navdaja nas ponos na njegove slovenske korenine, po materi, po očetu. Že s svojimi zgodnjimi spisi je ponesel slavo naših gora in njihovih preprostih domačinov v svet. Spadamo pa tudi med redke alpske narode, ki imajo Kugyjeva knjižna dela v celoti prevedena. Pred petimi leti ponatisnjena faksimilirana izdaja knjige Iz mojega življenja v gorah je v prevodu Mire Marko Debelakove prvič izšla že daljnega leta 1937. Po drugi svetovni vojni pa je Založba Obzorja v Mariboru nanizala prevode Kugyjevih del, z odličnimi prevajalci in poznavalci gorništva. Kugyjevo duhovno poslanstvo se nam je še bolj približalo, nas obogatilo in nam predstavilo njegov intimni odnos do gora. V svojih delih nam je postavil visoka estetska merila gorniške literature in dal dragocen napotek kasnejšim piscem. Velik vzgojni pomen njegovega opusa, saj korenini na neomajni ljubezni do gora, ki jo je zasejal med nas. V svojih spisih je postavil spomenik svojim neustrašnim vodnikom, Komacu, Ojcingerju, Pesamosci in drugim, ne glede na narodnostno poreklo. Zavedal se je tega, saj je v uvodu zbornika Pet stoletij Triglava zapisal: »Gotovo je tudi dobro, da v teh časih vedno bolj prevladujočega nacionalizma prime za delo mož, ki je visoko nad vsako narodno nestrpnostjo, čigar obzorje se ne neha tam, kjer ležé meje njegovega jezika …«
Mladeniško zanimanje za botaniko je preraslo v samotna popotovanja iz Trsta proti Istri in Krasu, ki so se vedno bolj podaljševala. Preko Kraškega roba so ga na obzorju sijoče vabili Julijci. Odzval se je njihovemu klicu in mu ostal zvest do konca svojega življenja. Štirideset let, skoraj tja do prve svetovne vojne, je ob pomoči naših vodnikov trajalo njegovo simbolično iskanje čudežne scabiose trente, raziskovanje Julijcev in prizadevanje, povzpeti se na vse težje dostopne vršace, preko njihovih sten in škrbin. Nastala je bogata bera ponovitev, zimskih in prvenstvenih vzponov. Vmes je zahajal tudi v Zahodne Alpe. Z vsem srcem je živel za gore.
Jutri bo minilo natančno 60 let od dneva odkritja tega spomenika. A bitka za simbolično vrnitev Kugyja v Trento je bila po poročanju takratnih medijev do zadnjih tednov precej vroča.
Akcijski odbor je izdelavo kipa poveril kiparju Jakobu Savinšku, načrte za ureditev okolice in podstavka pa arhitektu Kobetu. Avtorja sta predlagala lokacijo spomenika na Šupci, znani razgledni točki pod Vršičem. Ta razkošen, lahko dostopen razglednik običajno očara mimoidoče, tudi tiste, ki niso še nikoli zašli na samotne gorske poti. »Idealno počivališče za bronastega Kugyja,« so skupaj z umetnikoma menili nekateri, a ne vsi. Na primorski strani je med ljubitelji gora nenadoma završalo. Menili so, da mora biti mesto spomenika prav v Trenti, ki je bila Kugyju vse življenje izhodišče v planinski svet. Spomenik na Šupci bi bil dostopen le avtomobilistom, saj v okolici ni nobene pomembnejše planinske poti. Nekakšen novodobni tolminski punt se je strnil okrog poznavalca Kugyjeve literarne zapuščine, Franca Ceklina, alpinista, takratnega podpredsednika PD Tolmin in društvenega propagandista. Posoška planinska in turistična društva so poslala na PZS odprto pismo z zahtevo, naj se spomenik Kugyju postavi nižje v Trenti. Radio Ljubljana in Radio Koper sta protest objavila v celoti. Planinski vestnik je povzel uradno mnenje Planinske zveze o lokaciji v bližini Juliane ali vsaj v Spodnji Trenti in da se njena Gospodarska komisija ne strinja z mestom, ki sta ga določila kipar in arhitekt. Sestanek komisije za določitev lokacije, 20. junija 1953 na Šupci, naj bi prerezal gordijski vozel. Ob nekaterih občinskih funkcionarjih se ga je udeležilo kar 23 ljudi. Avtorja projekta sta v diskusiji menila, da je prostor na Šupci, ki jo obkroža venec gorskih velikanov, z estetske strani naravnost idealen, a primorski predstavnik tudi po večurnem razpravljanju niso popustili niti za ped. Kip pa je bil takrat s predpostavko, da bo stal na Šupci, že vlit.
Člani komisije so se potem spustili v Trento in se povzpeli na markantno, štrlečo, »Furlanovo« skalo na nasprotnem bregu Soče, poleg Alpinetuma Juliane. Ta naj bi bila eno od dveh izbranih mest za spomenik. Omenjali so tudi prostor pred nekdanjim hotelom Planinski orel. Novinar Slovenskega poročevalca Mile Smolinsky dramatično opisuje, da so »Primorci tu nastopili s svojo težko artilerijo«. Franc Ceklin, spreten govorec in glasnik »primorske strani« je s Kugyjevimi citati dokazoval, da sodi njegov spomenik edino v Trento. Ko je v imenu vseh posoških planinskih društev in krajevnih oblasti iz Tolmina izrekel svoj brezpogojni »ne« za umestitev na Šupci, je ideja o njej dokončno odpadla.
Ko sta kipar in arhitekt strokovno ovrgla možnost postavitve spomenika na »Furlanovi« skali in pred hotelom Planinski orel, so po več kot štiriurni razpravi zašli v slepo ulico. Novih predlogov ni bilo. Izbrali naj bi novo komisijo, sedanja pa bi izbirala med njenimi novimi predlogi. Odkritje spomenika bi s tem odložili za nedoločen čas, kljub temu, da je bila predvidena svečanost že dan po planinskem slavju ob 60-letnici SPD v Vratih, torej 3. avgusta istega leta. PD Tolmin je v sklopu tega dogodka pripravljalo tudi odprtje planinske razstave v Trenti, ki naj bi kasneje prerasla v stalno zbirko in bodoči planinski muzej. Pred očmi številnih, tudi tujih obiskovalcev se je obetala torej lepo zaokrožena počastitev jubileja slovenske planinske organizacije. Z odlogom odkritja Kugyjevega kipa v Trenti na kasnejši čas, bi jo precej osiromašili. Živčna napetost med prisotnimi člani komisije je, razumljivo, ob takem razpletu naraščala.
Rešitev je nakazal novinar Smolinsky, ki je ves čas iz ozadja sledil razpravi in je že kakšen teden poprej pisal v Slovenski poročevalec o lepotah Trente. Na svojih obiskih je spoznal tudi današnjo lokacijo, ki jo je predlagal komisiji za ogled. Prisotni so v brezizhodnem položaju sprejeli njegov predlog. Kmalu po ogledu so dosegli sporazum in si zadovoljni segli v roke.
Datum odkritja Kugyjevega spomenika (3. avgust 1953) se je nezadržno bližal. Napovedano je bilo, da bo svečanost (kot zaključek proslave 60. obletnice slovenskega planinstva) v ponedeljek ob desetih dopoldan. A kip, ki naj bi ga v soboto zjutraj poslali iz zagrebške livarne, je prispel na cilj šele v ponedeljek zjutraj in so zato morali odkritje preložiti na četrto uro popoldan. Tik pred svečanostjo so delavci odstranili dvigalo, s pomočjo katerega so še zadnji hip postavili kip na zidani podstavek. Med kulturnim programom je po nagovorih tujih predstavnikov v imenu PZS spregovoril dr. Miha Potočnik. Vreme je storilo svoje in kot pravi Avčin: »Odkrila ga ni človeška roka: Veter, ki se je v dežnih valovih gnal onega mračnega popoldneva s Prisojnika, Razorja, z Mojstrovke in Travnika, vihar je potegnil planinsko zastavo raz širokokrajni klobuk negibni postavi na rame. S hrbtom obrnjen proti maloštevilnemu občinstvu, ki je zdržalo v neurju, je poslušal govornike vseh narodnosti prav tak, kot je bil vedno v življenju: le v goré zamaknjen, vzvišen nad dolinskim svetom in njegovim drobnim početjem.«
Nesmrtni Kugy, odet v bron, se je tako v duhu vrnil v naročje svoje Trente. Zasanjano pogleduje preko Soče in skromnih trentarskih domačij proti Jalovcu, prizorišču zimske avanture, ki se je po bliskovitem posegu pogumnega Jožeta Komaca – Pavra zanj končala srečno in mu podarila dolgo življenje. Sledimo njegovim preroškim mislim: »Vem, kdo sem tu. Vem, da v teh gorah in dolinah ne bom hitro umrl. Tod in tam bo moj spomin postal izročilo tistih, ki so me poznali, predajali ga bodo otrokom in otrok otrokom. Ko bo osebni in sporočeni spomin povsem zbledel, bo moje ime še plavalo čez ostenja kot pravljica …«
Naj ta pravljica traja večno!