Delo, Panorama - Simona Bandur: ... straniščna metlica, malo rabljena ...
Ogledali smo si, kako nastaja plezališče za športno plezanje Brnica pri Hrastniku –
Skalo bo treba še dodobra očistiti, nato predvidevajo, da bodo 
na njej opremili okoli 30 smeri srednjega težavnostnega razreda
Kokoši, ki so brskale po prsti, se niso prav nič menile za žvenket železja in brnenje vrtalnika. Brezbrižno so kljuvale naprej in se približevale skupini možakarjev, zbranih pod skalo. Z nje so visele vrvi, pod njo so bili razprostrti vsa mogoča plezalska in jamarska oprema in drugi pripomočki, s katerimi bodo v steno zvrtali luknje, vanje namestili svedrovce in naredili športni objekt v naravi. Trajalo bo najbrž nekaj let, je realno presodil Vili Guček iz Alpinističnega odseka Trbovlje in idejni vodja nastajajoče stene za športno plezanje Brnica pri Hrastniku, kajti skalo, zdaj še obloženo s krušečim se materialom, je treba dobro očistiti. Zato so poleg klasične opreme nujni pripomočki ščetka, najboljša je baje tista za stranišče, »malo rabljena«, metlica in kladivo. »Plezanje je le poslastica na koncu, prej je veliko dela.«
Na to pomembno podrobnost najbrž pozabijo številni navdušenci, ki so zlasti v zadnjih letih napolnili slovenska plezališča. Ne, svedrovci niso kar »zrasli« v steni, ampak se je nekdo najbrž pošteno namučil, da je opremil smer, po kateri se lahko vzpenjajo, in mnogi poleg tega še nečimrno bentijo, kakšna da je ocena, zakaj je sveder tam, in ne kje drugod, in podobno ... Tako nekako bi lahko parafrazirali besede Vilija Gučka, a pri tem ni prav nič pridigarski, saj pravi, da so šele plezalci tisti, zaradi katerih smer postane smer: »Najprej je navadna skala, potem projekt, šele ko jo nekdo prepleza, je smer. Plezalec je tisti, ki ji vdahne življenje ...«
In najlepši del se začne prav takrat, »ko so klini na pravih mestih in si nadeneš plezalke, vzameš vrečko z magnezijem in začneš plezati ...«, je že skoraj malo sanjavo dodal sogovornik. Načeloma čast, da jo prvi premaga, pripade tistemu, ki jo je tudi opremil s svedrovci. »A ker ima za sabo že kakšnih 400 opremljenih smeri (veliko od teh je na Hvaru, Braču in Pagu), mirno priznava, da jih je precej tudi »prodal za pir«, nekaj njegovih projektov (nepreplezana, zvrtana smer) pa ga še čaka. Na njegovo pobudo ali z njegovo pomočjo je nastala večina zasavskih plezališč. Med njimi so Renke, Čolnišče, Čerjan, Pod Reško planino, Zelenc pri Izlakah ...
Samotarsko delo
Vili Guček si je vsaj na videz brezoblično steno pri Hrastniku ogledal že pred časom, podobno kot ima ogledane še nekatere druge v tamkajšnjih krajih. Vseh seveda ne bo mogoče opremiti že zaradi lastniških razmerij in dovoljenj in tudi v tem primeru je nekaj časa trajalo, da so lahko začeli delati. Najprej je namreč treba dobiti soglasje lastnikov zemljišča, nato naravovarstveno presojo, hkrati pa se prijaviti na razpis pri Komisiji za športno plezanje (deluje v okviru Planinske zveze Slovenije), ki daje strokovno podporo in opremo za to dejavnost, kakor je papirnata pota opisal sogovornik, z njimi pa se je največ ukvarjal njegov kolega Zlatko Drnovšek, prav tako izurjeni plezalec. Tudi opremljevalci smeri morajo opraviti izpit, s katerim pridobijo licenco, toda takšnih, ki bi bili res aktivni, ni prav veliko. »Opremljanje smeri je bolj samotarsko početje.« Verjetno tudi za to proizvajalci vse mogoče športne opreme v njih še niso prepoznali potrošniškega potenciala. Tako pride še najbolj v poštev jamarska oprema, saj je veliko žimarjenja (pri nas se smeri praviloma opremljajo od zgoraj navzdol, kar pomeni, da gre plezalec najprej na vrh stene in pritrdi vrv), ali alpinistična, je razlagal medtem, ko je lezel v jamarski pas. Družbo sta mu delala Sebastjan Leskovšek, pravijo mu Moris, in Mitja Korošec. Prvi mladi navdušenec, nekoliko ležernega razpoloženja, drugi starejši kolega, prostovoljec, ki je ostal brez dela. »Tako se vsaj kaj dogaja ...« je dejal. Plezanja se pravzaprav šele zares loteva, a ima dobre mentorje, je zadovoljno dodal. V mestu, v katerem je industrija pustila neizbrisen pečat, je to vsekakor dobra zaposlitev in tudi Vili Guček se rad pohvali s čedalje večjo plezalsko druščino, ki se je zbrala v Zasavju.
Čeprav bo s plezališčem Brnica še veliko dela, bo – ko bo urejeno – zelo lepo, so zatrjevali opremljevalci, predvsem pa lahko dostopno, saj ga od ceste loči le nekaj deset metrov. Še do nedavnega so pod skalo, s katere zdaj visijo vrvi, bližnji prebivalci shranjevali vse mogoče, tudi zajcem in kokošim so tam uredili prebivališče. Kokoši še rade zaidejo pod steno, lope in z njimi, kot kaže, tudi zajce, so odstranili, ostalo pa je še nekaj krame, vsekakor ne prav značilne za plezališča, četudi šele nastajajoča. Beli tapecirani kuhinjski stoli, kosi pohištva, napol preperela vrata, zarjavelo orodje in druga navlaka so še čakali pod steno. Tudi s skalo bo še precej dela. »Stene, ki niso krušljive, so pri nas skoraj vse že opremljene in spremenjene v plezališča. Zato imamo s tistimi, ki še niso navrtane, zdaj precej več dela.« Prijel je za skalo, v roki mu je ostal okrušek. »Vse to bo treba stolči s kladivom. Verjetno bomo h kakšni delovni akciji povabili tudi gasilce, da nam bodo pomagali s curki vode.«
Kot je ocenil, bodo lahko opremili okoli 30 smeri srednjega težavnostnega razreda (pri nas je uveljavljena francoska lestvica – od 1 do 9a). Stal je pred začetkom z (vsaj na pogled) lepimi oprimki, nad njimi pa se je dvigoval previs. Za začetnike ravno ne bo ... »Ne, to bo kakšna 6 b/c,« je presodil, »bomo poskusili in videli. Sicer pa so ocene tako ali tako samo informacija, o tem se ni vredno prepirati.« Na drugi strani, kjer skale ni bilo treba čistiti, so že visele tri vrvi, jamarske, ki se ne raztezajo tako kot plezalne. Te bodo bistveno bolj prijazne do začetnikov, sta se strinjala Vili in Moris.
Ime po navdihu
Vili je prijel v roke vrtalnik in za pas zapel najpomembnejši pripomoček, relikvijo – že fino obrabljeno straniščno metlico; prostor je dobila ob krtači in kladivu, koščku brusnega papirja in nekakšni majhni motiki. Z njimi odstrani s stene vse, kar tako rekoč odpade z nje, sicer je strogo prepovedano kakor koli prirejati steno, da bi si olajšali poznejše vzpenjanje, je strogo poudaril Vili. Pripel se je na vrv in začel žimariti, dokler ni prišel do točke, o kateri je presodil, da bi bila pravšnja za nameščanje svedrovca. In začelo se je delo, kakršnega smo bolj vajeni med domačimi gradbenimi opravili, čeravno je skala veliko bolj trdovratna. A je kmalu nastala luknja, iz nje je spihal prah z (na prvi pogled) neznano napravo, o kateri se je izkazalo, da je navadna »pumpa«, le malce prirejena, nato je vbrizgal lepilo za gradbena dela (če uporablja opremljevalec lepljence) in na koncu vstavil svedrovec. Lepilo se suši od enega do treh dni, potem je sveder v steni tako rekoč za večno, je zatrdil Vili, viseč ob steni, in sklenil demonstracijo. To je bila šele prva luknja v smeri, in če bi se je zares lotil, bi jo lahko končal v enem dnevu, ker na tistem mestu skala ni bila zelo krušljiva. Sicer bodo za vsako smer potrebovali vsaj štiri do pet dni, je napovedal Moris.
Kako se bo imenovala, tokrat še nismo mogli izvedeti. Ravnali se bodo po navdihu tistega dne, je bilo vse, kar je povedal Moris. »Odvisno, katera punca bo takrat aktualna,« je namignil Vili. Smeri namreč velikokrat brez uporabe veliko domišljije razkrivajo, kako so se tisti, ki so jih prvi premagali, takrat počutili oziroma kaj jim je nemara hodilo po glavi. Recimo pri smeri z imenom 12 klopov in 2 detajla (7b, Čerjan), Vroča cimra (6b+, Čolnišče), Ja, mami, sej se bom uču (5b, Čolnišče) ali navsezadnje pri smeri Rock'n'roll, ki jo je ravno tako v Mišji peči s 7c/c+ ocenil prav Vili Guček. »Imena so lahko domiselna ... Problem je le, če opremiš veliko smeri, potem ti zmanjka idej,« se smeje Vili.
Kdaj je smer pripravljena, da se z njo spopadejo drugi plezalci? »Ko je res varna, ko so svedri na pravem mestu ...« je odgovoril Vili. To je resda tudi precej subjektivno, kajti plezalci so različni, se je strinjal, tudi sam je že kdaj ugotovil, da ga je kje polomil, in celo popravljal smer, brez omahovanja priznava. Po drugi strani pa se mu tudi zgodi, da dobi kdaj sporočilo, v katerem kdo sporoča, da je neka njegova smer prav posebej lepa, ali kje po naključju sliši, da jo kdo pohvali.
Otvoritev plezališča, skritega ob cesti, ki vodi iz Hrastnika proti Dolu, bo neznanega leta, a gotovo bo, so zatrjevali opremljevalci. Hitrost je pač odvisna od časa in ob lepih dnevih plezalci seveda raje plezajo, kakor delajo. Ali bodo na slavnostno odprtje povabljene tudi kokoši, pa nam še niso vedeli povedati, prav tako ne, ali jim bo pripadla čast, da se bo po njih imenovala kakšna smer.
Simona Bandur
Fotografije Voranc Vogel