Dnevnik: knjiga Vladimirja Habjana: Brezpotja.
Ko je pred desetletjem pri isti založbi izšla knjiga istega avtorja z naslovom Manj znane poti slovenskih gora, je naletela na izvrsten sprejem med zahtevnejšimi gorniki, ki hočejo kaj več kot zgolj ubirati pogosto preobljudene in označene poti, a hkrati (še) ne segajo po svetu, prihranjenem zgolj alpinističnim mojstrom, se je slišal tudi kak skromen pomislek, češ, ali je prav, da najbolj skrite in odmaknjene kotičke naših gora »odpiramo« množičnemu obisku. Dovolj hitro se je izkazalo, da so ti pomisleki odveč, saj so ti »skriti in odmaknjeni kotički« tudi po izidu prve knjige ostali takšni kot so bili vse čase, le opisov v vpisnih knjižicah v samotnih možicih na samotnih vrhovih je bilo več, na kakšni pozabljeni stezici pa se je dalo opaziti, da nanjo pogosteje stopi previdna noga tihega obiskovalca – in to so bile vse posledice, kar pomeni, da v svet, kjer le tišina šepeta, vstopajo ozaveščeni gorniki, ki dobro vedo, da tam nimajo kaj puščati, s seboj pa lahko odnašajo le spomine, spravljene v srcu (in fotografskem aparatu).Vse to in še več vzpodbudnih dognanj je Vladimirja Habjana napeljalo na odločitev, da ne bo pripravil zgolj ponatisa svoje uspešne knjige, ampak se je lotil dela na novo. Sam pravi, da je sprva načrtoval zgolj manjšo posodobitev z najnujnejšimi popravki, na koncu pa se je odločil za temeljito prenovo v skladu z današnjimi časi. Nastala je nova knjiga, nov vodnik, pri izboru pa se je osredotočil na najlepše brezpotne ture v naših gorah, nekaterim opisom, ki jih je na novo uvrstil iz stare knjige, pa je precej dopolnil, jih spremenil današnjemu času primerno in jim dodal še kakšen »sladkorček«, jih s tem podaljšal in napravil bolj vabljive, zanimivejše. Kar je bilo nekoč tabu, skrivnost, zdaj postaja ljuba znanka z znanjem in boljšim orodjem dobro opremljenim gornikom. S tem so Habjanova Brezpotja dosegla svoj temeljni namen. Nagovarjati, opozarjati, učiti.
Ture (50 jih je, spremljanih z odličnimi fotografijami) so razvrščene v tri poglavja, razpeta prek treh velikih gorovij: Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in Julijske Alpe. Opisane ture po težavnosti nekoliko presegajo tiste iz prve knjige, čeprav gre še vedno predvsem za podvige, ki so jim izkušeni gorniki kos tudi brez alpinističnih znanj, za tiste najzahtevnejše pa že avtor sam priporoča spremstvo gorskih vodnikov, kajti le tako se boste počutili varnega in boste lahko brezskrbno, svobodno uživali v raziskovanjih najlepših, neokrnjenih kotičkov naših že tako nadvse lepih gora.
Mitja Košir