Polet – Željko Kozinc: Vošca: Razgledna planina v Karavankah
Objavljeno: Polet, četrtek, 6. septembra 2007: Na svoji zemlji
Vošca: Razgledna planina v Karavankah.
Najlepši pogled na Julijce
Bolj ljubeznive in bolj darežljive gore zlahka ne boste našli v našem gorskem svetu, še celo ne v za hojo tako hvaležnih Karavankah. V dobri uri hoje vas bodo spremljale dišave macesnovine in najčistejši mir. Vošca vam vošči dobro voljo, sam pa upam, da bo na drugo nedeljo v septembru lepo vreme; po navadi je. Kakorkoli že, vreme bo. Tudi v slabem se splača riniti na Vošco, problem je v mokrem le spolzka pot. A saj se smučarji na Vošco podajajo tudi pozimi na enega svojih najlepših turnih smukov.
V suhem je to lahek gorski izlet, še posebno za tiste, ki se radi čim više pripeljejo z avtom. Ne bi vas nagovarjal, da se pod to goro peljete, če ne bi bila ta podkaravanška gozdna cesta tako zlodjevo mikavna in ne bi bila vožnja po njej že sama po sebi hvaležen izlet, še zlasti za slabotnejše in starejše planince. Malo pred mejnim prehodom Korensko sedlo se ta cesta ostro odcepi na desno, potem pa se 10 kilometrov prijetno zložno dviga pod vršace, vijugavo sledeč južnim karavanškim hrbtiščem in grapam. Podobna je sloviti panoramski cesti pod Olševo v Zgornji Savinjski dolini. Kadar se gozd razpre – in to se zgodi pogostokrat – se odpirajo globoki pogledi na Zgornjo Savsko dolino, še zlasti na Kranjsko goro. Na ogled je verjetno najlepša panorama Julijskih Alp z naših tal. Zajema zasuk od Mangarta, Jalovca, Mojstrovk, Prisanka, zlasti pa so pred nami v vsej veličasti, »iz oči v oči« postavljene gore Martuljkove skupine. Znamenita anekdota, po kateri so se zgornjesavski župniki prepirali, iz katere fare je najlepši pogled na Julijce – dovški župnik je trdil, da iz Vrat, kranjskogorski, da iz Pišnice, rateški pa, da iz Tamarja, na koncu pa so se strinjali, da je najlepši vendarle iz Gozda Martuljka – ima tu polno potrditev. Nikjer kakor iz Vošce niso Julijci in njihov diadem Martuljkova skupina na ogled tako lepo postavljeni, drug drugemu v oporo in blesk, razvrščeni kakor v stalno postavljeni izložbi, ki ne izgublja občudovalcev.
Pogled na Martuljkovo skupino. Foto: Željko Kozinc
Na Vošci še pasejo, vendar pastirskih stanov gori ni. Na vrhu so le razvaline, ki imajo skupaj z okoliškimi viharniki prav romantični videz. Od razvalin je na Martuljkovo skupino videti kakor z balkona na nekoliko višji balkon. Onkraj »ulice« – Zgornjesavske doline – se nič manj lepo ne vidi tudi Prisank, Mojstrovko, Jalovec, Ponce, Mangart in Zahodne Julijce. Če se zavrtiš na peti, je spodaj Korotan s svojimi zatišnimi dolinami, ki s svojimi ostrimi zatrepi in bistricami segajo planincu skoraj pod noge. »Nmav čez izaro« je videti v legende zapredeni Dobrač.
Če je komu hoje premalo, se lahko ob mejnih kamnih po obli planjavi spusti proti zahodu na Vošci podobno Tamarčo (1728 m). Lahko pa se obrne proti vzhodu na Blekovo planino (1629 m), vendar bo moral paziti na mejno smer, oziroma na poti, ki so jih utrli gozdarji, lovci in nekoč graničarji. Z Blekove planine se pot hitro spusti do ceste v dolini Železnica. Tu seveda ni tirov, niti postaje, pač pa je videti komaj kakšen ostanek rudne jame iz gorenjskih železarskih časov. Po zložnih starih pašnikih, od koder boste morda slišali petelina ali uzrli lisico, se lahko podate vkreber na sedlo med Trupejevim poldnevom (1931 m) in Belimi pečmi (1926 m). S sedla imate komaj četrt urice na prvi ali drugi vrh; na Trupejevo poldne zavijete na levo. Na ostrem vrhu stoji križ z vpisno knjigo. Zaslutili boste, da je s severa to »poldne«, ta skalnata, prepadna gora, po kateri koroški kmet Trupej še danes meri čas, kar hud gorski plot med državama.
Besedilo in foto Željko Kozinc