Večer: Pozimi v gore predvsem varno / »Pot je treba vselej skrbno načrtovati« / Brez opreme nikamor
Pozimi v gore predvsem varno
Večer, Narava, gore: Na zimske ture se je treba temeljito pripraviti, saj so razmere precej zahtevnejše od poletnih. Potrebujemo tudi več opreme in znanja.
Obiski gora pozimi so precej drugačni kakor poletno gorništvo. Ne gre samo za drugačne razmere in opremo, ki jo potrebujemo, ampak tudi za zahtevnejšo pripravo na ture. Večina gorniških postojank je zaprtih, kar pomeni, da si je treba ture organizirati precej drugače. Če upoštevamo, da so dnevi precej krajši, na turah pa se lahko srečujemo tudi z nekoliko drugačnimi nevarnosti, kot so tiste poleti, vsekakor velja, da so zimske ture na splošno zahtevnejše od poletnih, zato se moramo nanje pripraviti, saj je to ključno za varno izvedbo ture.
Nekaj koč je odprtih
Oblačil in gorniške opreme je več kot poleti, kar pomeni, da smo bolj otovorjeni in počasnejši. Za daljše ture potrebujemo več hrane, saj so gorniške postojanke zaprte, nahrbtniki pa težji. Za večdnevne ture je treba vzeti še opremo za prenočevanje (spalna vreča, bivak, tudi kakšen kuhalnik, posoda ...), preveriti, kje so zimske sobe in bivaki in ali so ti sploh odprti. V našem alpskem svetu je kar nekaj bivakov, kjer lahko najdemo zavetje. Nekaj planinskih koč ima pozimi odprte zimske sobe. V zadnjem času je sicer praksa, da nekatere koče ob lepih vikendih in ugodnih razmerah odprejo, zato se je o tem treba natančno pozanimati pred odhodom na turo. Vse podatke najdemo po internetu: vremensko napoved, podatke o razmerah in opozorila pred različnimi nevarnostmi, kot so plazovi, močnejša sneženja, hud mraz, močan veter in podobno. Vsekakor velja prebrati tudi forume, kjer ljudje poročajo o razmerah na terenu in opisujejo ture. Tako bomo preprečili, da bi nas kakšna stvar neprijetno presenetila.
Primerno izbrati gorske cilje
Vsekakor pa so ključni naše znanje, izkušnje in primerna oprema. Nikar ne poenostavljajmo in podcenjujmo razmer na turah, to se nam lahko hitro maščuje. Ko je nekoč mimo mene v Turskem žlebu pridrsel možakar, ki je imel dereze v nahrbtniku namesto na nogah, kar nisem mogel verjeti takšni lahkomiselnosti, saj bi se lahko 300-metrski zdrs končal slabo zanj kot tudi za koga od vzpenjajočih se. Na srečo je dobil le nekaj prask in bil malo prestrašen, zato upam, da je bila to dobra šola zanj. Pozimi v visokogorje ne spadajo nadomestki pravih derez, ko so štiri- in šestzobe derezice, temveč kar običajne deset- ali dvanajstzobe, ki so namenjene hoji in plezanju v snegu in ledu. Pogosto je opaziti, da gorniki ob vzponih nadenejo dereze na noge, v rokah pa imajo še vedno pohodne palice. Cepin na nahrbtniku nam nikakor ne bo v pomoč, če bomo morebiti na kakšnem pobočju zdrsnili. Bistvo je, da se sploh ne bomo ustavili, če zdrsa na snežnem pobočju ne bomo zaustavili v prvih petih metrih.
Za zimske obiske gora so ključni naše znanje, izkušnje, predvsem pa primerna oprema.
(Boris Strmšek)
Varovanje z vrvjo na zahtevnejših delih je pri pohodnikih oziroma planincih redkost. Nekaj let nazaj sem pozimi peljal skupino na vrh Triglava. Bili smo privezani in vsi brezhibno opremljeni. Pod Malim Triglavom smo dohiteli možakarja, ki je bil sam, brez čelade, in ni vedel, ne kako naprej ne kako nazaj. Želel se nam je pridružiti. Vprašal sem ga, ali ima telefon. Na njegovo začudenje sem mu pojasnil, da naj pokliče gorsko reševalno službo, saj ne morem tvegati, da ga priključim k svoji skupini, ker odgovarjam zanjo, njega pa ne poznam in ne želim, da nas spravlja v nevarnost. Skratka, zavedati se moramo, kakšne so naše zmožnosti, in si temu primerno izbirati gorske cilje. Če pa so naše želje prevelike, najemimo vodnika ali se udeležimo gorniškega tečaja, kjer bomo usvojili potrebno znanje. Naj nas v gorah vedno vodi misel, da bodo naši razgledi zagotovo lepši na varnih turah.
Boris Strmšek
»Pot je treba vselej načrtovati«
Večer, Narava, gore: Pozimi v gore naj ne bi nikoli zahajali sami, opozarja Franc Kadiš, vodja odbora za usposabljanje in preventivo pri Planinski zvezi Slovenije.
Obiskovalci gora bi morali biti pozimi v gorah pazljivi in pozorni na več stvari. Ne sme jih zavesti, da po gozdu nekako še lahko določijo smer poti z markacijami na drevesih, saj na odprtem že tanjša snežna plast te prekrije in zabriše pot. Pripravljeni morajo biti tudi na nizke temperature, krajši dan, zaprte planinske koče, manjše število ljudi v gorah, nevarnost proženja snežnih plazov in možnost zdrsa, poudari Franc Kadiš. Ne gre se zanašati na kline in jeklenice, saj so lahko skrite pod snegom ali prekrite z ledom.
"Oprema naj bo takšna, kot je za obisk gora v letnih, kopnih razmerah, potrebni pa so še dobri zimski pohodniški čevlji, gamaše za zaščito pred vdorom snega v čevlje, kakovostna osebna zaščitna obleka pred vetrom, mrazom in mokroto, ki naj bo obenem dobro termoizolativna.
Vsa oprema nam nič ne koristi, še več, lahko je tudi nevarna, če je ne znamo uporabljati. Zato je tudi tu zelo pomembno znanje - učenje in obnavljanje naučenega v praksi." Planincem in drugim ljubiteljem gora, ki niso vešči gibanja v planinah v zimskih razmerah in nimajo dovolj lastnih izkušenj, sogovornik priporoča, da se vključijo v planinska društva ter se odpravijo v gore v organiziranih skupinah in pod vodstvom vodnika PZS. "Poti v gore je treba vselej načrtovati in upoštevajte postopnost (od lažjih k težjim, od krajših k daljšim), cilj oziroma pot in vrh pa si je zaželeno izbrati glede na planinsko znanje. Velja pravilo, da se pozimi nikoli ne podajajmo na poti in vrhove, če jih nismo dodobra spoznali že v kopnih razmerah, saj je pozimi pokrajina spremenjena, prekrita s snežno odejo."
Pozimi v gore naj ne bi nikoli zahajali sami, poudari Kadiš, "ali pa moramo o poti in načrtih obvestiti vsaj domače". Pred pričetkom zimske sezone je zelo dobro, če vadimo hojo z derezami, pravilno uporabo cepina in zaustavljanje s cepinom na pobočju z varnim iztekom. "Ko so na nogah dereze, sodi v roke cepin, saj je od nesreč v gorah največ zdrsov ter padcev."
Nevarnost snežnega plazu je zelo resna: 52 odstotkov ljudi, ki jih zasuje snežni plaz, umre, še preden jih uspejo rešit. (Boris Strmšek)
Preden se odpravimo v gore, obvezno spremljajmo vremensko napoved ter se pozanimajmo o nevarnosti proženja snežnih plazov. "Razmere so lahko na izhodišču drugačne," opozarja sogovornik. "Ne zaupajmo slepo gazi, ki je pred nami, ampak sami spremljajmo in ocenjujmo, ali se gibljemo po varnem območju. Vedno imejmo v mislih, da smo na vrhu šele na polovici poti, saj je cilj vsakega planinca varno priti domov."
Gabrijel Toplak
Brez opreme nikamor
Večer, Narava, gore: Kaj vse je treba vzeti s seboj, če se v zimskih mesecih odpravimo v gore.
Na zimske ture poleg običajne opreme obvezno vzamemo cepin, dereze, čelno svetilko, zaščitna očala, zaščitno kremo, zelo se priporoča tudi čelada. Ob tem ne pozabimo na tako imenovani plazovni trojček - plazovna žolna, plazovna sonda in snežna lopata, ki je v nekaterih alpskih deželah že obvezna zimska oprema. Na vse ture sodijo tudi pripomočki za orientacijo - karta, kompas in višinomer, kar pa lahko nadomestimo z GPS-napravo, katere pomanjkljivost so baterije, saj se hitro iztrošijo. Zato so še vedno klasični orientacijski pripomočki zelo priporočljivi.
Čelada ščiti zoper poškodbe glave zaradi padcev, zdrsov, padajočega kamenja, morebitnih trkov v snežnem plazu ter včasih posrednega udara strele. Zato je njeno mesto na plezalčevi glavi. Če jo nosimo pravilno, bo ohranila življenje, nemalokrat bo preprečila hudo, včasih pa ublažila najhujše.
Čelna svetilka naj bo kakovostna, nosite jo na glavi s priloženim elastičnim trakom ali pa jo privijete na čelado. Pomembno je, da odlično prenaša vse vremenske razmere in zagotavlja različne stopnje svetilnosti.
Cepini - pozimi uporabljamo alpinistične cepine, ki so namenjeni lednemu plezanju in plezanju po zahtevnejših zimskih smereh v gorah. Cepin v roki nas ne bo rešil, če se predhodno nismo naučili z njim zaustaviti zdrsa.
Čevlji in dereze - izberemo tehnični model čevljev za gorništvo. Uporabljamo jih za plezalne vzpone, daljše zimske pohode ali poletne ledeniške ture. Na čevlje nataknemo dereze.
Plazovna žolna je z električno energijo napajana sprejemno-oddajna naprava. V normalnih razmerah služi kot oddajnik - vir elektromagnetnih valov določene frekvence - in s tem določa položaj imetnika. Ob potrebi pa lahko to isto napravo s preklopom spremenimo v sprejemnik (detektor) in z njim iščemo in lociramo zasutega s podobno napravo.
Plazovna sonda - z njo natančno določimo mesto zasutja. Lopata je potrebna za izdelavo zimskih bivakov in odkopavanje zasutega pod plazom.
Sanja Verovnik