Večer: Cepin je podaljšek roke / Do vrha z zadnjimi atomi moči / "Do planinstva je zakonodaja neživljenjska"
Cepin je podaljšek roke
Najbolj poznano orodje za zimske ture je zagotovo cepin. Prve so izdelali v prvi polovici 19. stoletja, sedaj pa v vseh mogočih modernih oblikah spremljajo vse, ki se podajo v gore pozimi.
Skupina gornikov se počasi vzpenja navkreber po zasneženih pobočjih gore, katere vrh je nekje pod modrim nebom. Korak v stopinje v gazi, ki so jo utrli prvi v skupini, telo se nasloni na koničasti cepin, ki ga stiska roka - in naslednji korak. Gaz višje proti vrhu ni več globoka, snežna podlaga je vse trša in sneg se ne udira več. Nenadoma pa vzklik presenečenja, vsi se ozrejo in ugledajo zadnja dva v skupini, kako zdrsita po pobočju. Predzadnji je zdrsnil, zataknil se je z derezo za gamaše, in podrl še tistega za sabo, oba pa sta zdrsela po gladkem zasneženem pobočju, ki se je končalo daleč spodaj. Toda gornika sta se obrnila na trebuh, dvignila čevlje z derezami, cepine prijela z obema rokama, jih potisnila v snežno podlago ter hitro zavrla in se ustavila. Nato sta s čevlji in derezami še utrdila svoj položaj in počasi vstala, se otresla snega, pomahala ostalim, ki so zaskrbljeno gledali njun padec, in se počasi povzpela proti njim. Padec bi se zagotovo končal tragično, če ne bi imela cepinov in jih ne bi znala pravilno uporabiti.
Na noge dereze, v roke cepin
To je le eden od scenarijev, ki se pogosto zgodi med zimskimi vzponi. Ta je imel srečni konec. Vsekakor pa je takšen konec lahko le ob primerni opremljenosti in znanju oziroma izkušnjah. Pogosto lahko vidimo pozimi v gorah ljudi, ki hodijo z derezami, obenem pa imajo v rokah pohodne palice. Če je naklonina le malo večja in sneg trši, se ob padcu oziroma zdrsu ne bomo zaustavili. Eno od pravil pravi: ko si nataknemo dereze, vzamemo v roke cepin. Sedaj govorimo predvsem o pohodnih cepinih oziroma cepinih za pristope in lažje plezanje, plezalne cepine, s katerimi se odpravljamo v strmi led in celo skalo, bomo obdelali kdaj drugič.
Vsekakor naj velja, da naj nas cepin, kakršenkoli že je, spremlja na vsaki turi v zasnežene gore. Z njim si lahko olajšamo hojo, ker nam služi kot opora, lahko si skopljemo stopničke za napredovanje ali počitek, z njim lahko plezamo, otresamo sneg, ki se nam prime na čevlje ali dereze, lahko nam služi kot sidrišče v snegu in še kaj. Cepin držimo vselej v roki, s katero smo spretnejši (na primer desničarji v desni), in ga med turo ne dajemo iz roke v roko. Z "nerodnejšo" roko se bomo zelo težko ustavili, če zdrsnemo, poleg tega lahko zdrsnemo med menjavanjem cepina, takrat nam tudi grozi, da ga bomo izgubili. Nikar se ne zgledujmo po vodnikih, ki včasih menjavajo cepine in jih nimajo pritrjenih z zanko; ti morajo ob vodenju na vrvi uporabljati drugačno tehniko.
Držimo ga za glavo
Cepin imejmo vedno pritrjen na roko z zapestno zanko, držimo pa ga za glavo, kjer je na eni strani okel cepina, na drugi strani pa lopatka. Vselej je cepin obrnjen tako, da je okel cepina v nasprotni smeri našega gibanja, se pravi, da je obrnjen nazaj. To velja za hojo, pri plezanju je zadeva nekoliko drugačna. Zavedajmo se, da moramo zdrs zaustaviti v prvih nekaj metrih, sicer se nam lahko zgodi, da se sploh ne bomo zaustavili. Zato moramo cepin ves čas hoje pravilno držati in predvsem obvladati tehniko zaustavljanja, kar bomo osvojili na gorniških tečajih.
Pohodniški cepini naj bodo dolgi od 55 do 65 centimetrov, odvisno od naše višine. Glava cepina z oklom in lopatko naj bo jeklena, prav tako tudi konica na koncu ratišča oziroma ročaja. Po možnosti naj bo na konici in glavi tudi luknja, v katero lahko vpnemo vponko ali skozi potegnemo vrvico. Čeprav imajo klasični pohodni cepini raven ročaj, vse več proizvajalcev izdeluje že nekoliko ukrivljene, ki omogočajo večstransko uporabo; takšni cepini so primerni tudi za zahtevnejše vzpone.
Zahtevnejši gorniki se bodo vsekakor odločili za tovrstne modele. Takšni so na primer modeli proizvajalcev Black Diamond - Venom, Petzl - Summit, Grivel - Air Tech Evolution, Stubai - Hornet, Salewa - Eagle Steel in Camp - Alpax Special. Zadnji ima tudi inovativno izdelan ročaj, kjer je shranjen poseben naslon za roko, ki ga lahko uporabimo pri težjih vzponih. Vsi omenjeni proizvajalci imajo tudi vrsto klasičnih modelov, ki so primerni za manj zahtevne uporabnike, posebna vrsta cepinov pa so še izredno lahki modeli, ki se uporabljajo za turno smuko. Tako imenovani ultra lahki cepini niso primerni za zahtevnejše plezanje.
Boris Strmšek
Do vrha z zadnjimi atomi moči
Na planince prežijo predvsem nevarnosti zdrsa in snežnega plazu, največ nesreč v gorah pa se zgodi med eno in tretjo uro popoldne.
Vzpon na zasnežene gore je lahko tvegan, vendar pozimi še zdaleč niso nedostopne. Od gornika zahtevajo le več izkušenj in znanja, saj pozimi na planince prežijo predvsem nevarnosti zdrsa in snežnega plazu. Iz statistike Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) je razbrati, da se največ nesreč v gorah zgodi med eno in tretjo uro popoldne, torej v glavnem pri sestopu, temeljna vzroka pa sta fizična in psihična nepripravljenost in utrujenost po vzponu. Vse to se lahko zgodi predvsem zaradi napačnega razmišljanja.
Pri sestopu največ obremenitev
Predsednik Komisije za informiranje in analize pri GRZS Jani Bele je razložil, da mnogi porabijo za doseg vrha zadnje atome moči, misleč, dol bo šlo pa lažje. "Pri sestopu so mišice znatno bolj obremenjene kot pri vzponu, temu se pridruži še utrujenost zaradi vzpona in korak postane negotov, noga klecne in kaj hitro lahko sledi zdrs. Sestop po navadi poteka hitreje, kar zahteva znatno hitrejše odločanje, kam bomo stopili, kje se bomo prijeli ... Pri izbiri ciljev je pomembno, da se odpravimo tja, čemur smo fizično in psihično dorasli, zato upoštevajmo načelo postopnosti, od lahkih, krajših do težjih in daljših vzponov," pojasni Bele in poudari, da se vzpon začne v dolini, zato pred tem tudi malo kondicijskega treninga ne bo škodilo. A enodnevno daljšo turo raje razpotegnimo v dvodnevno s prenočitvijo v planinski koči, zaključi Bele.
Temeljna vzroka za nesreče sta fizična in psihična nepripravljenost ter
utrujenost po vzponu. (Dušan Polajnar)
V gore zaželeno v skupini
Igor Potočnik, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije, pa pravi, da je letošnja zima doslej minila brez večjih posebnosti, nesreče v gorah se dogajajo namreč predvsem zaradi dveh vzrokov, ki sta povezana snegom ali ledom. Izstopajo nesreče zaradi plazov, zdrsi na poledenelem terenu.
"Če gremo v gore sami, moramo že doma misliti na možnost, da ob nesreči ne bomo mogli obvestiti ali poklicati nikogar. Zato se raje v gore, še posebno pozimi, odpravimo v skupini, saj je ob nesreči pomembno, da kdo iz skupine obvlada vsaj osnove o zagotavljanju pomoči. V skupini je zaželena tudi razsodnost, kar pomeni, da so ravnanja in odločitve usmerjeni v zaščito ponesrečenega in drugih pred nadaljnjimi nevarnostmi, kot so v zimskem času plazovi, zdrsi in mraz. Ker bomo čakali kar nekaj časa, da bodo do nas prišli gorski reševalci, ki smo jih obvestili o nesreči s klicem na številko 112, v tem času ponesrečenemu zagotovimo pomoč z opremo in pripomočki, ki jih imamo s seboj. Pri sporočanju obvestila o nesreči na številko 112 pa je treba navesti, kdo kliče, kaj se je zgodilo, kje in kdaj, koliko je ponesrečencev, kakšne so poškodbe in kakšne so okoliščine na kraju nesreče (sneg, led, plazovi,vremenske razmere)," pojasnjuje Potočnik. Zaključil je, da klicatelja običajno operater poveže z vodjo reševalne akcije ali kar z zdravnikom, ki ga povprašata o podrobnostih situacije in mu tudi svetujeta, kaj narediti, dokler reševalcev ni na kraj nesreče.
Gabrijel Toplak
"Do planinstva je zakonodaja neživljenjska"
Planinska organizacija sedaj deluje že v četrtem družbenem sistemu, pa smo še vedno ena izmed največjih, najbolj prepoznavnih in najbolj razširjenih nevladnih organizacij v Sloveniji, poudari Bojan Rotovnik. "Za ta uspeh je zagotovo zaslužno prostovoljstvo, ki je znotraj organizacije močno razvito, poleg tega pa je tudi eden izmed temeljev delovanja naše organizacije. Smo skromni in načrtovanje temeljimo predvsem na lastnih zmožnostih. Vseeno pa za izvedbo široke palete aktivnosti potrebujemo določena finančna sredstva, ki jih pridobivamo tudi iz javnih sredstev. Ob tem bi od države pričakovali večje razumevanje za specifičnost planinstva, saj se to ne more neposredno primerjati z aktivnostmi, ki potekajo v urbanem okolju."
Obvezna sestavina programa dela planinske organizacije so tudi mnogi programi in projekti, ki so širše družbeno koristni, poudari predsednik PZS. "Naj navedem nekaj primerov: vzdrževanje okoli 9000 km planinskih poti, skrb za mrežo 176 planinskih koč, zavetišč in bivakov, številne aktivnosti za otroke in mladine, ki jih izvajamo tako v društvih kot tudi v okviru šolskega sistema, varstvo gorske narave, preventivno delovanje na področju varnosti v gorah in še bi lahko naštevali. Tudi zaradi velike količine opravljenega dela v javno korist od države pričakujemo, da v zakonodaji primerneje opredeli izvajanje planinskih aktivnosti, saj je na mnogih področjih zakonodaja do planinstva zelo neživljenjska. Naj omenim le to, da planinci z bogatim programom dela ter z razvejano mrežo planinskih poti in planinskih koč veliko pripomoremo k uspešnosti slovenskega turizma, a nam tega država noče priznati niti s tem, da bi v zakonu o spodbujanju turizma navedla, da se lahko del sredstev od turistične takse nameni tudi za vzdrževanje planinskih poti. To, da planinske poti vzdržujemo na popolnoma prostovoljni osnovi in da nam to nalaga tudi zakon o planinskih poteh, državne uradnike nikakor ne prepriča." (bs)