Časopis Tržičan - september 2011: ... v izbranih pesmih tržiških avtorjev ...
Planinsko obarvana številka
Jožica Koder: Tržiški pesniki, ki so svoje pesmi posvetili domačim goram in planinam, niso bili le občudovalci lepot našega planinskega in gorskega sveta, ampak povečini tudi aktivni člani Planinskega društva Tržič; bili so med načelniki odsekov, markacisti, oskrbniki. Planine in gore so jim pomenile in jim pomenijo življenje, zanje so žrtvovali ves svoj prosti čas. Svojo ljubezen in spoštovanje do narave, do gora, skalnih sten in cvetočih planin spomladi, svoje izkušnje z njimi so izpovedali v planinski pesmi. V gorah so znali opaziti drobne lepote; planiko na samem, avrikelj in rododendron, sinje višave, strme skale in bele plazove ... Njih ljubezen do gora se v pesmi prepleta z ljubeznijo do rodnega kraja, do domovine, do dekleta in do prijateljev.
Tržiške planinske pesmi so izredno melodične, v njih je čutiti ljudski melos, zato je veliko uglasbenih. Slišimo jih na koncertih različnih pevskih zborov. Naslovi pesmi so pogosto ime gore ali planine v tržiški okolici; Storžič, Zelenica. Dobrča, Kriška gora, Kofce, Kal.
Ob stoletnici objavljamo izbrane pesmi več avtorjev, ki so vsak na svoj način izpovedali lepoto in ljubezen do gorskega sveta. Živele bodo kot spomin na čase, ko so tržiški planinci s svojim zgledom, s trdim delom v mladih vzgajali pravi odnos do narave, spoštovanje do sočloveka, negovali prijateljstvo. In kar je zelo pomembno, narodno zavest. Bili so vzgojitelji mladih na poti zorenja.
Marjan Perko je nekoč zapisal: ”V planinstvu sicer ni športnega tekmovanja. Je pa veliko notranjih doživetij, prijateljstva, pri premagovanju težav v stenah pa izredno močno tovarištvo. Vse navdušenje, lepo doživetje v gorah sem izpovedal v pesmi.”
”Kot planinec, gorski stražar, markacist in žičničar sem naš gorski svet po svoje doživljal. Si lahko predstavljate prijetnejše srečanje po dolgi poti, ko vas avrikelj iz svoje razpoke v skali pozdravlja? Nežen cvet mi je kar sam dal idejo za pesem o njem.” Heli Zech
”Najbolj me je očarala lepa Begunjščica; še posebno, kadar jo je pobelil prvi sneg in obsijalo jutranje sonce. Začel sem hoditi v hribe. Ko sem odkrival lepoto gora, se mi je porodila misel, da bi poizkusil to lepoto opisati. Tako je nastala prva pesem.” Mato Mežek
”Ko je leta 1974 stara koča na Dobrči pogorela, smo se tržiški planinci takoj lotili del za novo. Pesem oziroma posamezne kitice sem ‘poštudiral’ ponavadi ob vrnitvi z dela, tako je nastala Dobrča. Nesel sem jo k Franciju Šarabonu, napisal ji je melodijo.” Vili Perko
Za vas smo v uredništvu izbrali nekaj pesmi iz bogate zbirke, ob priložnosti pa bomo nadaljevali z objavo ostalih.
Res lep je ta tržiški kot,
z vseh strani z gorami obdan,
le od juga odpira se ravan,
na vzhodu Storžič nas pozdravlja.
Vili Perko
Storžič
Kamnita gora je Storžič,
ko sega gor v nebo,
njeno kamnito okolje
je lepo za oko.
Tam med ruševjem vidiš,
kar ti oko poželi.
Pisano cvetje, gamse, kamenje,
krokarjev črnih peruti šumenje.
Kadar zavije v megle se goste,
takrat ne hodi k njemu v goste!
Ko pa v soncu žarečega kamenja,
takrat planinci so drugega mnenja.
Pred kočo veseli planinci sede,
gledajo Storžič, se vesele.
Uživajo zrak in lepoto gora,
kakršno naša narava jim da.
Janko Januš
Pesem o Storžiču
Lepa je bela gora,
a težka pot do nje.
Srce si zaželelo,
da nanjo se povzpne.
Prepadi zasneženi,
v dolini tihi mir,
ljubezen do gore
zmagovalka vseh ovir.
Stopinja za stopinjo
z vrha tja navzdol,
ledeno to pogorje
saj človek
ti si nor.
Če sonca ni v steni,
prevzame te nemir
in čakaš na rešitev,
ko pneš se prek ovir.
Janez Perko
Oj Storžič je naše kraljestvo
Oj, Storžič je naše kraljestvo, domovina,
v soncu žariš, kakor biser, planina.
Videl sem enkrat ta kraj,
želim si ga večno nazaj, planinski raj.
Ljubezen žrtvujem za tebe, domovina.
Srce te pozabit’ ne more, planina.
Kdor videl je enkrat ta kraj,
želi si ga večno nazaj, planinski raj.
Marjan Perko
Kofce
Ko odpravim se v planino,
jutro v soncu se budi
in zapuščam dom, dolino,
ki še sanja, sladko spi.
Premagujem vse strmine,
v srcu mi zastane dih,
se zagledam tja v pečine,
miren kraj, prelep in tih.
Oj, planina, ti prostrana,
Kofce, naš gorenjski raj,
s cvetjem vsa si posejana,
ko prihaja mesec maj.
Tudi ko te sneg pokrije,
vsa v zarji zažariš,
svetlo sonce te obsije,
v kristalih zablestiš.
Venec te vrhov obkroža,
z njih razgled je res krasan,
po Koroški, tja do Roža
in pa na gorenjsko stran.
Ko še lepša je narava,
čudoviti gorski svet,
Kofce, ti planina prava,
gori rad se vračam spet.
Mato Mežek
Kofce ...
Na obronkih vse Košute
planine tam še obstoje,
pa med njimi prav gotovo
Kofce res najlepša je.
Po deželi daleč znana,
da boš tu lepo sprejet,
kjer se celi srčna rana,
objame te planinski svet.
Če te dolina je žalila
in kalila srčni mir,
planina ti ga bo vrnila
ter odkrila sreče vir.
Zdi se kakor dobra mati,
ki objame te močno,
torej prido gor na Kofce,
v duši ti bo spet lepo!
Heli Zech
Zelenica
Visoke planine strme skale,
snežni plazovi in gamsje steze,
to Zelenica je, gorski naš raj,
opevam jo v pesmi sedaj.
Sonce že vzhaja izza strmih vrhov,
gamsi hitijo prek snežnih plazov,
lovec s pogledom jim skrbnim sledi,
od sreče srce mu vzdrhti.
Zre kozoroge ob vznožju planin,
vetrc pihlja preko gorskih strmin,
sonce poljublja snežni kristal,
studenček curlja preko skal.
Gleda mlad lovec lepoto gore,
v skalah planike cvet nežen uzre,
nič ne bom streljal
cvet bom ubral,
ga deklici svoji bom dal.
Dorca Kralj
Dobrča
Oj, Dobrča krasna,
soseda gorenjskih planin.
V vencu gora si nam jasna
lepota gorenjskih davnin.
Kot tepih zelenih pomladi
na tisoče rožic cveti.
Lepot in užitka nam nudiš,
res krasna si, Dobrča ti.
S tvojega vrha razgled je pa tak,
da težko je reči, kje je enak.
Ko gledaš na Storžič, Triglav in Bled,
morda bi to vedel le redek vseved.
Poti nate gosto so speljane,
ki vodijo nas na en sam cilj.
Da na tvoje bi prišel poljane,
gotovo vsak srečen bi bil.
Zvečer, ko se spusti mrak na goro,
nešteto se luči v dolini prižge.
Narava prelepa pokoja želi,
saj biser Gorenjske si, Dobrča, ti.
Vili Perko
Kriška gora
Se v hribih dani in narava prebuja,
sonce že sveti čez sinje nebo,
prijazna se koča planinska ponuja
in vabi v goste na Kriško goro.
V Kamniških Alpah si ti lepotica,
Storžič mogočen nad tabo bedi
in Tolstemu vrhu si zvesta družica,
saj lepše od tebe tu gore res ni.
Naj pesem slovenska v gorovju odmeva,
daleč čez gozd, prek cvetočih planin,
saj Kriško goro vsem razodeva,
ki zrejo nanjo le z nizkih ravnin.
Zasenčim oči si z roko prek čela,
v dalji se nudi mi krasen razgled,
saj to čudovita je moja dežela,
v srcu nemirnem je čar razodet.
Mato Mežek
V gorah
Gore so v soncu vse zlate,
kot bi kamni vsi žareli,
kot svila so v gorah trate,
na nji pa žametni cvetovi beli.
Na bele te cvetove seda
čebela drobna, in metulj,
narava sveta se zaveda,
da prijateljstvo največji je dragulj.
Na vse to stvarstvo oko mi gleda,
občudujem jaz prav vse stvari,
srce moje se zaveda,
da prijateljstvo iskreno res živi!
Janez Slapar - Temšakov
Je sonce luč prižgalo na vrhove.
Ponesi gor v gore darove:
srce in misli, pesem in veselje
in izpolnjene so ti vse želje.
Janez Slapar - Temšakov