Delo - Anita Čebular: Boč in Donačka gora privlačita pohodnike in ljubitelje domače hrane
Delo, četrtek, 16. avgusta 2007
TRIP
Boč in Donačka gora privlačita pohodnike in ljubitelje domače hrane
Navkreber zaradi tradicije, domače hrane in še česa
Na Boču so najzanimivejši kraški pojavi, gozdni rezervati ter pestrost živalskih in rastlinskih vrst - Na Donački gori je edini bukov pragozd pri nas
Ločena od verige Karavank se na vzhodu Slovenije dvigata Donačka gora in Boč. Vsak ima svojo zgodbo, del katere se skriva tudi v krajih med njima, koder vodi planinska pot, ki povezuje oba hriba. O gori bi zaradi višine pod tisoč metri težko govorili, čeprav boste na poti proti njunima vrhovoma uzrli prave skalnate gmote, urejene plezalne stene ter tu in tam še kakšno jeklenko. Oba vršaca pa sta primerna za tiste z malo ali veliko kondicije, še bolj pa za ljubitelje domače hrane, saj se v domovih pod njima vsak dan pripravlja kaj za na žlico.
Proti planinskemu domu na Boču se odpravim kar z avtom, saj bo že pot do vrha zame dovolj velik zalogaj. Saj veste, Boč je geološko in geografsko del Karavank, ki pa niso za neizkušene planince. Tisti resnejši radi uporabijo vlak, s katerim se pripeljejo v Poljčane in nato pešačijo proti vrhu. Katero pot ubrati? Najbolje je povprašati kar domačine pod Bočem, če se že doma niste opremili z vodnikom.
Sicer so poti na Boč (979 m) dobro označene, saj zanje skrbijo kar tri planinska društva. »Ljudje prihajajo sem zaradi tradicije. Boč je pač Boč,« pravi Janko Kovačič, predsednik PD Poljčane. Doda še, da je v zadnjih letih čedalje opaznejše širjenje rekreacije, saj kolesarji in pohodniki na Bočko raven prihajajo tudi v delovnih dneh.
Planinske poti, ki so označene kot učne, pohodnikom omogočijo, da se dobro seznanjajo tudi z naravo. Pred meseci so pod Bočem uredili še informacijski center, kjer si lahko, če se prej napoveste, ogledate multivizijo o Boču in njegovih lepotah.
Več o Boču na
boc.si ali po tel. (03) 581 44 14, o Donački gori pa na
rogatec.net ali na (03) 810 72 86.
Od planinskega doma, iz katerega se je med mojim obiskom širil prijeten vonj po gobovi juhi in žgancih, je do vrha Boča še slabo uro hoda. Za lepši razgled se lahko povzpnete na stolp, ki ga ravno zdaj prenavljajo, tako da bo 2. septembra odprtje prenovljenega razgledi-šča. Prespite lahko v eni od 60 postelj, ki jih imajo na razpolago v domu. Prenočišča so na Bočki ravni na voljo tudi v novem planinskem domu Velikonočnica, kjer vam ob nedeljah postrežejo še s pijačo.
Kras in legende
Med živalskimi vrstami prevladujejo divji prašiči, srnjad in neav-tohtoni mufloni, ki so iz naravnega habitata že izrinili gamsa, med manjšimi pa 65 vrst hroščev in 82 vrst metuljev.
Med rastlinami pa je na prvem mestu velikonočnica. Na Boču je namreč eno od dveh slovenskih rastišč kosmatinke, ki svoje popke odpre v aprilu. S floro bogate so tudi Galke, ki jih prečimo ob vzponu iz Gabernika. So nekakšen kras v malem, saj tu najdemo veliko vrst, ki sicer uspevajo na Krasu, predvsem črni in rdeči bor.
A to ni edino kraško območje na tem predelu. Lepši primerek je kraška jama Balunjača. V njej naj bi bil po legendi še vedno skrit zaklad, ki ga je naropala razbojnica Špelca s svojimi pajdaši. A to ni edina legenda; po drugi naj bi bili tukaj tudi Celjski grofje s pozidavo cerkve sv. Miklavža. Zgodba pravi, da naj bi se eden od Celjskih v tem delu na lovu izgubil in se takrat zaobljubil, da zgradi cerkvico, če pride živ iz ho-ste. Prav tako naj bi Celjski prezidali in gotizirali še cerkev sv. Lenarta, ki si jo lahko ogledate ob vzponu iz Kostrivnice.
V petih urah na drugem vrhu
S kolesom, konjem ali peš se lahko podate naprej, proti drugemu cilju, Donački gori, ki je imela prva v Sloveniji označeno planinsko pot, prvotno namenjeno gostom zdravilišča Rogaška Slatina. Od tega je že 154 let, na kar opozarja spominska tabla ob vznožju.
Ne, asfalta tukaj ni, hodili in vozili boste po makedamu in kolovozih. A če se boste ozrli naokoli, ugledate marsikaj zanimivega. Nikakor ne smete mimo Formile z zanimivimi kraškimi vrtačami in ponorno jamo ter partizanske bolnišnice v njeni bližini. Ob poti je urejena plezalna stena Skalca, del poti pa je speljan tudi med rogaškimi vinogradi in sadovnjaki.
Pot je zanimiva, in ker nima velikih višinskih razlik, je, tako je prepričan Janko Kovačič, primerna za vse. Torej, pet ur peš, tri ure ježe s konjem ali vožnje s kolesom - pa premagate razdaljo med hriboma.
Piknik, pohod ali spanje
Tudi do Rudijevega doma (590 m) se lahko pripeljete po ozki in vijugasti asfaltirani cesti, če se vam pot iz Boča ali dve uri hoje izpod vznožja zdita preveč. Donačka gora (882 m) je zaradi treh vrhov, ki so vidni z južne strani, med domačini dobila še eno ime - štajerski Triglav.
V domu lahko poskusite pristni srnin golaž, saj oskrbniku dostavljajo divjačino tukajšnji lovci, ali katero od enolončnic. V domu pod Do-načko pa si, če se prej napoveste, privoščite tudi tuje okuse, saj je bil oskrbnik Uroš Plavšak nekaj let vodja kuharjev na potniški ladji. Organizirajo vam tudi piknik ali zabavo.
Pridobljene kalorije lahko porabite ob vzponu na vrh, za katerega boste potrebovali uro zmerne hoje. Na vrhu, kjer zdaj stoji kamniti križ, so imeli nekdaj Kelti in Rimljani svetišča, gora pa se je takrat imenovala Mons Claudius, po cesarju Klavdiju. Svetišče je zamenjal stra-žni stolp, nato cerkvica sv. Donata in danes križ. Z vrha se ob lepem vremenu odpira pogled na haloške vinograde, na Ptujsko in Dravsko polje, na hrvaško Zagorje, ob izredno dobri vidljivosti pa zaznate celo obrise Blatnega jezera.
Rogaški pragozd s konji
Tudi flora Donačke, nekdaj Rogaške gore je izredno pestra. Razmere zanjo so več kot idealne: severna stran je hladna, južna topla, v zgradbi tal pa se med apnence mešajo peščenjaki. Zlasti zanimiv je 27 hektarjev velik naravni rezervat, ki je kot pragozd zavarovan od leta 1965. Tukaj velja še posebej omeniti bukov del pragozda, ki je edini te vrste pri nas. Edino pa je tudi rastišče juvanovega netreska, ki ga najdemo na skalnatih stenah prisojne strani gore.
Od živalskih vrst znate srečati tudi kakšnega gamsa ali konja. Z zadnjimi namreč organizira konjeniški klub Strmol ježo po obronkih pragozda.
Skoraj bi pozabili na čarovnice, ki ob vrhu rade kuhajo točo in še kakšno nevšečnost. Zdaj jih ni več opaziti, se pa namesto njih po nebu še kako radi podijo jadralni padalci, ki so pobočje zaradi izvrstne lege in razmer vzeli za svoje. Ob spustu v dolino lahko svoj izlet dopolnite še z obiskom muzeja na prostem in dvorcaj Strmol v Rogatcu.
Anita Čebular