Delo, 24.07.04., Iz naših krajev - Tomaž Branc: Eno izmed osnovnih etičnih pravil v gorah je, da nihče nikoli ne sme ostati sam, še zlasti neizkušen in nevajen planinec.
Obiskovanje gora je z vsako sezono bolj priljubljen šport, kar dokazuje
Vikend v gorah
Ne izzivajte nesreče
Eno izmed osnovnih etičnih pravil v gorah je, da nihče nikoli ne sme ostati sam, še zlasti neizkušen in nevajen planinec
Gozd Martuljek - Obiskovanje gora je z vsako sezono bolj priljubljen šport, kar dokazuje vse več ljudi, ki v prostem času pohajkujejo po poteh in brezpotjih. Cilje jim v veliki meri pomagajo izbirati knjižni vodniki in gorniške spletne strani, ki ponujajo pestro paleto bolj ali manj ustreznih opisov poti in smeri. Vse lepo in prav, dokler ljudje ne začno izbirati ciljev, ki so za njihove fizične in predvsem psihične sposobnosti prezahtevni. »V gorah nisi nikoli preveč previden. Tudi če turi posvetiš vso pozornost in pomisliš na vse objektivne nevarnosti, te lahko vedno preseneti kaj nepričakovanega in takrat ti pomaga samo Bog.« Tako nekako je že pred leti dejal pokojni legendarni smučar, alpinist in gorski reševalec Ciril Praček. Skoraj vsak planinec, gornik ali alpinist mora priznati, da bi bil kateri od podvigov lahko zanj tudi zadnji. In Bog res velikokrat pomaga, kar lahko vidimo iz utrinkov iz gora nad Martuljkom.
Zgodilo se je na označeni poti na Špik, kjer pod stransko goro Lipnico še vedno leži veliko snežišče. Planinka brez cepina in derez, v nizkih planinskih čevljih "za na Rožnik" se je s težavo prebijala čez izpostavljen prehod, kjer za neprimerno opremljenega planinca obstaja velika objektivna nevarnost zdrsa. Dva izkušena gornika sta ženski pomagala varno prečiti snežišče. »Ste sami tukaj?« »Ne, mož je šel naprej, na vrh. Pravi, da zanj hodim prepočasi.« Eno izmed osnovnih etičnih pravil v gorah je prav to, da nihče nikoli ne sme ostati sam, sploh neizkušen in nevajen planinec, razen če nekdo odhiti po nujno potrebno pomoč.
Helikopter v steni - GRS uporablja policijski helikopter za iskalne akcije v goreh. - Foto Mirko Kunšič
Planina Martuljek. Skoraj se je že mračilo, ko sta prisopihala dva planinca, več kot očitno že prijetno alkoholno omamljena. »Kje se gre za Ak?« Ljudje so jima pojasnili, da se že večeri, da pot za Ak ni pretirano kratka niti čisto enostavna. Eden od obeh planincev se je vrgel na tla in obljubil, da bo kolega zaradi tega »kar ubil« . Drugi ga je opogumljal, češ kaj pa je to za naju. »Midva znava hoditi,« je še zarobantil in že sta jo ubrala v - napačno smer.
Gorska skupina Rokavov nad dolino Vrat ima sloves ene najbolj divjih in težko pristopnih predelov naše dežele, zato med gorskimi sladokusci uživa velik ugled. Odlikujejo jih silna strmina, sneg, izpostavljenost in popolno brezpotje, kar od vsakega obiskovalca zahteva obilo gorniških izkušenj in vsaj osnovno znanje alpinističnih veščin. Rokavi so trije: Visoki, Srednji in Spodnji; vsak od njih terja varno gibanje po robatem in strmem skrotju ter obvladovanje plezanja najmanj druge težavnostne stopnje v krušljivi skali. S Srednjega Rokava je sestopala skupina petih planincev, med katerimi je bil tudi samozvani vodnik. »Je ... ti, pejd že dol,« se je drl vodnik na planinca, ki se je strahoma in počasi, s tresočimi se nogami spuščal čez skalno stopnjo. Tisti, ki hodi v gore, ve, da je trušč padajočega kamenja izpod nog vse prej kot prijeten občutek. »Ja, pobili se bodo,« je resignirano ugotovil alpinist in gorski vodnik, ki je skupino opazoval z Visokega Rokava. Dobrih sto metrov sestopa do »rešilnega« snega so med zmerljivkami vodje srečno zmogli v treh urah. Med sestopom po strmem - okoli 40 stopinj - in dvesto metrov visokem snežnem ozebniku so se navezali na vrv kar med seboj; v primeru zdrsa enega od njih bi bil padec verjetno usoden za vse, kajti največ eden se je znal varno ustaviti s cepinom. »Ja, mi smo bili že na Mount Blancu in na Elbrusu,« se je pri bivaku na Jezerih pozneje hvalil »vodnik«. Pozneje, v dolini, smo ugotavljali, da je pravi čudež, da se ne zgodi še več nesreč. In da marsikdo, ki hodi po območjih, označenimi z »zahtevno« ali »zelo zahtevno«, tam nima kaj iskati.
Tomaž Branc