Polet, 05.05.05 – Željko Kozinc: Menina, prostrana in razgledna gorska planota
Na svoji zemlji
Menina, prostrana in razgledna gorska planota.
Nebo v dlaneh
Besedilo in foto
Željko Kozinc
To je Menina, boste rekli, me ni na svetu, tako je lepo; še posebno, če bo na gori lep dan. Pesniškim dušam se bo zazdelo, da se jim nebo hoče usesti ne le v srca, ampak domala v naročje. Po ozelenelih pašnikih bo gnano od mehkih valov vetra kimalo v pozdrav na milijarde rožnatih telohov. Ponekod se boste ustavili tudi pred njivami gosto rastočih podleskov; kar težko bo uiti občutku, kako dovolj previdno hoditi po njih, da jih ne bi pohodili. Res, videti je, kakor da bi nebo preselilo svojo zvezdno ozarjenost na širne trebuhe materinske gore. Iz njih poganjajo oblaki. In oblaki se vračajo v jezerca in mlake, hladijo in vlažijo rušo, ki je ponekod razrita od divjih prašičev, daje videti, kakor da gora kaže svojo odrte črne rane na svoji zeleni koži. Gospodar planinske koče vam bo sicer stvarno razložil, da je letošnja obilna meninska cvetana posledica poznega debelega snega. Tisto leto, ko je Menina dolgo zasnežena, je cvetja po navadi več - poleti denimo tudi sleča, košutnikov in brusnic, tja do oktobra. Tako je letos. Me ni na vsakdanji tlaki, zdaj sem sam Menina, za urico ali dve, boste morda rekli. (In ozdravljena bo vaša duša.)
Menina je prostrana gozdnata planota na vzhodu Kamniško-Savinjskih Alp, ki so jo gorotvorne sile v geološki zgodovini močno dvignile; je kot oltar nad Slovenijo, in je, čeprav ob, njenih visokih gorstvih sorazmerno nizka (njen najvišji vrh Vivodnik meri »le« 1508 m), razgledišče nad razgledišči. (Ko si gori, navsezadnje razumeš, zakaj vojaški strategi pritiska] o, da bi ravno na Menino postavili radar. Elektronsko oko pač tu seže do vseh slovenskih pokrajin; v Panonijo, jadranski Mediteran in daleč v Alpe. Nevarnost še traja. Možno je, da bo do vaše pešpoti nekoč segel tudi kakšen robat glas z ameriško-natovskim naglasom.)
»Širni trebuhi« so pašne površine, pastirske planine, v davnini izkrčene sredi gostih gozdov, ko se je Menina imenovala še Menihna, po menihih iz Gornjega Grada, ki so jo imeli v lasti. »Odrte črne rane« pa so vrtače in jezerca, jame in brezna, zakaj v apnencu, prepustnem za vodo, so se močno uveljavili kraški pojavi. Le kjer meninska tla prekrivajo neprepustne kamenine, so izvirki in vodne žile kar na površju. To je hrapav, rogljičast relief, svetličast in odmeven, ki vseskozi prijazno kaže, da ima tudi živo podkožje; da je bil dolgo samoten in da je od tega ostalo v izročilu dolincev pod njo veliko legend o Menini.
Pot po gori je tako rekoč brezkončna pot po lepoti, a le, kot rečeno, v lepem vremenu. V megli je lahko nevarna; blodenje je lahko brezkončno, še zlasti, če ne najdeš katere od markiranih poti, ki sekajo vršne planine. K sreči so na križiščih meninskih poti in cest skoraj povsod usmerjevalne table, zakaj na goro, prek njenih vršin in na njene številne vrhove (Slopi - 925 m, Šavnice - 1426 m, Vrtačnik - 1466 m, Špic - 1499 m, Vetrnik -1466 m, Kurji vrh - 1466 m) peljejo različno utrjene poti, med katerimi si - v lepem vremenu! - utirate bližnjice, »na gliho«. Vendar je speljanih tudi veliko novih gozdnih cest in vlak, ki otežujejo orientacijo.
Vršina meninske planote je dolga okrog 10 kilometrov, široka pa pol manj. Severni del planote je višji in visi na jug, sicer pa višina valovi med 1200 in 1500 metri. To je bilo nekoč drugo največje planšarsko območje v Kamniških planinah, takoj za Veliko planino. Na planini Bibi popotnik doživi ne le običajno pastoralo z liskami, ampak tudi bližnja srečanja s čredami konj in tropi ovac. Med Planšarsko kočo na Bibi in Domom na Menini leži v zakraseli globeli jezero Biba, dolgo 70 m, široko pa 40 m, ki tudi poleti ne presahne, ker to preprečujejo rdeči skrilavci; vredno obiska.
Meninska planota je imeniten cilj tudi za človeka, ki ne more več veliko hoditi; prevoznih cest je obilo. Prijazna je do invalida na vozičku, če ga pripeljejo do Doma na Menini, ki leži v travni dolini med Špicem in Vivodnikom, od koder je eden najlepših razgledov na Kamniško-Savinjske Alpe, tak s strani, zgoščen. Kakšen sijajen cilj je to parkirišče! Razgledišče za hendikepirane! Že zaradi njega je vredno nekoliko podrobneje opisati privozno pot: Iz Kamnika zavijemo v Tuhinjsko dolino. Za Zgornjim Tuhinjem je črpalka, kjer se na levo odcepi cesta do vaši Golice. Že tam lahko pustimo avto - ali pa naprej kjerkoli ob cesti -, lahko pa se do Doma na Menini, ki je četrt ure hoda pod Vivodnikom, kar pripeljemo. Prav tako se lahko do doma pripeljemo s severa, iz Nove Štifte, Gornjega Grada ali Bočne; od povsod je cesta dolga 15 km.
Tisti, ki so zdravi na nogah, s parkiranjem blizu Doma seveda ne bodo opravili planinske ture, še pravega izleta ne. Še posebno, če bodo poleg parkiranja imeli le piknik. A tudi piknikiranje na Menini in »izlet« sto metrov od avta, do prvih rožic, ni pretirana pregreha. Tudi dobro nahranjen in napojen izletnik lahko z vso pravico zadovoljen reče: me ni na Menini.
Bolj zares je na Menini tisti, ki jo ubere vsaj na tri od njenih vrhov, če se spusti do jezera Biba, če spregovori kakšno lepo besedo s planšarjem ... če se na klasičen planinski način vzpne na Menino iz doline.
Z Golic (510 m) imate do Vivodnika tri ure ne preveč zahtevne hoje, primerne v vseh letnih časih - čeprav morate premagati skoraj 1000 višinskih metrov - lahko pa se osrčju planote 
približate tudi s prelaza Črnivec (902 m); od tam je dlje, nekaj manj kot 4 ure sproščene valovite hoje; sprehajalna pot, pravijo planinci. Narava vam bo zmeraj zvesto poklanjala svoje zakladke, morda le malenkosti, morda le presojen sončni pramen skozi zlato zelenino; kar je lahko veliko. Pozdravljali vas bodo neznani ljudje, spraševali se boste, zakaj so videti rahlo v rožicah; zakaj so tako prijazni. Stvarnega odgovora ni, čarnost Menine pozna le pesnik. »Če deček obhodi zleknjeno planino, ne zraste ne velik in ne majhen, nekaj brblja, in tudi ko je starec, ne ve nič zanesljivega. Sanje nosi v sebi kot rdeče bru¬snice, z eno roko krčevito stiska jezik, z drugo se kar naprej nekaj spominja.« (Peter Kolšek v pesniški zbirki »Meni-na«)