Doma, daleč od gore, je močán njen občutek privlačnosti. V korakih proti vrhu se ta privlačnost izgublja in ob stolpu dokončno presahne. Na ničelni točki ne občutim ničesar.

 

Četrtkova zgodba

Ničelna točka

Kjer preneha privlačna sila gore

 

Ljubljanski mostiščar v Krmi. Na dopustu sem. Od doma ne znam iti pred opoldnevom ali pa nočem. Pred prvim korakom začutim močnejši utrip srca - med obračanjem avta obtičijo pogonska kolesa v razmočeni zemlji. Oh, zakaj nisem za hip stopil iz avta in preveril terena? Blato se je nabralo tudi okoli koles. Z lopato, ki sem jo vzel zaradi snega, ga odmečem. Nič ne pomaga. Nekoga bom moral prositi, da bo pomagal riniti avto. A kdo se bo pripeljal ob tej uri? Iztok, ti sam boš moral riniti, nimaš druge izbire! V snegu sem enkrat to že počel. Ob odprtih vratih zapičim lopato v tla in se med dodajanjem plina z vso močjo odrivam ob ročaj. Malo naprej, malo nazaj, naprej, … kot so nekoč mostiščarji ljubljanskega barja odrivali drevake. Preobuvanje iz blatnih športnih copat v gorske čevlje je prvi počitek pred začetnim korakom po snegu. Poljedelsko delo sem dobro opravil. Ampak – ali mi ga je bilo treba?

Živa narava. Popoldne ni najprimernejši čas za hojo po pomladanskem snegu. Zadnji dve leti sem si izbiral podobne ure ne glede na letni čas ali vreme. Kratke, hitre korake drobim skoraj po prstih, da se duhovi pod skorjo ne bi zbudili in me začeli za pete vleči navznoter. Vedno nisem dovolj tih. Kak vzdih je glasnejši, ko se manj uspešno rešujem prijema. Ogromna gmota snega se je narila v dolino. Nekaj velikih smrek, ki jim je do golega osmukalo veje, meri svoje vrhove v Jerebikovec. Podrtemu drevju ljudje pravijo škoda v naravi. Je verjetno, da bi narava sama sebi delala škodo? Kaj je dobro in kaj slabo, se ocenjuje po človeških merilih. Nekateri so popisali vse večje plazove. Prav so imeli, da so jih slikali – že čez mesec ali dva bodo za vedno izpareli v zrak.

 

Mala oblaka nad Velikem Draškim vrhom

Delo plazov. Računal sem, da bom s hitrejšo hojo rabil manj energije. Menda zaradi manjšega števila udrtih stopinj. Oblak se je zaletel v široko Rjavino in stresel nekaj vodnih kapelj. Teža nog se veča z višino. Čas je za čajni počitek. Na mestu, kjer je stal mali, star in že grd pastirski stan, ves zbit s pločevino, stoji nova in veliko večja lesena koča. Nekateri so bili mnenja, da njena konstrukcija ni primerna za Krmo. Oba konca slemena me spominjata na ladijsko krmo. Se je tudi naravi zazdelo, da ne sodi tja? Prav ji je prišla močno nagubana pločevinasta streha s posebnim nosom. (Večini kritikov je šla v nos kritina.) Snežne gmote so se zlahka uprle vanjo in kočo prestavile na ustreznejše mesto. Prejšnja hiška je bila za take poteze narave premajhna in predobro skrita za skalo. Žal mi je bilo vložene energije ljudi. Mogoče nov plaz naslednje leto ne bo več niti potreben.

 

Med koraki se mi nenehno vrti zemlja. Jutranji deskar je nad stanom pustil uporabne stopinje, nekje pa jih je med povratkom razril. Oblaki preprečujejo sončnim žarkom, da bi plitve luknje številka 45 spremenili v brozgo. Sveža smučina in stare stopinje. Do tričetrt na sedem je še daleč. Ni mi treba hiteti. Vem, zakaj sem v tednu dni izgubil precej kondicije, ne pa tudi koliko. V največji strmini stoje strmim v sneg v razkoraku. Čakam, da se bo s časom nateklo dovolj energije. Je možno čutiti, kako se vrti Zemljino površje? Stojé se premikam po času naprej, proti trenutku, ko bo konec mojega današnjega fizičnega napora. Pet minut je bilo dovolj, da sem se na vrtavki zavrtel za nadaljnjih sto kilometrov proti vzhodu. Nad Kalvarijo sta mi zmanjkala čas in energija, porabljena v Krmi. Če bi si pred obračanjem avta vzel eno samo minuto pozornosti, mi ne bi bilo treba hoditi na meji zmogljivosti pljuč. Prezgodaj se mi tudi ni zdelo vredno iti od doma. Vedno želim, da gre natančno po nedoločljivih načrtih.

 

Sveže stopinje na Malem Triglavu

Zvonjenje. Z nežno odmerjenim udarcem iz zvona izvabim vibracije, s katerimi poskušam podkrepiti svoje želje za boljše. Na Šmarni Gori je zvonček željá. Z njim nekateri razbijajo, kot bi iz sebe spravljali jezo. Ali da bi se uslišale želje njihovega močnega jaza. Bitje človeškega srca je skoraj neslišno in želje, ki izvirajo od tam, lahko podkrepim samo z nežnimi zvoki. Ob dobro litino le nalahno potrkam. Z zamiranjem vibracij postajam zadovoljen in še zadnjič trknem v zahvalo. Zdi se, da zveni drugače. Se čuti pozitivno energijo? Koča, ki je stalno odprta, nima zvonca na vhodu. Zazvoni mobilni telefon. Zvone sporoča, da je dobil izvide in da je vse »OK«. Po nemih samogovorih, ki sem jih molčal med hojo, se mi v resničnem vremenskem kotičku razveže jezik. V mali sobici v drugem nadstropju je pozitivna tudi temperatura. Na telefonu naravnam budilko, da bo zvonila in me zbudila ob šestih.

 

Ničelna točka. Zbudil me je svit, vendar čakam na signal elektronike. Nekaj minut časa imam, da se oblečem. »Sončni vzhod boš lahko videl kar z okna od sobe,« sem slišal zvečer. Vidim le sivorjav zrak prebujajočega se obzorja in za eno uro smuknem nazaj, v pogreto posteljo. Kakšno ugodje in udobje, biti zjutraj na 2500 metrih postrežen z vročim čajem in toplim nasmehom. Sonce je še poudarilo belo oblečene skale Triglava. Z danes omehčano dušo in z včeraj omehčanimi nogami zakoračim po snegu, otrdelem na nočnem hladu. Jeklenica na veliki prečnici povečuje varnost prehoda. Vznemirljiv občutek, ki sem ga vedno imel med stopanjem po polički nad Kotlom, je s prisotnostjo pletenega jekla izginil. Prehod čez naježene kline je že kopen in preprost. Nad njim pridem v pristnejši stik s snegom. Doma, daleč od tu, je občutek privlačnosti gore močán. Sedaj se proti vrhu izgublja in ob stolpu dokončno presahne. Ničesar ne občutim na ničelni točki. Vrsta privlačnosti ni skladna s fizikalnimi zakoni, saj upada z bližino. Krasno! Istočasno je padla (popustila) tudi privlačnost četrtkovih izletov v gore.

 

Radoveden sem šel gledat na rob, če kdo prihaja

Vožnja po vesolju v ležalniku. Severna stran gore je temeljito prekrita z naravnimi materiali, ogromno maso snega brez dodatka umetnih snovi. Poleti bodo skale obledele na soncu, vmes jih bodo oblaki krasili z živimi bisernimi kapljami dežja. S toploto bodo nanj prilezle procesije pisanih možičkov in ženičk, nekateri tudi z otročički. Trigláv se bo spremenil v Živžáv. Enkrat na leto se mednje tudi sam rad pomešam. Tudi danes je sonček izbezal na prostost nekaj ljudi. Mlad kaplan je tih ob dveh zgovornih duhovnikih. Čakajo še na mamo enega od starejše dvojice. Tistega, ki ima zavozlan robec na glavi. Židane volje so. Drznem si pripomniti: »Pa naj kdo reče, da duhovniki danes ne znajo živeti na veliki nogi!« Pokažem na miniaturne smuči, ki si jih četverica pripenja na čevlje. »Če pa imate na nogah Bigfoot-ke.« Ja, na tistih hecnih smučkah so spretno speljali po južnem snegu. Trije Francozi, prepasani z lavinskimi žolnami, iščejo zimsko sobo. Ni je, ker je koča odprta, pove Beno. Ko izvedo za ceno prenočišča, naredijo tih in redkobeseden posvet. Malo si še ogledujejo in ocenjujejo pristop na vrh, si nataknejo smuči in se po francosko odpeljejo s platoja pred spodnjo barako.

 

Črna kava in kavke. Opoldne smo sami. Domačina si privoščita počitek ob kavi. Med srebanjem črne, dišeče tekočine se zabavam ob gledališki predstavi, ki jo uprizarja jata kavk pod Benovim vodstvom. Ptice se na razne načine trudijo z majhnimi koščki starega kruha. Včasih jim vrže kepico snega. Zdi se, da šale ne razumejo najbolje, pa tudi Milan ne odobrava tega početja. Gledališka predstava se spremeni v cirkuško točko. Beno jim kos kruha z vrvico obesi na jeklenico. Kavke znajo leteti perfektno, ne pa tudi skakati. Najbolj spretna skoči z jeklenice, se v zraku pri zaprtih krilih zasuče za 180° in natančno doskoči na vrh kosa kruha, kjer se obdrži kljub nihanju. Predstave je konec, ko gresta meteorologa po svojih opravkih. Izza hiše se zasliši svareč pisk. Jata kot na ukaz odleti proč. Dve kmalu neopazno priletita nazaj v ptičjo samoto, na kljunčkanje.

 

Bo, bo zašlo točno za vrhom!

Med nevidno realnostjo in očitno domišljijo. Celo popoldne sedeč strmim v goro in nebo, čez katerega počasi in natančno navidezno potuje sonce. Prijetno je na ležalniku drveti skozi vesolje, da je veselje. Beno mi pokaže obrise obraza. »Na grebenu je nos, levo od njega je eno oko, desno od markirane poti drugo oko. Spodnja vodoravna poč so usta.« Milan se smejé obrača name. »Daj, nehaj že s temi glavami.« Mislil je, da mi bo Benov konjiček opazovanja navideznih skalnih podob smešen. Ni naletel na pravega. »Na tistem grebenu levo bi lahko bila glava v profilu. Zvrnjena vznak, tako da gleda navzgor. Kaj se ti zdi?« Pred nosom zaplešejo redke snežinke. Kot bi nekdo ugasnil sončno gretje. Odidemo v kočo. V temni jedilnici je toplo. Spet me vleče ven. Oblečem vse, kar sem prinesel s seboj. Opazujem, kako moč sonca Triglav osvobaja oblakov. Ne da bi karkoli storil, smo se za naslednjo uro zasukali proti večeru in prepotovali po vesolju nadaljnjih 107.000 kilometrov. Čakam, kaj bom še novega videl. O, saj bo sonce zašlo točno za vrhom!

 

Večer ponavljajočih se sončnih zahodov. Prideta dva gornika. V jedilnici buljita pod strop, kjer je velik ekran televizorja. Predvajajo Sanjsko žensko. Z Milanom naju zanima sanjski zaton sonca. Na vrh Kredarice greva gledat ponavljajoče se sončne zahode. Stopiva pol koraka na obsijan sneg in že začenja sonce zahajati za grebenom Triglava. Pred začetnim pritiskom na sprožilec predolgo mečkam in žarek na grebenu ugasne. Vidiva jih toliko, kot si jih zaželiva. Enkrat imava dovolj. Privlačnost narave prevlada in me potegne iz izbe. Z vrha za kočo se spuščam po lažjem grebenu. Hoja po večernih vrhovih mi je skoraj v krvi. Brez primerne opreme se odpovem ostrejšemu delu do Rži. Usedem se na skalo. Z bingljanjem nog v zraku si krajšam čakanje na še zadnji sončni zahod za Jalovcem.

 

Jutranji sijaj nad Kalvarijo

Živahno sobotno jutro. Ne vstajam zgodaj zaradi sončnega vzhoda. Naravni procesi v telesu samo pomagajo pri odločitvi, da se ob načrtovanem času izkopljem izpod petih odej. Na hodniku je svetleje zaradi stropnega okna. V njem se ujame odblesk. Loputo odsunem navzgor. Presenečenje! Tudi včeraj bi lahko gledal ognjeno kroglo na robu obzorja! Začetni del poti sonca po nebu se je pomaknil proti severu in se ga skozi zaprto okno sobice ne more več videti. V zadnjem pogledu po izbici preverjam, če nisem česa pozabil. V jedilnici so že trije od štirih, ki so šli na pot včeraj zvečer. Četrti je letel na vrh. Po samotnih dnevih bo danes gora verjetno imela veliko obiska. Od posadke se vsakokrat poslavljam, kot bi se videli zadnjič. V njuni družbi sem preživel prijetna dneva. Včeraj sta pravila o zimi, ko je bilo moderno hoditi na Kredarico ob polni luni in so ponoči zunaj stali v trumah. Nisem ju vprašal, če so v luno tudi tulili. Tiste dneve nista skoraj nič spala, ker so ju cele noči budili za vroč čaj.

 

Ni bilo tako lahko, kot se je zdelo. Pod Kalvarijo začnem šteti smučarje in redke planince. Nižje kot sem, močneje se čudijo moji hoji navzdol. Mogoče mi kdo tudi zavida. Marsikdo želi zvedeti, kakšne so razmere na vrhu. Nimam domišljije in večini ponavljam eno in isto. Smučina je naluknjana različno kvalitetno. Simbioza luknjačev in turnastih smučarjev se nagiba v korist planincev. S pripekajočega sonca stopim v hlad senčne doline. Pozabil sem opazovati naravo, toliko sem imel opravka z ljudmi (in s samim seboj). Naštel sem jih več kot osem desetin. Drago mi je kasneje razlagal: »Tvoj avto sem videl parkiran, srečal te pa nisem, gor te tudi ni bilo. Ko sem se vrnil, niti avta ni bilo več. Po tem sem sklepal, da si uspešno prišel dol.« »Je bilo veliko ljudi na vrhu?« »Ne vem. Je pa enega po sestopu z vrha krč tako močno prijel v nogo, da je pod Malim negibno obležal in kasneje morali priti ponj in ga odnesti.« Zagledam raznobarvno pločevino. Mimo prismuča prvi današnji turni smučar. Skrbno spravljen ključ pripravim za vtik v ključavnico. Končano, končano!