da mi kdorkoli ukazuje, kako naj plezam

V raj je moč priti na različne načine. Enega je uresničil ukrajinski alpinist Mihail Fomin, dobitnik dveh zlatih cepinov.

Grega Kališnik: Že zgodaj se je Mihail Fomin odločil, da bo najvišje gore osvajal v mini odpravah in ne v megalomanskih ekspedicijah, kjer je vse odvisno od trebušastih odločevalcev. Če bi bil sam, bi ob začetku ruske agresije ostal v Ukrajini in šel na bojišče, a ker ima ženo in dva otroka, so se umaknili v Italijo, zadnje leto pa dobitnik najprestižnejših alpinističnih priznanj z najbližjimi svoje sanje živi v Zabreznici pri Žirovnici.

Prijetno se je pogovarjati z nekom, ki pravi, da živi v raju. Ki tako misli in čuti. Paradiž je vas Zabreznica pri Žirovnici, rajsko se tam počuti 42-letni vrhunski ukrajinski alpinist Mihail Fomin in žena Sveta mu pritrjuje. Pot v Slovenijo pa je bila za zakonca in njuna otroka, 11-letnega Andreja in sedemletno Ano, polna ovinkov.

Mihail se je že kmalu odločil, da ne bo sodeloval v velikih, hierarhično rigidnih plezalskih odpravah. Pripomni, da imamo v Sloveniji dober izobraževalni sistem za mlade plezalce, ki pridejo na alpinistične odseke in napredujejo stopnjevito, »enak sistem smo imeli v Ukrajini in drugih postsovjetskih državah, Kazahstanu, Kirgiziji«. In če je mladi plezalec v Ukrajini dober, je opažen na nacionalni ravni in povabljen na velike ekspedicije.

A problem je, »da v Ukrajini ni kakega Marka Prezlja, ki kljub svojim letom sledi najčistejši obliki alpskega plezalnega sloga. V moji domovini imajo možje njegovih let velike trebuhe, nazadnje so plezali pred tridesetimi leti, in takšni vodijo odprave ter odločajo o tebi, ker ti dajejo denar.« Leta 2010 je šla ukrajinska odprava na Makalu, v himalajskem slogu, s tabori, »in iz prve roke sem izvedel, da so pri vršnem naskoku imeli težave. Bilo je prenevarno, veter premočan, a ukaz je bil, da je treba poskusiti.« Češ, plezalcem je vse omogočeno in odprava potrebuje rezultat.

Everest v temi

Ker je Mihail podobne miškulance poznal od znotraj in jih jasno razločil od zunaj, ni bilo drugega kot: »Nočem, da mi kdorkoli ukazuje, kako naj plezam!« Še to navrže, da so bili v zgodovini sovjetskih odprav, Mihail sodi v postsovjetsko generacijo, ukrajinski plezalci nosilci uspehov. Zadovoljevalci nacionalnega ponosa, kajne? Omeni sovjetsko odpravo na Everest leta 1982, ko je bila ukrajinska naveza druga na vrhu in prva doslej, ki je vrh sveta dosegla ponoči, v temi. »In ne samo to, hkrati sta rešila prvo, moskovsko navezo, ki je imela ob sestopu hude težave.«

Tako je kot pri ljubezni do ženske. Če moraš razlagati, zakaj jo ljubiš, to morda ni prava ljubezen.

Sogovornika je v plezarijo »pri treh, štirih letih« vpeljal oče, tudi alpinist oziroma »bolj raziskovalec neznanega«, belih lis na zemljevidu. Mihail se je torej zagrizel v manjše odprave, v dvoje, troje, kar je pomenilo, da so si morali plezalci podvige plačevati iz svojih žepov. So plezali light and fast, s čim manj bremena in hitro? »Hitrost je relativna, na prvem mestu je varnost, potem pride hitrost in čim manj opreme. S hitrostjo je treba biti previden.«

Imel je srečo, da se je tako in drugače navezal z Nikito Balabanovom in Vjačeslavom, Slavom Poležajkom. Mihailov dolgoletni soplezalec je tudi Vitalij Todorenko, »živi dvesto metrov stran«, da ne bo pomote, nismo v Ukrajini, pač pa v Zabreznici. »Med drugim sva skupaj preplezala južni steber štiritisočaka Ušba v Gruziji.«

Zakaj je Fomina vleklo v najvišje gore, na Himalajo? »To je tako kot pri ljubezni do ženske. Če moraš razlagati, zakaj jo ljubiš, to morda ni prava ljubezen. Enako težko je razložiti, zakaj sem šel v najvišje gore. Tam pač so.«

Da ne bi pretiravali s suspenzom, Mihail Fomin je dvakrat prejel najvišje priznanje za alpinistične dosežke, zlati cepin. Leta 2016 z Balabanovom za novo smer na Talung v masivu Kangčendzenge, leta 2021 pa je z Balabanovom in Poležajkom po jugovzhodnem grebenu osvojil Anapurno III in prejel posebno nagrado žirije zlatih cepinov. Talung je visok 7348 metrov, Anapurna III 7555 metrov. Sta vrhova, vzpona, dosežka, da ne rečem rezultata, primerljiva? »Glede samega cepina med vzponoma ni razlike, glede zahtevnosti pa zelo velika, Talung je kot sprehod po parku. Šlo je za novo, precej kompleksno smer na sedemtisočaku, a glede vsega, kar gora zahteva od plezalca – tehnične rešitve, strategija, zelo raznolik teren, še enkrat večja višinska razlika samega vzpona, stopnja negotovosti, tu je bila Anapurna zame na popolnoma drugačni ravni.« Na Talungu, ponazori Mihail, sta se zabavala in veselila med plezanjem, na Anapurni so se šele po opravljeni plezariji.

Sestop C

S Talunga sta z Balabanovom prišla v petih urah, z Anapurne so nameravali sestopiti po smeri vzpona, imeli tudi plan B, a oboje so prečrtali, tretje variante pa sploh niso imeli. V dolino so pogledali proti južni steni glavnega vrha Anapurne, o možnostih sestopa niso vedeli nič. »Bila je kar težka razprava, jaz sem bil proti, videti je bilo lahko, a nismo imeli pregleda nad celotno potjo in sestop brez kakršnekoli informacije nikjer ni pametno početje.« A soplezalca sta bila za varianto C, Mihail je bil preglasovan.

Na Talungu sta se s soplezalcem zabavala in veselila med plezanjem, na Anapurni se je trojica šele po opravljeni plezariji.

Pot alpinista, jasno, je sestavljena iz uspehov in porazov, ti so lahko usodnejši kot zgolj nepreplezana smer. Med svoje večje podvige Fomin šteje severozahodni steber himalajskega šesttisočaka Langšisa Ri leta 2014, kajpada v navezi z Balabanovom in Poležajkom. Slednjega na Talungu ni bilo, ker se mu je dva tedna pred odpravo rodil otrok. Ušbo je že omenil, zdaj doda, da gre za izjemno lepo gruzijsko goro, nekak podvojeni Matterhorn. Poleti je bil na južnem vrhu z Vitalijem, leto pozneje pa osvojil severni vrh s Slavom.

Glede Poležajkovega manka na Talungu Mišu omenim uknjižena jadikovanja naših alpinistov, ko prisegajo, da jim družina pomeni vse, na trimesečno odpravo je bilo pa le treba iti, noseče žene dol ali gor. »Tudi sam sem med obema Svetinima nosečnostma plezal, a bil sem zraven pri obeh porodih,« naveže dvakratni zlati cepinovec.

Na osojni strani svojih plezalskih poskusov omeni kirgiški Aksu, Gašerbrum IV., pa osemtisočak Broad Peak, ki ga je sicer osvojil po klasični smeri, kar pa mu, lačnemu novih smeri, ni pomenilo in mu ne pomeni nič. Bile so poškodbe, bolezni, vremenske grožnje.

Kako se na vzpone pripravlja? »V Sloveniji lahko plezaš, smučaš, počneš vse, Ukrajina pa je ravninska, gore so le na Krimskem polotoku, pa na zahodu so Karpati.« Glavnina treninga je za Mihaila tako bil tek po stopnicah v 16. nadstropje doma in nazaj dol. Pa seveda športno plezanje v dvorani ali krajši izleti v Gruzijo, Chamonix ... »Nisem imel takšnih možnosti, kot jih imam v Sloveniji, kjer lahko plezam vsak vikend.« Če mu je dovoljeno, fingirano zadržano doda, Sveta pač sedi z nama.

Neizmerna želja

S pojmom psihološke priprave se ne ubada. »Plezat greš le, če si to neizmerno želiš. Če te neka gora absolutno ne privlači, nimaš prave motivacije in tja ne greš.« Kaj pa strah? »Pojavi se, ko se odločiš za smer, ki je objektivno zelo nevarna, zato je odločitev zanjo tvoja napaka.« In se moraš umakniti. Če pa te strah zagrabi med plezanjem, poskrbi za ustrezno varovanje, razumem plezalčeve nasvete.

Naveza treh je naveza različnih značajev, kako jih usklajujejo? »Vse odločitve sprejmemo soglasno. Nikita je osem let mlajši od mene, a ko naju vidijo skupaj, mislijo, da je osem let starejši. Ne zaradi obraza, ampak zaradi načina odločanja. Jaz sem tisti, ki vedno rečem, poskusimo, pa bomo videli, Nikita je konservativnejši, Slava pa je na sredini med nama,« mediator.

Mihailovi so Ukrajino zapustili prvi teden ruske agresije, v začetku marca 2022. Odločitev je bila težka, a »če imaš družino, otroke, se tako odločiš. Če ne bi imel družine, bi ostal v Ukrajini.« In šel na bojišče? »In šel v vojno.« Mu je kdo kdaj poočital, ker je odšel na varno? »Doslej ne. Nekateri ljudje iz mojega kroga se borijo, so bili ranjeni, izgubili prijatelje, doživeli vse grozote. Nekateri so v Ukrajini, pa niso v vojni, in so tretji, ki so domovino zapustili. In tisti na bojišču se sčasoma gotovo začnejo spraševati, ali so manj vredni od rojakov ...« Po koncu vojne bo komunikacija med temi skupinami zamrla.

V Sloveniji lahko plezaš, smučaš, počneš vse, Ukrajina pa je ravninska, gore so le na Krimskem polotoku, pa na zahodu so Karpati.

Če Mihail ne bi smel iz države, bi šla žena z otrokoma v Turčijo, a ker je dan za njimi prestopil mejo, je bil potreben nov načrt. »Lahko greš kamorkoli, a kam konkretno? Oba z ženo delava online, na področju informacijske tehnologije, jaz sem poslovni analitik, delava lahko od koderkoli.« Večkrat sta slišala, da je idealna za življenje njunega kova severna Italija. Po čudovitem spletu okoliščin sta izvedela, da sloviti Reinhold Messner hišo blizu svojega muzeja Sulden odstopa ljudem iz Ukrajine, po možnosti alpinistom, po možnosti osvajalcem Anapurne III. Torej – Fuminovim. »Tam smo bili en mesec, šole ni bilo, otroka nista imela kam, pa nisem želel izkoriščati Messnerjeve dobrote.« Potem so deset mesecev živeli med Milanom in jezerom Como, »a spoznali, da je Italija super za preživljanje počitnic, ne pa za življenje. Predvsem pa sta otroka zavračala šolo. Zlasti sin, ki se zelo rad uči, je zatrjeval, da ne dobi, kar potrebuje.« Ustreznega znanja. Lastnik jih je metal ven, novo bivališče se je izmikalo. V Italiji velja, da te lastnik zelo težko spravi ven, če se vseliš z otroki, tudi če nehaš plačevati najemnino. Zato so najemodajalci toliko bolj previdni in zahtevajo, da prejemaš njihove, italijanske dohodke. »Potrdila o mojih ukrajinskih prejemkih jih niso pomirila.«

Radovljica! Z okolico

Začeli so nihati med Švico, Avstrijo, Nemčijo, upoštevajoč zlasti zakone, ki regulirajo interakcijo med starši in otroki. Želela sta si državo z, če tako rečemo, slovansko miselnostjo. »Obiskala sva prijatelje na Slovaškem in bila navdušena, kako blizu smo si.« Naslednja misel je bila, da bi imeli blizu tako morje kot, ne bi preveč ugibali – gore. Ko sta se odločala, kje bi živela, je Sveta rekla, da je tisti dan po horoskopu dan za izpolnjevanje želja. »Zaželela si je hišo blizu šole, kamor bi šla otroka lahko peš, hišo s kaminom, nekaj vrta, nekaj prostora za otroško igro, pa morala bi imeti mačko.« Vse se je izpolnilo.

Mihail je od naših alpinistov poznal le Marka Prezlja in Silva Kara in slednji mu je izstrelil: »Radovljica!« Z okolico. Sveta je preverila vsa mnenja Ukrajincev, ki živijo v Sloveniji, in v pol ure rekla: »Razumem, kakšno je tam življenje.« Večina Ukrajincev, ki živijo pri nas, se bojda namerava po koncu vojne vrniti v domovino, »a to ni naš plan«.

Februarja, torej zdaj, bo leto, kar živijo v Zabreznici. Kako se jim zdi? »We are living in a paradise!« Občutek imajo, da živijo v raju, kar dopuščam, sem pa, Slovenec, nič zlega misleč, ob tej izjavi pri sebi zavzdihnil: »O, Đizs!«

Že dolgo pred vojno sta zakonca Fomin razmišljala o življenju v tujini, nekje v Evropi. Zato nimata občutka, da sta ob ruski zasedbi Ukrajine zbežala, ampak sta se preselila. Teden preden se je začelo, je bilo zelo napeto. Mihail in Sveta sta imela možnost oditi v Turčijo, a sta ostala, ker je imel Andrej pomembne naloge v šoli. »Prihajale so različne informacije, a nismo verjeli, da je vojna mogoča. Bilo je surrealistično.« Preveč nadrealno, da bi se lahko dogodilo v teh časih. A se je.

Prihajale so različne informacije, a nismo verjeli, da je vojna mogoča. Bilo je surrealistično.

Pogovarjali smo se minuli torek in Mihail pove po mednarodno: »Today was the last day of my tečaj slovenščine.« Koliko ur ima za seboj? Prevedem njegov angleški odgovor: »Sto osemdeset, ampak ni dovolj.« Sin Andrej je po dveh mesecih v šoli začel govoriti slovensko, če bratec in sestrica med seboj govorita ukrajinsko in naletita na temo, ki jo obravnavajo v šoli, avtomatično preklopita na slovenščino. In ko se pojavi eden staršev, se takoj zgodi preskok na materni jezik, ne da bi se tega zavedala. Mihailu je naš jezik težji, kot je pričakoval. Pozna vsa pravila, preteklik, sedanjik, prihodnjik, sklone, vendar, pravi, je tako kot pri psu: »Vse razume, ampak ne zna povedati.« Sveta se intenzivno uči angleščine.

Mihail Fomin bo imel v okviru 18. festivala gorniškega filma sredi februarja v ljubljanskem Cankarjevem domu predavanje. V angleščini. Z našim besedilom pa je takole: Kinets' istoriyi. Konec zgodbe.