Marijan Lipovšek - odlomek iz knjige Pet stoletij Triglava
France Malešič - pojasnilo v knjigi Spomin in opomin gora
Marijan Lipovšek, prevajalec knjige Julius Kugy, Pet stoletij Triglava, Založba Obzorja, Maribor 1979, str. 416:
Te male grede so bile odločilne, da se Deržaj ni smrtno ponesrečil. Ta nesreča je bila povod precejšnji zdrahi med slovenskimi plezalci, ker so bili mnogi mnenja, da je Debelakova v opisu Deržajevega padca pretiravala. Takega mnenja je bil tudi upravni odbor TK Skale, ki je s svojim vplivom preprečil, da bi opis Debelakove izšel v Planinskem vestniku. Vendar je TK Skala moral pozneje to stališče spremeniti, zakaj spis je izšel v Tumovi knjigi Pomen in razvoj alpinizma v založbi TK Skale. Tuma je bil na strani Deržaja in Debelakove. Glej v Planinskem vestniku 1931, stran 17 do 28, trezno in objektivno presojo urednika dr. J. Tominška v oceni Tumove knjige Pomen ... Debelakova sama je nesrečo omenila tudi v Kroniki Triglava (PV 1949, 230) in pravi takole:
»Dejansko sta se lotili stene dve moštvi, eno nemško, drugo slovensko (Szalay-Pagitz, Deržaj-Debelakova, op. M. L.). Ne da bi vedeli drug za drugega, sta iskali in določili iste prehode in isto smer. Obe moštvi sta vstopili pri istem vstopu in dosegli po kaminih stolp ter po prečnici za stolpom plezali brez vsakega prečenja v levo naravnost čez odprto steno kvišku do skale pod veliko preveso. – Prva nemška družba se je prvič vrnila po brezuspešnem prizadevanju, da bi preplezala preveso na levi po žlebiču tam, kjer je bila kasneje izpeljana Skalaška smer. Druga, slovenska družba, je dosegla preveso vrh gladkih plati dne 5. julija. V njej se je prvemu plezalcu primerila nesreča, ker se mu je odlomil klin, ki ga je rabil namesto stopa. Zaradi padca sta se plezalca vrnila (to je bila nesreča, ki je o njej nastal spor, op. M. L.). Štirinajst dni nato je nemška družba spet poskusila srečo v isti smeri, torej v desnem koncu plati. Doletela ju je ista nesreča. Szalay je padel iz prevese. V obeh primerih sta odnesla plezalca le težje poškodbe, ker so plati gladke. Obe družbi sta kasneje še enkrat šli v steno, a sta ju sneg in neurje prisilila k sestopu.«
V tem opisu je Debelakova nekoliko omilila vtis, ki ga ima bralec od njenega prvega opisa Deržajevega padca in ki je v Kugyjevem zborniku Pet stoletij Triglava vključen kot 18. poglavje. Vendar ostane velika literarna vrednost spisa nespremenjena, ker se bralec, ki ni seznanjen z nadrobnostmi, ne sprašuje o njih in tudi ne premišlja, ali je bil padec res tak, kakršnega slika opis, ki je izredno sugestivno napisan. (M. L.) Leta 1928 je tamkaj poskušala tudi naveza Jesihova-Gostiša.
France Malešič, 2005. Spomin in opomin gora. Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, Didakta, str. 124:
Zaradi srečnih okoliščin se ni zgodilo najhujše, vendar se je po nesreči razvila polemika, da pretiravata glede višine in prostega padca – če bi bilo tako, bi se morala pravzaprav pobiti, če pa bi bilo vse res, to ne sme biti podlaga za bahanje. Prizadeta sta skušala dokazovati resničnost svojih navedb in ob tem zanikala, da bi jima šlo za športne učinke; pojmi o športu so bili takrat še precej nerazčiščeni. Izključena sta bila iz Turistovskega kluba Skala. Literarni opis nesreče ni smel iziti v PV, češ da je preveč senzacionalističen. Objavil ga je šele Henrik Tuma v knjigi Pomen in razvoj alpinizma in bil zato deležen nezaslužene graje. Nesporazumi so se stopnjevali, dokler ni Mira Marko Debelakova nekoga od nasprotnikov tožila. Dr. Henrik Tuma in dr. Josip Ciril Oblak sta kot odvetnika obeh strani na razpravi zastopala vsak svojo idejno stran planinstva.
Po današnjem poznavanju okoliščin je verjetno, da je prišlo do nenamerne napake pri ocenjevanju višine, kar je še danes – kljub višinomerom – izredno pogosto; verjetno je šlo za skupno 25-metrski ali še krajši padec z izredno srečnim izidom.