Glasilo LZS Lovec - Goran Šuler: ... o Triglavskem narodnem parku – zakon srednjih rešitev

Po letih prizadevanj ter številnih neuspelih poskusih je sredi julija (Zakon je objavljen v Uradnem listu RS, št. 52/2010 z dne 30. 6. 2010.) letos končno začel veljati novi Zakon o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju: zakon, Zakon o TNP). Zaradi številnih, včasih povsem nasprotnih interesov so sprejete rešitve lahko le sporazum (kompromis) predlaganih enih in drugih skrajnosti, kar velja tudi za rešitve, povezane z upravljanjem z divjadjo v parku. Pri tem je vsaj mene presenetilo dejstvo, da je bilo prav na področju upravljanja z divjadjo najtežje doseči omenjeni sporazum. Lovske organizacije so se namreč organizirano, načrtno in enotno vključile v javno obravnavo zakona. Napori pa niso omogočili praktično nobenih želenih rezultatov. Na pripombe iz javne obravnave je Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) odgovorilo z gradivom, ki obsega skoraj sto strani, pri čemer je na številne in obsežno argumentirane pripombe lovskih organizacij odgovorilo na slabi polovici strani. Odgovor ni bil le skromen, temveč tudi ciničen. Poleg neprestanega sklicevanja na podpisane mednarodne dokumente je MOP tudi pojasnilo, da je prepoved lova v prvem varstvenem območju legalno uveljavljena že od sredine devetdesetih let, da zaradi tega ni bistvenega povečanja bolezni pri gamsu in alpskem kozorogu ter da je upravljanje z divjadjo v Triglavskem narodnem parku (TNP) tako rekoč vzorno. Končna različica zakona tudi glede lova v I. varstvenem območju na srečo prinaša določen sporazum, ki je rezultat izjemnega osebnega zavzemanja podpredsednika LZS Lada Bradača ter predsednika Lovske zveze Gornje Posočje Francija Ličerja, pa tudi rezultat naklonjenosti predsednice Odbora državnega zbora RS za okolje in prostor Brede Pečan, ki je glede na svojo stroko (biologija) znala prisluhniti tudi predstavljenim argumentom lovcev. Zaskrbljujoče je nekaj drugega. Vsaj meni je šele v parlamentarni razpravi postalo dokončno jasno, da je prepoved lova v Triglavskem narodnem parku ideološka podlaga varovanja tega območja. Njeni zagovorniki so v parku pripravljeni dopustiti skoraj vse, kar v tak park ne sodi, le lova pod nobenim pogojem ne! Ritual, ki smo mu bili priča ob sprejemanju zakona, se bo zato lahko ponavljal vsakih pet let ob vsakokratnih razpravah glede širitve meja prvega (I.) varstvenega območja.

Splošni varstveni režim v Triglavskem narodnem parku
Površina parka je glede na intenzivnost varstva razdeljena v prvo (I.), drugo (II.) in tretje (III.) varstveno območje (člen 6/I). Pri tem zakon najprej določa omejitve in prepovedi, ki veljajo za celoten park. (Omejitve in prepovedi so v članku navedene v skrajšani obliki. Ob odločanju, ali je določena dejavnost v parku dovoljena ali ne, je zato v konkretnem primeru vedno treba vsebino prepovedi preveriti v zakonu.)
Z vidika lova je treba opozoriti na:
– prepoved naseljevanja ali gojitve živali prostoživečih tujerodnih vrst (člen 13/I – tč. 5),
– prepoved lova divjadi s pogonom (člen 13/I – tč. 7),
– prepoved postavljanja ograd (obor) (člen 13/I tč. – tč. 8) ter
– prepoved gradnje novih lovskih koč zunaj naselij (člen 13/I – tč. 20).
Z vidika varstva divjadi in narave pa je treba opozoriti na:
– prepoved izvajanja posegov, ki bi lahko negativno vplivali na ugodno stanje živalskih vrst (člen 13/I – tč. 1),
– prepoved ograjevanja zemljišč (z nekaterimi izjemami) v naravnem okolju (člen 13/I – tč.15),
– prepoved letenja z zrakoplovi pod 304,8 metra nad najvišjo trenutno točko (z nekaterimi izjemami – člen 13/I – tč. 40),
– načelna prepoved vzletanja in pristajanja z jadralnimi padali in zmaji (člen 13/I – tč. 41),
– prepoved vožnje z motornimi vozili in kolesi v naravnem okolju (zopet z določenimi izjemami – člen 13/I – tč. 43) ter
– prepoved spuščanja psov s povodca zunaj naselij (zopet z določenimi izjemami
– člen 13/I – tč. 47).

Varstveni režim v prvem varstvenem območju
Poleg prepovedi iz prejšnjega poglavja je v I. varstvenem območju (in kot bomo opazili pozneje v večini primerov tudi v II. varstvenem območju) dodatno prepovedano še:
– loviti divjad in ribe (člen 15/I – tč. 4),
– gospodariti z gozdovi (člen 15/I – tč. 5),
– pasti živali zunaj zato določenih območij planin ali brez pašnih redov (člen 15/I – tč. 6),
– graditi ali širiti ceste in poti (člen 15/I – tč. 10),
– graditi novo gozdno infrastrukturo (člen 15/I – tč. 11),
– nadelavati, širiti ali označevati nove planinske poti in steze (člen 15/I – tč. 14),
– voziti motorna vozila po gozdnih in kmetijskih cestah (razen določenih izjem
– člen 15/I – tč. 18) ter
– voziti se s kolesom (zopet z določenimi izjemami – člen 15/I – tč. 19).

Pregled za lovce najaktualnejših prepovedi in omejitev, pregled izredno ostrih kazni ter pregled organov, ki so pristojni za izrekanje kazni, je razviden iz dodane preglednice.
Glede divjadi in lova je zakon kot največji sporazum določil izjemo glede odvzema (odstrela) divjadi v I. varstvenem območju. Ob že citirani načelni prepovedi lova je odvzem divjadi v prvem varstvenem območju dovoljen v takem obsegu, da:
– se prepreči pojav nalezljivih bolezni,
– se prepreči širjenje nalezljivih bolezni ali
– se ponovno vzpostavi porušeno naravno ravnovesje, ki je nastalo zaradi čezmernega povečanja populacije ene divjadi vrste nad nosilno zmogljivostjo ekosistema (člen 15/IV – prva alineja).
Dodana vrednost tega odstavka je v rešitvi, po kateri mora upravljavec lovišča s posebnim namenom (LPN) v I. varstvenem območju zagotavljati tak odvzem divjadi, da pojavov nalezljivih bolezni sploh ne bo. Pri tem se tak ukrep sicer izvaja »na posebej za to določenih območjih«, ki pa jih je treba, glede na populacijsko gostoto divjadi posamezne vrste, določati znotraj celotnega I. varstvenega območja in ne le na meji med I. in II. varstvenim območjem, kot je to vse do zadnjega zagovarjalo MOP. Velikost območij, vsebina ukrepa ter čas njegovega trajanja se določijo v letnih lovskoupravljavskih načrtih Triglavskega lovskoupravljavskega območja (LUO), ki jih pripravi Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) na predlog upravljavca narodnega parka po predpisih, ki urejajo divjad in lovstvo (člen 15/V). Ne glede na teritorialno, vsebinsko in časovno omejitev ukrepa ima ta rešitev vsaj dve dobri lastnosti. Ukrepi niso prepuščeni upravljavcu LPN, temveč zanje veljajo enaka pravila, ki veljajo za upravljanje z divjadjo v vseh loviščih v državi. Vse, ki pri načrtovanju in trajnostnem gospodarjenju sodelujejo, pa zakon zavezuje, da z omenjenimi ukrepi uresničujejo temeljni cilj, to je vnaprejšnje preprečevanje pojavov nalezljivih bolezni med divjadjo v I. varstvenem območju.

Varstveni režim v II. varstvenem območju
V II. varstvenem območju z divjadjo trajnostno gospodarijo lovske družine (LD). Zato je izredno pomembno, da se zavedamo, da v tem območju veljajo vse že naštete omejitve in prepovedi (splošni varstveni režim ter omejitve in prepovedi za I. varstveno območje), razen dejavnosti, ki jih zakon dovoljuje posebej. Z vidika lova je v II. varstvenem območju tako dopustno:
– loviti divjad skladno z lovskoupravljavskim načrtom (člen 16/I – tč. 4).
Poleg tega je dovoljeno tudi:
– pasti živali po predpisih, ki urejajo kmetijstvo (člen 16/I – tč. 1),
– sonaravno gospodariti z gozdom, skladno z gozdnogospodarskim načrtom (člen 16/I – tč. 3) ter
– se voziti z motornimi vozili po kmetijskih in gozdnih cestah, določenih z načrtom upravljanja (člen 16/I – tč. 5).
Zakon v tretjem odstavku 6. člena med drugim navaja, da je namen II. Varstvenega območja ohranitev obstoječega stanja naravne dediščine ter postopno doseganje namenov I. varstvenega območja.
Uresničevanje tega cilja zakon natančno ureja v 7. členu. Vsakih pet let mora Javni zavod TNP pripraviti podrobno oceno uresničevanja načrta upravljanja, iz katere je razvidno, ali se v II. varstvenem območju uresničujejo cilji prvega varstvenega območja. Če so na določenem območju izpolnjeni pogoji za uvrstitev v I. varstveno območje, upravljavec parka mora pripraviti predlog, po katerem tako območje preide iz II. v I. varstveno območje. Javni zavod tak predlog pripravi le v sodelovanju z »organizacijo, pristojno za ohranjanje narave« (beri: Zavod Republike Slovenije za varstvo narave), torej brez sodelovanja nevladnih organizacij! Na podlagi opisanega strokovnega predloga Vlada Republike Slovenije pripravi predlog za spremembo meje in ga v obliki Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o TNP pošlje v parlamentarni postopek.
Resnici na ljubo je pri tem treba tudi napisati, da posamezen teritorij iz II. Varstvenega območja lahko preide tudi v III. varstveno območje ali iz III. v II. varstveno območje, pri čemer se po opisani proceduri v nobenem primeru ne more površinsko zmanjšati I. varstveno območje.
Nevarnosti opisane ureditve so torej v dejstvu, da je razloge za spremembo meja treba presojati relativno pogosto (že na vsakih pet let), da je predlog za spremembo meje (če so izpolnjeni pogoji) obvezen ter da upravljavec parka praktično samostojno oblikuje tak predlog.
Širša javnost, vključno z lovsko, bo imela možnost posredovati pripombe šele potem, ko bo predlog za spremembo meje – kot osnutek sprememb in dopolnitev zakona – vložen v vladno ali parlamentarno obravnavo. Pri tem pa se bodo predlagatelji izgovarjali, da gre izključno za »strokovno vprašanje«, o katerem laična javnost ne more veljavno odločati.

Upravljanje z divjadjo v Triglavskem narodnem parku
Zakon o TNP v dveh členih ureja tudi upravljanje z divjadjo v tem parku. Kaj naj napišem o tej ureditvi, sploh ne vem, razen tega, da predlagatelj tudi pri tej zadevi preprosto ni mogel iz svoje kože.
Obravnavana člena sta namreč le približen prepis ureditve istih vprašanj v Zakonu o divjadi in lovstvu, kar je z vidika pravil, ki veljajo za oblikovanje predpisov, nesprejemljivo. Na naša opozorila v tej smeri je bilo MOP povsem gluho, čeprav se je pri drugih predlogih lovskih organizacij, ki mu niso ustrezali, to ministrstvo sklicevalo prav na okoliščino, »da našega predloga ni mogoče sprejeti zaradi pravil, ki jih je treba upoštevati pri oblikovanju predpisov«. Zakon kot lex specialis tako s skoraj istim besedilom s 25. in 26. členom za območje parka razveljavlja četrti odstavek 36. člena ter 37. člen ZDLov– 1. Razlike med enim in drugim predpisom pa so tako neznatne, da bo njihov glavni učinek le zmeda v praksi! Po moji oceni je predlagatelj z njimi pokazal le eno: iz njih je jasno razvidno neprestano prizadevanje predlagatelja, da tudi področje upravljanja z divjadjo v TNP čim bolj izvzame iz domene splošnih predpisov o divjadi in lovstvu ter jih postopno vključuje v predpise s področja ohranjanja (varstva) narave.
Morda bi zato veljajo omeniti le ureditev iz drugega odstavka 25. člena zakona, po kateri upravljavec narodnega parka lahko predlaga sprejem ukrepov za ohranitev populacij divjadi določene vrste po predpisih, ki urejajo divjad in lovstvo. To pomeni, da ima javni zavod pravico, da za območje celotnega parka predlaga začasne ukrepe v skladu s prvim, drugim, tretjim in petim odstavkom 37. člena Zakona o divjadi in lovstvu. Po izdelavi strokovnih podlag, pri katerih sodelujejo tudi upravljavci lovišč, pa na koncu omenjene ukrepe predpiše minister, pristojen za lovstvo.
Na temeljno vprašanje, ali bosta 25. in 26. člena zakona v praksi sploh zaživela in koliko težav bosta povzročila, pa bo odgovoril čas.

Upravljanje narodnega parka
Z narodnim parkom še naprej upravlja Javni zavod Triglavski narodni park. Najvišji organ upravljanja javnega zavoda ostaja Svet zavoda, ki po novem šteje dvajset (20) članov, od tega štiri (4) predstavnike ustanovitelja, devet (9) predstavnikov lokalnih skupnosti z območja parka, enega (1) predstavnika delavcev ter šest (6) predstavnikov zainteresirane javnosti. Zakon je po vzoru živalske farme vzpostavil dve kategoriji članov sveta javnega zavoda. Predstavnikom ustanovitelja je namreč dal možnost veta pri sprejemu vseh ključnih odločitev v javnem zavodu, vključno z načrtom upravljanja, statutom, programom dela in letnim poročilom. Ob znanih težavah udeležbe teh predstavnikov na sejah sveta pa jim je zato zakon dal še možnost, da izrazijo svojo voljo kar po pošti (člen 39).
Ne glede na očitano se mi zdi pomembno, da zakon izmed šestih predstavnikov
zainteresirane javnosti predstavniku Lovske zveze Slovenije avtomatično zagotavlja mesto v svetu zavoda (člen 39/II – četrta alineja). Vlada Republike Slovenije ima tri mesece časa, da akt o ustanovitvi javnega zavoda uskladi z novim zakonom (člen 68/II), v naslednjih treh mesecih pa mora javni zavod uskladiti svoj statut in druge splošne akte (člen 68/IV). Na podlagi novega statuta bodo izvoljeni oziroma imenovani novi člani sveta javnega zavoda, dosedanjim članom pa bo s tem prenehal mandat (člen 68/V). Zdi se mi izredno pomembno, da čim prej začnemo razmišljati o članu sveta, ki bo LZS v javnem zavodu zastopal v naslednjem mandatu.
Pri tem moramo izhajati iz nalog, ki jih zakon na področju upravljanja z divjadjo daje Javnemu zavodu TNP. Vlogo predstavnika LZS vidim predvsem v tem, da bo pri odločanju o odvzem (odstrelu) divjadi v I. varstvenem območju znal zagovarjati in uveljaviti strokovna stališča lovstva. Poleg osebne prodornosti moramo poiskati predstavnika, ki ima široko strokovno znanje na področju upravljanja z divjadjo in ki dobro pozna problematiko upravljanja z divjadjo na celotnem območju TNP ter v njegovi okolici. Načrt upravljanja Temeljni dokument, na katerem bo slonelo upravljanje v TNP, je načrt upravljanja, ki se pripravi za obdobje desetih let (člen 49/I). Načrt upravljanja je treba obvezno upoštevati med drugim tudi pri »upravljanju … z naravnimi dobrinami na območju narodnega parka« (člen 49/II), kar pomeni, da ga bodo morale upoštevati tudi lovske organizacije na področju načrtovanja pa tudi na področju trajnostnega gospodarjenja. Zakon natančno določa vsebino načrta upravljanja (člen 50) ter postopek njegove priprave in sprejema (člen 51). Načrt upravljanja strokovno pripravi JZ TNP, pri njegovi pripravi pa med drugim sodelujejo tudi »organizacije, pristojne za načrtovanje rabe naravnih dobrin« (člen 51/I).
Kljub nekoliko »zavitemu« določilu menim, da zakon nalaga JZ TNP, da v strokovno pripravo načrta upravljanja vključi tudi vse tiste lovske organizacije, ki so pristojne za načrtovanje na področju lovstva. Pri pripravi osnutka načrta upravljanja se kot strokovne podlage upoštevajo tudi »načrti trajnostnega gospodarjenja in upravljanja z naravnimi dobrinami« (člen 51/V), kar pomeni, da je pri tem treba upoštevati program upravljanja z divjadjo, načrte upravljanja z divjadjo ter vse razvojne načrte in dokumente s področja varstva narave, razvoja gozdov, razvoja kmetijstva in drugih dejavnosti, ki se nanašajo na okolje.
Po dokaj dolgem postopku, ki vključuje tudi šestdesetdnevno javno obravnavo v lokalnih skupnostih, ki so znotraj parka, na koncu načrt upravljanja sprejme Vlada Republike Slovenije v obliki Uredbe (člen 51/IX). Vlada mora prvi načrt upravljanja v skladu z novim zakonom sprejeti v roku dveh let od uveljavitve zakona, pri čemer je naloga prvega načrta upravljanja, da uredi prehod iz dosedanjega sistema varstva v novi režim, ki ga določa zakon (člen 72/I). Do sprejema prvega načrta upravljanja se uporabljajo »začasne upravljavske smernice«, ki jih mora minister za okolje in prostor sprejeti v roku šestih mesecev od uveljavitve zakona (člen 72/II).
Predlog začasnih upravljavskih smernic pripravi Z TNP v sodelovanju med drugim tudi z »organizacijami, pristojnimi za upravljanje in rabo naravnih dobrin« (člen 72/ III). To pomeni, da mora minister na podlagi zakona k sodelovanju povabiti tudi lovske družine in druge lovske organizacije z območja parka.

Resno strokovno delo se šele začenja!
Kot pravnik in lovec obenem moram najprej pozdraviti sprejem novega zakona. Ne gleda na to, kako so nam posamezne rešitve všeč, je zakon dokaj jasno uredil nedorečena vprašanja, povezana z upravljanjem z divjadjo v Triglavskem narodnem parku, predvsem pa enkrat za vselej presekal neskončna prerekanja, ali je bilo neizvajanje lova v osrednjem območju zakonito ali ne. Zadovoljni smo lahko, da sloni načrtovanje in drugo upravljanje z divjadjo, tudi v I. varstvenem območju, v veliki meri na podlagi predpisov o divjadi in lovstvu. Možnosti, ki nam jih ponuja Zakon o TNP, pa so zaenkrat le možnosti, ki jih moramo lovci izkoristiti v čim večji meri. Pri tem se mi zdita najpomembnejša resno in usklajeno načrtovanje odvzema (odstrela) divjadi v Triglavskem LUO (katerega sestavni del zadolžitev je tudi povezana z načrtom odvzema za I. varstveno območje) in kontrola tega odvzema prek organov JZ TNP ter letnih pregledov odstrela in izgub Območnega združenja upravljavcev lovišč (OZUL) Triglavskega LUO.
Ob razmišljanjih o naslednjem koraku – da bi pristojnosti načrtovanja v lovstvu z Zavoda za gozdove Slovenije prenesli spet nazaj na lovske organizacije oziroma na Zavod za lovstvo – pa v prvem trenutku pomislimo, da si morda ne želimo preveč. Osebno menim, da ne. Bo negativni pojavi pri populacijah divjadi posameznih vrst – v okviru vplivov divjadi do okolja ali v odnosu divjadi do človeka in njegovega premoženja – utrli pot potrebnim spremembam tudi na tem področju. Tako kot sta gams in alpski kozorog že plačala ceno za uzakonitev nekaterih nestrokovnih rešitev v novem Zakonu o Triglavskem narodnem parku, bo morala verjetno žal še neka druga živalska vrsta plačati ceno za spremembo sistema in pristojnosti načrtovanja na področju lovstva.

Goran Šuler, uni. dipl. pravnik