Marjeta Keršič Svetel: še moje mnenje
Zdaj pa še moje mnenje ob debati
o dogajanju v Triglavskem narodnem parku
Dr. Andrej Stritar je nanizal dileme, ki so trenutno pereče. In ni jih ravno malo! Gre za vprašanje, kakšno prihodnost naj bi imele Julijske Alpe - in ali Slovenci želimo imeti v Julijskih Alpah narodni park. Ali pa kaj drugega. Na te dileme je treba najti odgovore in prihodnost jasno začrtati. Bodisi z novim zakonom o narodnem parku - bodisi tako, da sklenemo, da ne želimo zavarovanega območja narave, kot je narodni park, ampak nekaj drugega. Ne moremo pa imeti narodnega parka, ki bo v resnici območje za razvoj industrijskega gozdarstva, intenzivnega kmetijstva, neoviranega širjenja smučišč, hotelskega visokogorskega turizma, športnih poligonov vseh vrst in motorizirane rekreacije. To pa ne gre. Kot samostojen in zrel narod s svojo državo se moramo odločiti, se jasno opredeliti - in se potem svojih odločitev držati.
Seveda je res, da si tudi prebivalci gorskih vasi zaslužijo kakovostno in prijetno življenje, dobre ceste, dostop do svetovnega spleta, delovna mesta za izobražene mlade ljudi. Seveda je res, da imamo v Triglavskem narodnem parku v nekaterih delih opraviti z izjemno dragoceno kulturno krajino, ki je nastala v tisočletnem sožitju narave in zelo, zelo pridnih človeških rok. Res pa je tudi, da imamo v Julijskih Alpah še predele, ki imajo mnoge lastnosti divjine, so brezpotni, so zatočišče živalskih in rastlinskih vrst, ki nimajo drugega življenjskega prostora. In res je tudi, da je narodni park po definiciji zadeva nacionalnega in ne lokalnega pomena - in da je prav tako po definiciji namenjen predvsem ohranjanju naravne in kulturne dediščine.
Ko govorimo o TNP, ne smemo vseh območij meriti z enakimi merili.
Na območjih, kjer so vasi, polja, travniki, visokostebelni travniški sadovnjaki, dolinski pašniki in travniki, gre brez dvoma za kulturno krajino in območje življenja ljudi, ki jim je treba zagotoviti ne le zaslužek, ampak tudi solidne socialne in druge storitve (šolo, zdravstveno oskrbo, trgovine, oskrbo starejših, varstvo otrok...). Tudi sonarvano gozdarstvo je del gospodarske tradicije teh predelov in brez dvoma bo gozd tudi ostal pomemben vir v ekonomskem smislu.
Toda imamo tudi tisočletno tradicijo transhumantne paše na zelo odmaknjenih planinah visoko v gorah, ki so sredi osrednjega območja narodnega parka. Nekatere izmed teh planin imajo tako pomembno stavbo in tudi drugo kulkturno dediščino, da so vpisane med kandidate za vpis na seznam Svetovne dediščine človeštva! In ne gre le za stavbno dediščino - ampak tudi za izjemno bogastvo nesnovne dediščine - torej tradicionalnih znanj, povezanih z gorskim prostorom, šeg in navad, avtohtonih pasem in sort... Če govorimo o narodnem parku, potem vsekakor ni vseeno, kako ravnamo s temi planinami. So namreč spomeniki neke kulture - tudi duhovne, in izjemno kulturno vrednost jim daje prav njihova starožitnost. Vsekakor veliko večjo (tudi v ekonomskem smislu!) kot nekaj tisoč litrov mleka, ki mora na tržišču konkurirati belgijskim farmskim kravam!
In naposled je tu še tisto, kar imenujemo "neokrnjena narava"!.
Res je, kot pravi gospod Snoj, da narave ni mogoče uničiti. Narava kot Univerzum je seveda zaenkrat še izven dosega čloevka. Ampak res je pa tudi, da človek lahko s svojimi posegi tako spremeni kompleksni in kaotični sistem, ki mu rečemo NArava, da bo na planetu Zemlja postal neznosen za človeško vrsto. Tega smo pa vsekakor zmožni in to se kaže na vsakem koraku. Izumiranje živalskih in rastlinskih vrst smo zagrešili izjemno uspešno, tudi podnebne spremembe in še marsikaj drugega tudi. Velika večina sveta - posamezniki in države - menijo, da je treba začeti ravnati drugače.
In naposled je tu še potreba ljudi po doživljanju narave. Ta potreba ni nikakršna "kaprica" razvajenih meščanov, ampak gre za splošno človeško potrebo, ki je za normalno življenje in duševno zdravje enako pomembna kot vse ostale potrebe po Maslowu. Mnoge športe je mogoče gojiti v telovdanicah in v mestih. Še smučajo se v Dubaju v zaprti, umetno ohlajevani dvorani. Neokrnjene narave pa ne more nadomestiti popolnoma nič. Ne samo za številne vrste živih bitij, ampak tudi za človeka! In h kakovostnemu doživljanju narave vsekakor sodi tudi doživljanje miru, naravnega zvočnega okolja, navsezadnje tudi nočne teme in zvezdnega neba. K doživljanju narave spada tudi občutenje naravnega ritma časa, pešačenje (naravna oblika premagovanja razdalj za vrsto Homo sapiens) in napor.
Imeti narodni park pomeni ohranjati neokrnjeno naravo. Pomeni, da se na 75% območja odrečemo kakršnih koli večjih posegov v naravni potek stvari - zlasti pa iz pridobitnih razlogov. Pomeni, da na tem območju branimo predvsem možnosti za kakovostno doživljanje narave - vse drugo se lahko dogaja tudi kje drugje (dirkanje z motornimi sanmi, visokogorski hoteli, helikopterski turizem itd., tudi komercialna sečnja lesa in intenzivna živinoreja.). In pomeni, da na ostali četrtini območja prav tako dajemo prednost ohranjanju naravne, pa tudi kulturne dediščine pred čisto komercialnim razvojem. To je narodni park po strokovnih, mednarodno uveljavljenih merilih. - Če Slovenci hočemo imeti narodni park, se moramo sprijazniti z merili IUCN in UNESCO in na območju TNP predvsem ohranjati naravno, kulturno in tudi duhovno dediščino. Če tega nočemo, je to seveda popolnoma legitimna odločitev - samo potem je treba reči bobu bob. Ukinimo narodni park. In počnimo v Julijcih, kar se najbolj splača in kar komu pač prija.
Če sklenemo, da hočemo imeti narodni park, potem pa seveda vsa teža ohranjanja te neprecenljive dediščine ne more in ne sme pasti na pleča ljudi, ki so tam doma. Narodni park je stvar vse države. In ker gre v Julijskih Alpah za dediščino mednarodnega pomena (Biosferno območje programa MAB pod okriljem UNESCO; Diploma Sveta Evrope za zavarovana območja; NATURA 2000; kandidatura za vpis na seznam Svetovne dediščine človeštva) je seveda tudi odločitev o tem, ali bomo to ohranjali ali ne, mednarodnega pomena. ODLOČITEV PA JE PREDVSEM V ROKAH NAS SAMIH - ne samo občin, ki so na območju TNP, ampak vseh državljanov Slovenije. Narodni park je stvar vseh - saj je tudi financiranje iz javnih sredstev stvar vseh!
Območje s tako imenitno naravno, kulturno in duhovno dediščino, kot so Julijske Alpe, pomeni lahko prvorazredni vir za razvoj v čisto ekonomskem smislu - pod pogojem, da te dediščine ne razvrednotimo. Po svetu zavarovana območja ustanavljajo iz različnih razlogov, ki niso zmeraj zgolj naravovarstveni. Eden najbolj pogostih je, da s tem zavarujejo izjemno pomemben (in vse pomembnejši!) ekonomski vir, ki ga predstavlja dobro ohranjena narava. Tudi o tem velja razmisliti, ko se odločamo o usodi TNP in tega, kar je v parku.
Odločitev, ali Slovenci potrebujemo in hočemo narodni park, je treba sprejeti zdaj. Nedvoumno! Kajti kolesje razvoja se vrti zelo hitro in razumno je, da svojo prihodnost načrtujemo, ne pa, da jo prepuščamo naključjem in stihiji. Pa kakršno koli prihodnost si že izberemo!
Lep pozdrav
Marjeta Keršič – Svetel