Šport mladih - Mojca Stritar: Snežne razmere so bile vse prej kot ugodne. Sveži sneg se je na senčnih straneh zbral v klože,
... ki se jim je standardni pridevnik "zahrbtne" odlično podal, saj je potuhnjena skorja samo čakala, kdaj se bo v obliki plazu odpeljala v dolino. Opozorila o nevarnosti so prihajala prek uradnih meteoroloških virov in poluradnih turnosmučarskih forumov, zato sem kot strastna ljubiteljica življenja izbrala priljubljen, pretežno gozdnat turnosmučarski vrh, ki je varen tudi v sumljivih snežnih okoliščinah.
Pa se je prav na tej oblegani gori zgodilo, da je znanka v iskanju pionirskih zavojev zavila na kratko strmino naravnost z vrha, ki so se ji drugi zaradi strahu pred kložami izognili, in sprožila plaz. Kot zadnji obiskovalci tistega dne smo na prizorišče prišli kako uro po dogodku in videli zgolj punco in njenega spremljevalca, kako sta z lopatama manično premetavala plazovino in iskala njeno smučko, ki je ostala nekje v belini. Brez kakršnega koli podatka o tem, kje približno naj bi smučka bila, je bilo delo podobno perspektivno, kot če bi v Bohinjskem jezeru iskali izgubljen gumb, in kljub večurnemu trudu ni izpljunilo manjkajočega kosa opreme.
Brezplodnost našega početja je bila osupljiva, prestrašile pa so me tudi neznanske količine snega, ki so se pripeljale s pobočja v razmeroma majhnem plaziču. V svoji spodobno dolgi turnosmučarski zgodovini sem prvič imela tako oseben stik s svežim plazom – in nič ne bi imela proti, če bi za vedno ostalo pri tem! Še bolj kot to pa me je iz tira vrglo obnašanje (ne)srečne smučarke. Zdelo se je, da je bila za mojo trojico, ki dogodka ni niti videla, izkušnja bolj poučna kot zanjo – kot da bi bila edina posledica tega, da je živa izsmučala iz plazu, zoprno dejstvo, da je ostala brez smučke in morala peš v dolino!?
Letošnjo zimo se ob vseh žalostnih primerih na smučiščih v medijih precej govori o varnosti pri smučanju izven urejenih prog, o ustrezni plazovni opremi (žolni, sondi, lopati), brez katere se je neodgovorno lotevati kakršnega koli tovrstnega spusta in ki na srečo cenovno ni več rezervirana zgolj za največje fanatike, o nujnosti izkušenj in o tovariški pomoči. Hvala bogu – če kdo, potem so prav mediji tisti, ki lahko v splošni, gorniško manj izobraženi javnosti pomagajo dvigniti zavest o tihi nevarnosti gora pozimi. Samo pomislite, kako paniko jim uspe zagnati za vsako novo obliko gripe! Toda na nekaj se ob tem pozablja: punca, ki je ostala brez smučke, je imela lavinsko opremo, izkušnje in družbo, pa vendar je povzročila plaz in jo zgolj po sreči dobro odnesla. Zakaj? Iz objestnosti oziroma, z drugimi besedami, zaradi pomanjkanja spoštovanja.
Pri ukvarjanju z gorskimi športi se spoštovanje hitro izgubi nekam v modro nebo. Tudi sama vem, kako te hribi zgrabijo in potegnejo vase. Ture postajajo pogostejše, daljše, zahtevnejše. Prepričan v lastne sposobnosti si privoščiš več in več, vztrajaš ne glede na razmere, hočeš težje, višje, resnejše in se ob tem počutiš boljši, sposobnejši, močnejši … in ponavadi se izide brez težav. Ponavadi, ne pa vedno. Vsakomur se slej ko prej zalomi. Med vsemi elementi, ki so se prej vedno povezovali v ugodno kombinacijo, je dovolj, da je nerazpoložen samo eden, in kot domine gredo k vragu vsi. Tisti, ki imamo srečo, preživimo. Marsikoga izkušnja strezni – zave se, da v resničnosti ni junak računalniške igre z devetimi življenji, in se stvari začne lotevati bolj premišljeno – marsikoga pa žal tudi ne. Zato je toliko nesreč v gorah, ki jih uradno sicer pripisujejo zdrsu, slabemu načrtovanju ture ali neizkušenosti, v resnici posledica pomanjkanja spoštovanja. Lažje je reči: "Gremo, bo že kako!" kot pa: "Opa, v teh pogojih raje ne!"
Mlad gornik/plezalec/smučar itn., ki ga dejavnost pošteno pritegne, ima malo strahu in veliko energije. Gorski adrenalin mu dogaja in omogoča zadovoljevanje vedno zahtevnejših potreb po samopotrjevanju. Sčasoma začne čutiti, da je Izbranec, ki ga Gora kliče, vabi, spodbuja. Poseben je, ker je z Njo povezan na čisto Poseben način. Ampak, dragi moji, nobena Gora ni še nikogar nikamor Poklicala! Gore so golo, neživo okolje in edini, ki nas črvičke kliče vanj, so notranji glasovi, ki prihajajo iz nas samih in naših lastnih, bolj ali manj realnih predstav o svetu in samem sebi. Gore ne moremo "osvojiti" ali "premagati", kot se tako pogosto govori, lahko se nam samo posreči, da pridemo gor, če imamo ustrezno znanje, opremo, izkušnje in razmere. O tem priča nič koliko prehitro zaključenih življenjskih zgodb velikih alpinistov, ki v zadnjih letih žal vse prevečkrat niso znali odnehati v svoji želji po "več, višje, težje" in ostati živi. Ne pravijo zaman, da ni težko biti dober, težko je biti star alpinist. Najboljši vedo, kdaj se še tako močna volja in utrjeno telo ne moreta soočiti z naravnimi dejavniki. Ali ste že opazili, da so tisti, ki imajo za sabo največ res ekstremnih podvigov, ponavadi bolj molčeče sorte?
Seveda ziheraški pristop h gorskim športom, kakršnega zagovarjam, ne vodi k rekordom in velikim dejanjem. Ampak premislite, dragi navdušenci: ali res morate biti najboljši, da se lahko imate fino? Ali ste res tako dobri, da bi lahko bili najboljši? In ali je vredno za nekaj trenutkov adrenalina na kocko postaviti vse?
Upam, da se motim in da bo punca brez smučke vendarle doumela, da je na tistem nevarnem pobočju praznovala svoj drugi rojstni dan, kot evfemistično imenujemo smrtonosna srečanja s srečnim izidom – mogoče bo potem preživela še kako sezono več ... Ostali, ki smo tisti dan v desetinah smučali z istega hriba, nismo sprožili nobenega plazu, a smo se vseeno imeli lepo, pa čeprav smo vozili po že zguljenem terenu in nismo risali deviških zavojev. Ker hribi niso hec in mi nismo Izbranci. Izkušnje in ustrezna lavinska oprema so življenjskega pomena – da o trezni presoji in Spoštovanju do gore ter lastne krhkosti niti ne govorim.